Bumbar v Berlini: Vratolomna selitev, 2. del

V ponedeljek zjutraj (17.12.) je moj stric s pomočjo GPSa pripeljal točno na pravi naslov, pa še parkplace za kombi in avto smo našli skoraj točno pred vrati za dobro mero. Na srečo sva z Moniko v prvem nadstropju, mislim da 22 stopnic gor, tako da tovorjenje po stopnicah ni bilo prehudo.

Mislim, seveda je bilo tečno, zaradi nadvse neugodno bolečega kolena in najbrž tudi neprespanosti se mi je ene parkrat kar lepo psihedelično zvrtelo, čisto na koncu so mi pa potem prepovedali še naprej vlačit stvari, ker sem menda res že nekam bledo izgledal. Poleg tega, glede na predpisano "štirinajstdnevno mirovanje, hladne obkladke in naklofene", od česar si seveda nisem mogel privoščit ničesar, je bilo precej nevarno, da si bom še dodatno poškodoval že itak nekam nestabilen sklep. Vseeno smo stvari pretovorili gor v stanovanje presenetljivo hitro.

Stanovanje pa, kaj naj rečem...

Stric in bratranci so bili sicer navdušeni, ker bo brlog res čisto srčkan – ko bo enkrat urejen. Mene je pa, seveda še vedno vsega nervoznega in popolnoma neprespanega, rahlo razhudilo, v kakem stanju so ga veseljaki oddali, ker sem takoj začel računat, koliko dodatnih nepredvidenih financ bo šlo v to, da ga spravimo v neko normalno stanje.

Oddajanje neopremljenih stanovanj ta firma, ki nama je stanovanje blagovolila dati v najem, očitno jemlje tako resno, da so še luči z dozami vred pobrali dol in so ostale samo žice. Na srečo sta Monika in tista v prejšnjem zapisu omenjena prijateljica, še preden smo prispeli z vso kramo, naprosili nekega veseljaka s področja bivše Juge, da jima je prišel priklopit žarnice, potem pa sta se lotili beljenja.

No, in tu pridemo do najbolj dih jemajoče (dobesedno) značilnosti fleta – najhujših nikotinskih sedimentov, kar sem jih videl kdaj v svojem ne več tako zelo kratkem življenjecu. Mislim... Izgledalo in smrdelo po čikih je tako, kot bi štiri generacije turških verižnih kadilcev ždele tu not pri zaprtih oknih vse od konca druge svetovne vojne. Rumenorjavo! Rumena je tolkla ven, kjer sta revici pobelili, kuhinja popolnoma rumena, rjava, rjave fuge v kopalnici, rjavi "okvirji", kjer so prej visele slike... Za crknit. Revež, ki je priklapljal žarnice, jih je priklapljal na srečo, ker so bile vse tri žice – rjave! Sploh ni videl, katera je katera! Električna omarica na hodniku je bila temno rjava, in šele ko jo je Monika zdrgnila z varekino, je ugotovila, da je v resnici spodaj siva. Domofon – rjav. Žica domofona – čudovito bolno nikotinsko temno rumena. Mislim... Tisti, ki hodite ali ste hodili v Arhiv bar v Ljubljani veste, kaj so to nikotinsko rjave stene (še zdaj Miha posebej špara tiste narisane knjige tam)... No, nekako tako je tu izgledala cela kuhinja, kopalnica, hodnik in polovica dnevne, samo smrdelo je še bolj kot v Arhiv baru. Kaj zaboga je prejšnji najemnik tu not počel, mi ni jasno, sem pa prepričan, da je umrl (ali trenutno umira) od pljučnega raka. Edina logična razlaga za tako stanje je, da je vsak dan namesto dišečih palčk po celem fletu prižgal sto čikcev, da so mu naredili lepo meglo, v kateri je on srečno in zadovoljno meditiral. Mogoče je bil pa alien s planeta z nikotinsko atmosfero, mamicu mu vidim.

Druga stvar, ki jo tem klincem še posebej zamerim, so popolnoma uničena tla v kuhinji in delno do pretežno uničena tla v spalnici, ker so ven strgali nek itison, ki je bil priliman na deske, lepilo so pa potem malo pozabili odstraniti. Ker bo treba zato v kuhinji obvezno položit laminate in porihtat pode (da se o desetkratnem beljenju ne pogovarjamo, saj nikotin nekako čudežno primezi ven skozi vse plasti bele), upam, da nama bodo za stroške vrnili vsaj mesečno najebnino. In če se bo nas čez eno leto, ko bo konec obdobja, za katerega sva stanovanje plačala vnaprej, kdo lotil metat ven ali nama jel višati najebnino, se ne čudite, če bodo našli kako napihnjeno trupelce kakega nepremičninarja v lokalni reki Spree.

