Torej... Nekaj časa se nisem oglasil, ker zaradi vseh kolobocij v preteklih treh ali štirih tednih, pakiranja, prekladanja krame, prevažanja krame, raztovarjanja krame in zdaj počasnega iskanja stvari po škatlah nisem imel kaj dosti inspiracije. Poleg tega trenutno trpim za resno krizo identitete zaradi kroničnega pomanjkanja interneta. Hočem vsaj 50/10 konekšn, in to TAKOJ.
No, pa se vrnimo malo v preteklost.
Kot sem že poročal, sva z Moniko november preživela v Dravogradu, v podstrešni garsonjerici nad hišo mojih staršev. Pri njih sva imela tudi spravljeno vso svojo kramo iz izolskega stanovanja, od koder sva se izselila že konec septembra, tako da sva jim veselo zasedla celo garažo in še eno sobo za povrh. Novembra je prijatelj Juri vohljal za možnimi stanovanji po Berlinu, saj ni imelo smisla – predvsem finančnega – da bi midva visela v nedogled tam in čakala po dva tedna na vsak odgovor vsakega nepremičninarja, pa tudi malo neugodno bi bilo v nedogled zlorabljati najine nove vzhodnonemške prijatelje, ki so nama posodili stanovanje oktobra.
Ves čas smo upali tudi na to "rezervno varianto" v Jurijevi bajti, če se slučajno kaj drugega ne bi našlo.
Nato se je pred tremi tedni zgodil čudež in smo končno dobili stanovanje! Od Monike so zahtevali, da gre 3. decembra v Berlin podpisat pogodbo, zato sem jo 2. decembra po snegu peljal na letališče v Graz (mimo kar dveh prevrnjenih holcarjev v razdalji 20 kilometrov, seveda norcev v audiju in še nekem podobnem avtu, ki sta se najbrž namenila po snegu naganjat ene 180). Stanovanje – kjer za spremembo niso pizdili zaradi psa – sva nedvomno dobila samo zato, ker sva plačala za eno leto naprej, plus varščino, plus niti ne tako nizko provizijo za nepremičninskega posrednika. Kljub "rezervni varianti" sva se odločila, da bova to pač naredila, ker je po skoraj treh mesecih brskanja postalo jasno, da kot "svobodna umetnika" s posebej hudobnim psom nimava druge možnosti.
Mimogrede, ta odločitev se je izkazala za več kot pravilno. Namreč, malo po tem, ko sva stanovanje plačala, naju je agent, ki je "urejal" to rezervno varianto, obvestil, da jim je zelo žal, ampak da s psom tam ne moremo biti. Pa tudi prav – tu okrog, kjer smo zdaj, je toliko pesowja, da zverine očitno res niso nezaželene.
Nato se je začela vmesna serija dogodkov, kakršni v angleščini tako slikovito pravijo "clusterfuck".
Z Moniko sva rekla – OK, plačava vnaprej, ampak ne, preden ne vidiva ključev in pogodbe, ker seveda nisva zaupala več nikomur. Nakar je bilo treba narediti točno to, ker drugače ni šlo – potem ko je Monika plačala celoten znesek – v višini tako nekako dveh tretjin najinih celotnih prihrankov – so jo pustili kake štiri dni čakati na ključe in papirje. Najbrž mi ni treba posebej poudarit, da sva v tem času oba postala precejšnji živčni razvalini. Monika je imela svoj mali berlinski pekelček, meni se je pa bledlo na precej utesnjenem – za takega korpulentnega kmetawza, kot sem jaz – dravograjškem podstrešju.
