Kdo bi si mislil – spet šolar! Prejšnji ponedeljek sva začela z Moniko hoditi v intenzivni tečaj nemščine, štiri ure na dan, pet dni na teden. Ko sem se takole prvi dan poslanjal po hodniku med petnajstminutnim odmorom, me je spreletel marsikateri že kar na debelo zaprašen srednješolski spomin, predvsem sem pa obžaloval, da blizu ni nekdaj zloglasnega Partizana zraven Prve gimnazije, kamor smo navadno v velikem odmoru smuknili na pir. Malo sem tudi razmišljal, kako sočne znajo bit sošolke, in kako imam kar dostojno bero v razredu... Edini problem je bil, da sem se malo neugodno počutil kot zavaljen stari perverznjakovič zraven, ker sem tako ali tako sigurno starejši tudi od učiteljice. Klinc, sem pač že v oni starosti, ko postajajo že mlade mamice malo premlade, da bi jim smel legalno škiliti v dekolteje.
Kolekcija sotrpinov v skupini je čisto spodobna. En basist iz Italije – bo treba na kak jam session, da vidimo, kako in kaj... No, v bistvu smo se že nekaj zmenili, da bom njihovemu bendu nekaj pomagal pri snemanju nekega njihovega komada, ko moram ravno malo testirati svoj novi studio/vadnico/pisarno. Potem sta v skupini dve zelo simpatični Grkinji, ki ju raje nisem vprašal, kaj si mislita o Angeli Merkel, čeprav me je zelo matrala nagajivost... Zabavna goth Izraelka (bi si človek mislil, da bi to znal bit oksimoron, pa začuda ni), po rodu sicer Rusinja iz Uzbekistana, pri šestih preseljena v Haifo, ki je raje nisem vprašal, kaj si misli o palestinskem vprašanju, čeprav me je zelo matrala taista žleht zvedavost... No, ta se je vmes že preselila v bolj napredno skupino, k svojemu pubecu, kitaristu iz Izraela, drugače Belorusu, kaj si pa Grkinji mislita o Angeli Merkel, pa tudi že v bistvu vemo. Nič kaj, česar človek ne bi pričakoval, bom rekel. Potem sta tu še medicinski sestri iz Španije, tudi v redu, sploh ena od njiju je tak nekam srčkan buhteljček, njuna naloga pa je, da Moniko motita s španščino... Študentka iz Bangladeša... Tu in tam se še ena Poljakinja pojavi, čeprav nekam pogosto šprica (pač, ta slovanska kri)... In učiteljica, po rodu Korejka, rojena v Nemčiji. Skratka, zabavno. Hja, torej, kadar Fabio kam ponikne, kar ni redko, sem blažen med ženami.
Nemščina sama po sebi pa niti ni posebej zabavna, posebej sklanjanje in spoli sploh ne, kar najbrž ni nikomur nobena novica in kar sem tako ali tako že vedel, potem ko sem se s to špraho štiri leta mučil v srednji šoli (in večino neznanja še dodatno pozabil v petnajstih letih, odkar nisem tega nekam robatega jezika niti malo uporabljal). Ampak ajde, saj je vsak teden boljše, in sigurno bo po par mesecih torture že toliko OK, da bom lahko znova začel prebirat Vinetuja, tokrat v originalu, juhej.