Pa domofone bi lahko porihtali, preklete škrtice frdamane, ker ne vem, kako me bo kdo doklical s ceste, ki nima moje telefonske! Kaj če končno pride serviser z modemom? Halo? Mater, zahojenci.

Po drugi strani smo lahko pa samo srečni, da je lastnik "naše" bajte tak zanikrni skopuški smrduh, da ničesar ne popravi (še zunanje ključavnice ne – za hec sem spodnja vhodna vrata poskusil odklenit z avto ključem, pa gre... S čisto vsem gre odpret, najbrž tudi z bobi palčko). Namreč, drugje po Berlinu so več kot očitno pogruntali, da se trenutno odda VSE, zato cene šibajo v nebo. Tam, tista rezervna varianta v prijateljevi bajti, ki sem jo omenjal – seveda so se potem odločili oddat tisti mini flet za še VEČJO najemnino, menda so jo ravnokar nabili še za par deset evrov. Tu pa, kjer sva, klinc, pa konec koncev niti ni tako zelo visoka najemnina glede na trenutno situacijo v Berlinu. Same najemnine je 420 EUR + 70 ogrevanje + 70 drugi stroški + 80 elektrike... Flet ima pa 64 kvadratov. Ja, z malo visokim računom za elektriko se bo treba pa sprijaznit, ker je bojler iz neznanih razlogov – kljub toplovodu – električen.

Drugače pa, ja, čim ti lastniki bajte kaj prenovijo, ti "prenovijo" tudi najebnino, tako da je mogoče boljše, da ničesar ne prenavljajo in naj bo ta naš "landlord" še kar naprej tak jebiveter. Bova že sama poštimala tako, da bo nekako izgledalo, z raznimi izboljšavami nas pa naj kar pustijo pri miru, hvala lepa. No, zvonce spodaj bi lahko popravili, tu se pa tudi neha. Sicer pa glede na to, kako se očitno obnaša lastnik te bajte, se ni za bat, da bi nam hitro vsilili kake nove kopalnice, na novo zbrušene pode ali kaj podobnega.

Tako da sva imela v bistvu veliko srečo, da je bilo to stanovanje toliko razmontirano, da ni bilo prehudega navala nanj, pa so se ga potem vendarle odločili dat nama, in to kljub psu (najbrž samo zato, ker sva lahko plačala za eno leto vnaprej)... No, pa v dnevni sobi je ena stena poševna (tako da soba ni kvadratna, ampak se oži tja proti balkonu), kar je baje rahlo tradicionalistično zaplankanim Nemcem povzročalo hudo omotico (tako je poročal prijatelj Juri, ki je bil na skupinskem ogledu stanovanja), nama je pa v bistvu še simpatično tako – sva pa ja videla že dovolj pravokotnih sob v življenju in me ena trapezoidna nič kaj ne moti, prej nasprotno. Skratka, če se hočeš kot "samozaposlen" čudak z zverinskim psom preselit v Berlin, moraš imeti trenutno veliko srečo in dovolj prihrankov, da kako firmo podkupiš s plačilom vnaprej. Pa na plačilo provizije agentu je kar treba pristati, drugače pri trenutnem navalu, kot tujec z obvezno pomanjkljivo papirologijo in brez redne plače nimaš skoraj nobene možnosti.

Treba je pa izpostaviti tudi pluse. Kot že rečeno, ko bo urejeno, bo stanovanje čisto prisrčno, pa še precej veliko je. Frendi bodo lahko prišli na obisk, pa bodo lahko mirno drnjohali v ločeni dnevni, midva pa v spalnici, in še do kopalnice ne bo treba hodit drug mimo drugega, ker obe sobi vodita na hodnik (pa še ključev za spodaj ne bodo rabili, ker bodo lahko ono pokvarjeno ključavnico odpirali kar s svojimi ključi).

