Tokrat bom bolj kratek, ker ne mislim na dolgo in široko lamentirati o vsem skupaj, sem se dovolj presekiral v zadnjem mesecu. Skratka, kot sem že itak nekako pesimistično (ali prej realistično) predvidel v zadnjem traktatu, ki sem ga primerno začel in zaključil s "fuck off, 2013", smo morali našo kužo usmrtit pred točno mesecem dni, potem ko smo se vsi skupaj kak mesec dni vlačili po raznih klinikah in jo mučili z neprestanimi odvzemi krvi, infuzijami, transfuzijami ter skrajno uničujočimi arcnijami (zaradi katerih je na koncu tudi shirala in tega enostavno ni bilo več mogoče prenašati, ne fizično, ne psihično, in žal tudi finančno ne). Odločitev za evtanazijo je bila ena najtežjih, kar sva jih morala z Moniko kdaj sprejeti, in tudi po mesecu dni se še nisva sprijaznila s tem, da dnevi niso nič več pasji in da najine smrduhinje enostavno ni več. Tolaživa se lahko vsaj s tem, da ji ni bilo treba poginiti v Berlinu, ki ga ni ravno marala, ampak je lahko za konec vsaj še videla Dravograd, ki ga je imela najraje, čeprav posebej uživati v tem ni mogla več, saj je na koncu še komaj stala na nogah.
Tu je njena čisto zadnja fotka s klinike v Ljubljani, kjer smo jo par dni pred usmrtitvijo še nekaj mučili brezveze, potem pa je nisem hotel več slikati. Najbolj prijazna, poskočna in cartljiva pesjanarka daleč naokoli se je na najin obup odpravila lovit hrustljave piške po večnih loviščih dosti prehitro – dolgo pred tem, ko bi ji naj po vseh reglcih potekla garancija.