Najbolj pomembno je pa, da je stanovanje na popolnoma genialni lokaciji v Neuköllnu, ki nama je seksi predvsem zato, ker se tu ne počutiva kot neka posebna tujca – tu so skoraj vsi sami tujci. Tako je mučenje nemščine v nedoločnikih popolnoma vsakdanja stvar in bolj ko se sporazumevamo z rokami, bolje se razumemo. Na eni strani, ene 100 metrov stran od naju, je Tempelhof, znamenito nekdanje letališče, zdaj ogromen park. Letališče na srečo že lep čas ne deluje več, piste so pa spremenjene v... no... teren za rolanje in kolesarjenje, na travnikih pa folk zna celo odojke menda obračat včasih. Čeprav sem prepričan, da bo to kmalu podleglo kakemu posebej smelemu podvigu Kapitala, bo zaenkrat služilo temu, da bo naša smrduhinja končno lahko vlekla Moniko na rolerjih po nekdanji pristajalno-vzletni stezi, to je pa tudi nekaj. Aja, asfalt na pistah je izredno kakovosten in je čista zmaga za tiste, ki rolajo. Jaz raje ne bi, ker bi si poleg kolena zlomil še vrat, si bom pa mogoče spomladi omislil kak bicikl in bom lahko potem z njim dirkal tam okrog.

Severno in južno od najinega vogala je tiho žbunje: dva britofa. Služila bosta kakemu kontemplativnemu sprehodu in temu, da se kot nekrofilski Slovenčki ne bomo slučajno počutili premalo morbidno. Je pa res, da Švabi ne postavljajo nekih strašnih mavzolejev, predvsem pa ne urejajo rožnih vrtičkov in svečnatih inštalacij na grobovju, tako da vse skupaj izpade kot nek malo bolj tih park.

Hkrati je pa kakih 100 metrov vzhodno takoj glavna ulica, kjer imamo v neposredni bližini vse mogoče restavracije (par vietnamskih, tajska, kitajska, indijska, par picerij, dostojna italijanska, kup turških), bolgarsko trgovino, kjer dobiš genialne sire napol zastonj, in turški supermarket, kjer je vse napol zastonj. Ena izmed glavnih prednosti te lokacije je, da je hrana tu še za Berlin poceni, pa že Berlin na splošno je poceni v primerjavi s Slovenijo. Ko bova imela uporabno kuhinjo, se bo dalo samo pri hrani sigurno prihraniti vsaj polovico denarja, ki ga je za špecerijo šlo v Izoli. Liter prvovrstnega jogurta pri Turkih? 89 centov. Liter mleka 50 centov. Kila prvoklasnega sira? Napol zastonj. Poleg tega ima mesar jagenjčka, kar je pa meni tako ali tako še v posebno veselje. Na splošno je hrana preverjeno približno 50 % cenejša kot v Sloveniji, posebej če malo gledaš, kje kaj kupiš. Dejansko neseš iz trgovine vrečko sprotne hrane in delikatesic, za katero bi pri nas v odiralskem Mercatorju ali Šparu dal 40 €, za 20 €. Delal sem tudi čisto točno primerjavo, pa sem potem po par dnevih naveličal, ko sem se prepričal, da je res tako.

Za pol evra ali za deset centov več, če ti glih paše, dobiš tudi pol litra pira. Odličnega pira, ne pa prisilnih pirov slovenskega monopolista. Ko smo ravno pri piru – samo že od Kebra naprej skrajno zatirani Slovenček lahko doživlja take dimenzije ekstaze, ko ugotovi, da bolj vsakodnevni pirčki stanejo od 0,50 € (diskonti / večje trgovine), posebej vrhunski pa nekje do 1,70 € (pirovski "butiki"), in da jih lahko kupiš TUDI PO DEVETI URI ZVEČER! Celo noč! Kjerkoli! In da obstajajo na vsakem koraku samo temu namenjene trgovinice, kjer je not skoraj izključno le neverjetna kolekcija raznoraznih sort ledeno mrzlih pirov, od najbolj navadnih do najbolj nenavadnih, ki samo čakajo na srečnega posvojitelja. Še v videoteki imajo hladilnik s pirom zraven za vsak slučaj, če te ravno popade žeja med izbiranjem filmov. Ko se takole počutiš kot razvajen pamž v trgovini z bonbončki, ugotoviš, da boš moral zelo pazit na svoj wamp in dobro kontrolirat svoj cvetoči alkoholizem – ker drugače utegneš kmalu tudi izgledati kot povprečen Bavarec, z rdečimi lički in noskom vred.

Imamo pa v neposredni bližini tudi malo večji trgovski center, kjer dobiš še vse tisto, česar slučajno pri Turkih in Bolgarih slučajno ne bi. Aja, glavna jed pri Vietnamcih (ki zadošča za vse lakotniške potrebe) te pride ene 6 evrov (brez pira), več kot dostojno lasagno sem pa zadnjič pri lokalnih sicer nekako sumljivo turških Italijanih dobil za 2,60 evra. V bistvu sploh verjeti nisem mogel, da bom za ta drobiž dobil karkoli uporabnega, prinesli so mi pa veliko posodo naravnost odlične lasagne. Zakon.

Torej totalen mir, dovolj parkplacev, dovolj pasjih scalnic, celo letališče, kjer lahko ta hudič kosmati teka sem in tja, vseeno pa lahko do "centra akcije" še vedno mirno odkorakaš peš (ali se lenobno zapelješ dve postaji z bližnjim U-bahnom) – še vedno smo v znamenitem multi-kulti pasu Kreuzberg-Neukölln. Aja, pa še krožni vlak, S-bahn, je v neposredni bližini, tako da z javnim prometom od tod prideš kamorkoli v Berlinu v najkrajšem možnem času. Za nameček je moj zasebni tempelj, kamor bom sigurno vdano hodil v ritmu sklanjat trudno glavico (ena izmed bolj seksi koncertnih dvoran, kjer sem poslušal Serja Tankiana, pred kratkim pa na svojo veliko žalost zamudil Katatonio zaradi teh norih nepremičninarjev), je pa slaba dva kilometra stran – kakih 25 minut turistične šetnje.

Z veseljem lahko poročam tudi, da si kolena na srečo vendarle nisem še dodatno zjahal. Sicer še vedno malo šepam (tako kot po zadnji berlinski poledici kar prenekateri Berlinčan, ker čiščenje pločnikov jim je pa tu španska vas), ampak gre na boljše. Ja, ko šepaš, potem vidiš še kar veliko sotrpinov, najbrž tako, kot vidiš veliko drugih nosečnikov, če si noseč.

Prejšnji četrtek je bilo koleno ravno dovolj dobro, da sem si upal sest za volan, ker sva šla Moniko izselit iz tistega sposojenega stanovanja v nekdanjem vzhodnem Berlinu. Pa sem si rekel, klinc, itak nimam pojma, kako moram peljat skozi Berlin, pa bom kar GPSu prepustil presojo – nakar me je zlohotna napravica seveda zavlekla direkt skozi največji kaos in delo na cesti točno v najbolj zanikrnem centru, tako da sem porabil okrog 50 minut za borih 8-9 km.

Se kdo spomni mojih vzhičenih zapisov iz enega od prvih poročil iz Berlina o odsotnosti prometnega kaosa in o sploh "na izi" prometu? Seveda – to drži kot pribito, če si peš ali s podzemno! Promet sicer JE umirjen, ampak to zato, ker je standardna omejitev 50, posebna (zelo pogosta) pa 30! Kot pešcu se ti zato zdi vse zelo na komot, ampak ko pa voziš... Potem pa nenadoma dobiš zelo otipljiv občutek, da je tu še dosti huje kot v Trstu. Za določene dele mesta mirno izjavljam, da so me spomnili na Teheran. Pasov se itak noben ne drži (tudi narisane črte dostikrat sploh niso in ko moraš v vzhodnem Berlinu zapeljat levo čez šestpasovnico z "odstavnima pasovoma" polnima avtomobilov in dvojno tramvaj progo na sredini, pri čemer prisežem, da ponoči sploh ne vidiš, kam moraš pristati potem, ko boš nekako nekam zavil, vodilne črte ni pa nobene, te resno malo stisne v riti). Sicer so pa kakršnekoli črte dostikrat res odveč, ker na zunanjem pasu itak na vsakih sto metrov nekdo prižge vse štiri žmigavce (ali pa še to ne), pa kar malo parkira sredi ceste. In kar pusti avto tam. Ali pa kaj raztovarjajo. Ali nekaj pač ustvarjajo. Ali pa kdo nekaj motovili in nekam obrača. Ali pa kdo vzvratno bočno parkira. Ali pa tovornjak s prikolico obrne vzvratno čez celo štiripasovnico, nikomu ništa. Tako da je vse skupaj brezveze in je najboljše večinoma vozit kar po notranjem pasu, čimbolj po sredi ceste, pa spuščat pred sebe reveže, ki nagazijo na oviro. Tako da folk nonstop motovili sem in tja brez vsakega smiselnega reda, pa tudi obračajo kar tako na vsem lepem, boli njih, ali pa menjajo tri pase na treh metrih tako, da obrnejo skoraj pravokotno. Se je treba zelo navadit.

Je pa res, da se nihče ne sekira kaj dosti, pa če delaš še take neumnosti – ker jih itak vsi delajo. Še policaji se ne sekirajo – en me je hotel z lučkami nekaj naganjat na zunanji pas, da bi dirkal mimo, pa mi ni takoj kliknilo... Pa se je kar takoj mirno odločil, sam menjal pas, pa se nekako prerinil po zunanjem mimo. In še to ti je lahko v veliko uteho, da ko pride do zožitve (kar je itak dejansko po petkrat na kilometer zaradi različnih razlogov), se voznikom tu avtomatično vklopi načelo zadrge in te bo skoraj vsak spustil noter. Za razliko od pobesnelih Slovenčkov, ki bi potem jezno gledali one, ki so si drznili obtičat na "napačnem" pasu in jih za noben denar ne bi spustili predse. Potem je treba upoštevati še konfuzne pešce in stekle kolesarje, ki so resnično tako nevarni, da je za popizdit. Mimogrede kakega snameš kje.

Skratka, zahvaljujoč GPSu prečudovita izkušnja za prvič po Berlinu: direkt v najhujše možno sranje, menda zloglasno tu okrog: področje okrog Kottbusser Tora, ki je že itak za znoret, trenutno pa še toliko bolj, ker nekaj razkopavajo tam okrog in je za nameček vse totalno razsuto.

Nazaj grede sem se hotel temu hudičevemu poligonu izogniti, pa sem si pot zastavil drugače, potem sem pa nekje narobe zavil in GPS me je spet zvlekel točno v Kottbuser Tor. Še enkrat 50 minut in še hujša mora, ker me je prekleta napravica vmes usmerila še v eno ulico, zaprto zaradi del, in sem komaj nekako obrnil in peljal nekam na slepo, da me je ta hudič nehal vlačit nazaj vanjo. Tako da sem potem temu vragu prepovedal celotno območje okrog tega prekletega Kottbuser Tora in zdaj me lepo pelje okrog, če mu naročim, da hočem v vzhodni Berlin. No, seveda tega kaj dosti ne bom več rabil, ker se tja po mojem z avtom ne bom peljal več – je pa ja čisto neumno. Z vlakom si tam v 20 minutah za 2,40 evra.

Aja, Primorci, predvsem Koprčani: tu imajo na veliko krožiščih semaforje tako na vstopu vanje kot na izstopu iz njih. Najbrž zato, da kdo ne nagazi kakega kolesarja, ki so itak čisto besni in se jih je treba bat kot hudič križa. Zamisli đumbus!

No, v stanovanju sva si zaenkrat nekako zasilno uredila spalnico, pa malo zložila stvari, da nama je vsaj približno jasno, kje je kaj. Tisti obupni vonj po čikih (še zdaj mi ni jasno, kako je to sploh možno) intenzivno preganjava z raznimi olji, svečami, uparjevalniki, onimi dišavicami za v šteker in podobnimi rekviziti, pa gre počasi na bolje. V spalnici, ki je bila na srečo itak še najmanj namaziljena s katranom, je že čisto v redu. Zdaj predvsem tuhtava, kako stlačiti pralni stroj v kopalnico, pa kako nekako sestaviti čimbolj uporabno kuhinjo. Sva pa razmišljala, da bi nekje staknila oni parni čistilec, da malo stopiva nikotinske obloge iz fug in podobno... Pa mogoče bi celo tisti prekleti lim šel lažje dol z dil z njim.

Pred par dnevi sva preko interneta naročila internet (ha!), pa upam, da nama je uspelo, glede na to, da je bilo vse v nemščini. Če bo vse po sreči, se naju bodo čimprej usmilili, ker brez interneta doma mi je res muka, priznam. Kot bi bil slep, gluh, pa še totalno butast povrhu. In še delat ne morem normalno... Niti vohljat, kaj za eni koncerti so na sporedu v bližini!

Bumbar v Berlini: Vratolomna selitev, 1. del

Torej... Nekaj časa se nisem oglasil, ker zaradi vseh kolobocij v preteklih treh ali štirih tednih, pakiranja, prekladanja krame, prevažanja krame, raztovarjanja krame in zdaj počasnega iskanja stvari po škatlah nisem imel kaj dosti inspiracije. Poleg tega trenutno trpim za resno krizo identitete zaradi kroničnega pomanjkanja interneta. Hočem vsaj 50/10 konekšn, in to TAKOJ.

No, pa se vrnimo malo v preteklost.

Kot sem že poročal, sva z Moniko november preživela v Dravogradu, v podstrešni garsonjerici nad hišo mojih staršev. Pri njih sva imela tudi spravljeno vso svojo kramo iz izolskega stanovanja, od koder sva se izselila že konec septembra, tako da sva jim veselo zasedla celo garažo in še eno sobo za povrh. Novembra je prijatelj Juri vohljal za možnimi stanovanji po Berlinu, saj ni imelo smisla – predvsem finančnega – da bi midva visela v nedogled tam in čakala po dva tedna na vsak odgovor vsakega nepremičninarja, pa tudi malo neugodno bi bilo v nedogled zlorabljati najine nove vzhodnonemške prijatelje, ki so nama posodili stanovanje oktobra.

Ves čas smo upali tudi na to "rezervno varianto" v Jurijevi bajti, če se slučajno kaj drugega ne bi našlo.

Nato se je pred tremi tedni zgodil čudež in smo končno dobili stanovanje! Od Monike so zahtevali, da gre 3. decembra v Berlin podpisat pogodbo, zato sem jo 2. decembra po snegu peljal na letališče v Graz (mimo kar dveh prevrnjenih holcarjev v razdalji 20 kilometrov, seveda norcev v audiju in še nekem podobnem avtu, ki sta se najbrž namenila po snegu naganjat ene 180). Stanovanje – kjer za spremembo niso pizdili zaradi psa – sva nedvomno dobila samo zato, ker sva plačala za eno leto naprej, plus varščino, plus niti ne tako nizko provizijo za nepremičninskega posrednika. Kljub "rezervni varianti" sva se odločila, da bova to pač naredila, ker je po skoraj treh mesecih brskanja postalo jasno, da kot "svobodna umetnika" s posebej hudobnim psom nimava druge možnosti.

Mimogrede, ta odločitev se je izkazala za več kot pravilno. Namreč, malo po tem, ko sva stanovanje plačala, naju je agent, ki je "urejal" to rezervno varianto, obvestil, da jim je zelo žal, ampak da s psom tam ne moremo biti. Pa tudi prav – tu okrog, kjer smo zdaj, je toliko pesowja, da zverine očitno res niso nezaželene.

Nato se je začela vmesna serija dogodkov, kakršni v angleščini tako slikovito pravijo "clusterfuck".

Z Moniko sva rekla – OK, plačava vnaprej, ampak ne, preden ne vidiva ključev in pogodbe, ker seveda nisva zaupala več nikomur. Nakar je bilo treba narediti točno to, ker drugače ni šlo – potem ko je Monika plačala celoten znesek – v višini tako nekako dveh tretjin najinih celotnih prihrankov – so jo pustili kake štiri dni čakati na ključe in papirje. Najbrž mi ni treba posebej poudarit, da sva v tem času oba postala precejšnji živčni razvalini. Monika je imela svoj mali berlinski pekelček, meni se je pa bledlo na precej utesnjenem – za takega korpulentnega kmetawza, kot sem jaz – dravograjškem podstrešju.

Spal seveda nisem nič, pa tudi kadar sem zadremal, mi je sistematično vrtala luknje v glavo čudovita dravograjška cerkev, ki je točno v ravni črti ene 50 metrov stran od najine dravograjške podstrešne spalničice. Mislim... Itak sem že ves čas, priznam, nadvse nestrpen do katoliške cerkve, ampak tole je pa praktično izbilo sodčku dno. Ne da bi naredili malo bingelj – bongelj, me sicer zbudili iz morebitnega milostnega dremeža, pa bi jaz jezno zabrundal, zacmokal in skušal še malo zadremat. Ne, kje – BIM BAM BOM bing bong bingl bongl boooong boooooooong! Donenje, zvonenje, zvončkljanje, pritrkavanje, vsakič vsaj po pol ure, sem na uro gledal! Seveda so se zaradi bližajočih se praznikov ti zvončni teroristi še bolj trudili. Nonstop! Pa hudiča, kdo zaboga lahko to prenaša? Vmes sem imel že izoblikovane načrte, kako bi stopil do strica, ki živi še bližje cerkvi, pa bi potegnila armbrusta iz njegove kleti in užgala gor po zvoniku... Zvonci bi ob obilici isker ranjeno padli dol na tla, še zadnjič rekli "plink" in "plonk", pa utihnili. Nato bi se pognal not v nekoliko načeto cerkev kot podivjan hribovec, zgrabil najbrž rahlo zaprepadenega župnika za kravateljc in ga utopil v oni juhici od svete vodice, ki naj bi bila pri vratih (ne vem, če je res tam, ker ne hodim not, sem pa videl v filmih, da bi naj bilo tako).

No, vse te sladke male fantazijice proti nespečnosti niso kaj dosti zalegle, ker zvoniti niso in niso nehali, pa če sem si župnika še tako predstavljal hladnega na kakem posebej odročnem mestu in še tako zbrano telekinetično vrtal v zvonove.

Če pa niso zvonili, sva pa itak z Moniko cele noči gobcala po Skajpu, ker v Berlinu tudi ona ni mogla spat, in tam je imela tudi ona svoj lastni clusterfuck. Poleg tega si je v bivšem vzhodnem Berlinu delila tisto stanovanje pri prijateljih še z eno prijateljico, ki pa je imela še svoj, torej tretji, clusterfuck s svojim tipom, delovnimi pritiski, žurerskimi pritiski, pa še 500 evrov so ji ukradli na vlaku iz rukzaka, ki niso bili njeni, ampak jih je po nekem opravljenem prevajalskem delu nesla ravno tej prijateljici, pri kateri sta bili z Moniko (no, bili sta sicer v stanovanju njenega dedca, ampak to so zdaj že hude tehnikalije).

Kakorkoli... Par dni po tem, ko je Monika po večdnevni torturi končno dobila ključe, je meni kot pravemu butastemu naturaliziranemu Primorcu uspelo na prvi dravograjški poledici (resda je bila zelo neugodna in še posebej spolzka, pa vendar) nekako monumentalno spodrsniti. Normalno, da sem bil v nekih bednih patikah z ravnimi podplati! Kaki zimski čevlji, kdo pa še to nosi na morju (no, zdaj jih nosim, ko gazim berlinsko plundro, seveda potem, ko sem se že itak zvrnil). Kot neka tazadnja štorasta klada sem se "ujel" direktno na desno koleno in ga seveda nabil na tla, tako da se je najbrž kar zatreslo vse v bližini. Najbolj neprijetno pri tem je to, da sem to koleno imel prej že dvakrat čisto razmontirano v dveh ločenih prometnih nesrečah – eni pri štirinajstih, drugi pa pri kakih dvajsetih ali kaj takega. Takrat so mi rekli, da bom moral to koleno še posebej pazit, ker je... no... pač precej razjebano.

Torej, ker sem to isto koleno zdaj spet fenomenalno nabil na led (pri čemer ga je najbrž še malo zavrtelo ali zvilo ali kaj takega), sem moral takoj na rentgen v Slovenj Gradec, da so preverili, ali je slučajno kaka voda ali kri not, ker bi bilo treba v tem primeru hitro punktirat. Na srečo so ugotovili samo nategnjene križne vezi. Je pa rekel zdravnik, pol mlajši od mene, da bi moral to koleno pa še posebej pazit, ker je... no... pač precej razjebano. Pa malo bi lahko mogoče shujšali, je še dodal. Česa ne poveš, sem si mislil, ampak sem bil raje kar tiho. Tako ali tako sem se počutil kot tazadnji debil. Predpisal mi je 14 dni mirovanja, mrzle obkladke in naklofene. Nič od tega si seveda nisem mogel privoščit. Mirovanja in obkladkov ne, ker sem moral spakirat vso kramo za v Berlin, naklofenov pa nisem hotel, ker sem hotel pri prekladanju vsaj čutiti, kako in kdaj koleno boli, da si ga ne bi nevede še bolj poškodoval, če ne bi čutil, kdaj boli.

Vmes sem kakopak staknil še nek tak čuden nahod ali virozo ali vnetje sinusov ali karkoli, kakršnega še nikoli nisem videl – približno dva tedna sem pihal cele kraste iz nosa, vse je bilo krvavo okrog mene. V tihih malih nočnih uricah sem pomislil, da imam mogoče kako ebolo ali pa nosno kugo. Glede na to, da je bila moja mati v istem stanju, sem domneval, da sem si preklicano klico najbrž sposodil od nje. Šele včeraj me je ta hudič končno nekako za silo minil, pa seveda sem imel vmes sigurno tudi vročino, samo meril si je raje nisem, ker bi lahko rezultat slabo vplival na motivacijo.

Mogoče sta bili poškodba kolena in viroza podzavesten protest proti emigraciji v preljubo Nemčijo? Že mogoče, ampak jebeš podzavest, če zavestno veš, kaj moraš narediti.

No, enkrat vmes sem se gori na podstrešju od rahlega besa, živčnosti, frustracij in zaradi tega, ker me je koleno bolelo, pa iz nosa mi je kri curljala, nekako tako nerodno metrično-tonsko zabrisal na posteljo, da sem še spodaj neko dilo zlomil, nakar je pol jogija viselo dol in sem se moral stiskat na drugi strani. Najbrž mi ni treba dvakrat omeniti, da sem potem hudobnega kužija, zaradi katerega smo imeli toliko težav s "Hundepassi", raje deložiral, pa je kempiral doli pri mami (kjer je itak najraje, satan).

Seveda sem imel zaradi nespečnosti čas tudi cele noči intenzivno razmišljati o vseh frendih, bendih, familiji, krajih in časih, ki jih bom moral ob emigraciji pustiti za sabo, tako da sem bil še bolj siten. In, priznam, na momente celo precej sentimentalen, mogoče tudi zaradi malce preveč piva, ki sem si ga predpisal za lajšanje fizičnih in duševnih muk s kolenom (za katerega sem samo upal, da ni preveč poškodovano, ker s takim kolenom je še bobne igrati precej sitno).

Aja, pa vmes so me obilno računalniki nekaj zajebavali, ampak to je itak standard. Problem je samo še večji takrat, kadar si totalno živčen, ker takrat pa res nočeš, da ti še mašine vrtajo v glavo z nekimi totalnimi kretenizmi, in potem se mimogrede odzoveš s kakim fizičnim obračunavanjem s tipkovnico ali s čim takim.

Za dobro mero sem dobri stari telefon zamenjal z neko androidno abominacijo, ker moram zdaj imeti igračko, ki sprejme dve sim kartici. In ker načeloma precej mrzim "pametne" telefone (jebemti, hočem telefonirat pa poslat kak sms, ne pa igrat Angry Birds, mejla pa tudi nočem brat v vsakem kafiču, ga mam že doma dosti!), sem se ob vsej živčnosti tudi z njim obilno kregal, saj do pred kratkim še sms-a nisem mogel natipkat normalno s temi svojimi zalitimi parkeljci. Sem se moral najprej dodobra navadit na zelo občutljiv zaslon. Poleg tega sem si za zvonec dal otvoritveno Monkey Island temo, da bi me razveselila vedno, ko bi telefon zvonil, zdaj se pa tega peklenskega napeva ne rešim že skoraj cel mesec in mi nonstop igra v glavi. Ja, pa še nek res zoprn alarm sem si nastavil, ki ga zjutraj, ko sem končno malo zadremal, nisem mogel na hitro izklopit in sem telefon skoraj ob steno zabrisal (je treba najprej telefonček vzet iz etuija, pa zelo dobro pogledat, kam moraš nežno nežno prislonit prstek za "dismiss"). Jebeš nežno, če sem bil nespečna živčna razvalina! No, zdaj sem se hudiča že precej navadil in mi zaradi nekaterih reči celo postaja precej všeč, ga pa še vedno gledam malo nezaupljivo spod čela na trenutke. Predvsem mi gre na živce, da žre baterijo, kot da bi tekmoval z drugimi androidnimi abominacijami, kdo bo zlata ptička.

Kakorkoli... Na srečo mi je bila pri celi kolobociji v veliko pomoč familija, tako da smo organizirali prevoz in spakirali vse stvari s podstrešja, iz garaže, in še od kod po bajti (v skoraj dveh mesecih bivanja in dela v Dravogradu sem imel seveda spet pol razpakiranega, sploh inštrumentov in tehnike). Bratranec Jure, véliki kombinatorik (poudarek lahko tudi na "kombi"), je stlačil v kombi take količine krame, da sem samo zijal. Tako smo lahko začuda spakirali še celotno moje bobnowje, kar mi je bilo v veliko uteho, drugače ne vem, kdaj in kako bi to železnino spravil do Berlina... Pa še je ostalo malo prostora, če bi hotel še kak roštilj odnesti.

Nato smo se prejšnjo nedeljo (16. 12.) zvečer odpravili iz Dravograda v Berlin – stric in bratranca so peljali gor kombi in moj avto, jaz sem pa na sopotnikovem sedežu čohal ubogo pesiko, ki je morala ždet na tleh (avto je bil seveda do strehe poln), in pestoval svoje ranjeno koleno. S takim kolenom seveda nisem mogel vozit nikakor, ker ni bilo gotovo, da bom lahko v kakem pomembnem trenutku prestavil taco na hitro z gasa na bremzo. Pot je bila delno do pretežno kisla – v Avstriji snežni metež z meglo in res prvovrstno poledico, kasneje dež (seveda je v Regensburgu scalo kot za stavo, le zakaj bi se tisto zakotje drugače imenovalo Regensburg), proti jutru se je pa situacija malo umirila in strica je njegov GPS čudežno pravilno (po nekaj dvomih in napetih trenutkih) pripeljal na pravi naslov.

Aja, pa precej debelo smo gledali, ko v nekem trenutku na skoraj 200 kilometrih nemške avtoceste nismo našli bencinske črpalke. Zelo zanimivo, če se slučajno podaš na tisti del ceste s skoraj praznim tankom.

Naprej pa v naslednjem zapisu, tako ali tako sem spet napleteničil za celo novelo nekih traparij.