Spal seveda nisem nič, pa tudi kadar sem zadremal, mi je sistematično vrtala luknje v glavo čudovita dravograjška cerkev, ki je točno v ravni črti ene 50 metrov stran od najine dravograjške podstrešne spalničice. Mislim... Itak sem že ves čas, priznam, nadvse nestrpen do katoliške cerkve, ampak tole je pa praktično izbilo sodčku dno. Ne da bi naredili malo bingelj – bongelj, me sicer zbudili iz morebitnega milostnega dremeža, pa bi jaz jezno zabrundal, zacmokal in skušal še malo zadremat. Ne, kje – BIM BAM BOM bing bong bingl bongl boooong boooooooong! Donenje, zvonenje, zvončkljanje, pritrkavanje, vsakič vsaj po pol ure, sem na uro gledal! Seveda so se zaradi bližajočih se praznikov ti zvončni teroristi še bolj trudili. Nonstop! Pa hudiča, kdo zaboga lahko to prenaša? Vmes sem imel že izoblikovane načrte, kako bi stopil do strica, ki živi še bližje cerkvi, pa bi potegnila armbrusta iz njegove kleti in užgala gor po zvoniku... Zvonci bi ob obilici isker ranjeno padli dol na tla, še zadnjič rekli "plink" in "plonk", pa utihnili. Nato bi se pognal not v nekoliko načeto cerkev kot podivjan hribovec, zgrabil najbrž rahlo zaprepadenega župnika za kravateljc in ga utopil v oni juhici od svete vodice, ki naj bi bila pri vratih (ne vem, če je res tam, ker ne hodim not, sem pa videl v filmih, da bi naj bilo tako).
No, vse te sladke male fantazijice proti nespečnosti niso kaj dosti zalegle, ker zvoniti niso in niso nehali, pa če sem si župnika še tako predstavljal hladnega na kakem posebej odročnem mestu in še tako zbrano telekinetično vrtal v zvonove.
Če pa niso zvonili, sva pa itak z Moniko cele noči gobcala po Skajpu, ker v Berlinu tudi ona ni mogla spat, in tam je imela tudi ona svoj lastni clusterfuck. Poleg tega si je v bivšem vzhodnem Berlinu delila tisto stanovanje pri prijateljih še z eno prijateljico, ki pa je imela še svoj, torej tretji, clusterfuck s svojim tipom, delovnimi pritiski, žurerskimi pritiski, pa še 500 evrov so ji ukradli na vlaku iz rukzaka, ki niso bili njeni, ampak jih je po nekem opravljenem prevajalskem delu nesla ravno tej prijateljici, pri kateri sta bili z Moniko (no, bili sta sicer v stanovanju njenega dedca, ampak to so zdaj že hude tehnikalije).
Kakorkoli... Par dni po tem, ko je Monika po večdnevni torturi končno dobila ključe, je meni kot pravemu butastemu naturaliziranemu Primorcu uspelo na prvi dravograjški poledici (resda je bila zelo neugodna in še posebej spolzka, pa vendar) nekako monumentalno spodrsniti. Normalno, da sem bil v nekih bednih patikah z ravnimi podplati! Kaki zimski čevlji, kdo pa še to nosi na morju (no, zdaj jih nosim, ko gazim berlinsko plundro, seveda potem, ko sem se že itak zvrnil). Kot neka tazadnja štorasta klada sem se "ujel" direktno na desno koleno in ga seveda nabil na tla, tako da se je najbrž kar zatreslo vse v bližini. Najbolj neprijetno pri tem je to, da sem to koleno imel prej že dvakrat čisto razmontirano v dveh ločenih prometnih nesrečah – eni pri štirinajstih, drugi pa pri kakih dvajsetih ali kaj takega. Takrat so mi rekli, da bom moral to koleno še posebej pazit, ker je... no... pač precej razjebano.
Torej, ker sem to isto koleno zdaj spet fenomenalno nabil na led (pri čemer ga je najbrž še malo zavrtelo ali zvilo ali kaj takega), sem moral takoj na rentgen v Slovenj Gradec, da so preverili, ali je slučajno kaka voda ali kri not, ker bi bilo treba v tem primeru hitro punktirat. Na srečo so ugotovili samo nategnjene križne vezi. Je pa rekel zdravnik, pol mlajši od mene, da bi moral to koleno pa še posebej pazit, ker je... no... pač precej razjebano. Pa malo bi lahko mogoče shujšali, je še dodal. Česa ne poveš, sem si mislil, ampak sem bil raje kar tiho. Tako ali tako sem se počutil kot tazadnji debil. Predpisal mi je 14 dni mirovanja, mrzle obkladke in naklofene. Nič od tega si seveda nisem mogel privoščit. Mirovanja in obkladkov ne, ker sem moral spakirat vso kramo za v Berlin, naklofenov pa nisem hotel, ker sem hotel pri prekladanju vsaj čutiti, kako in kdaj koleno boli, da si ga ne bi nevede še bolj poškodoval, če ne bi čutil, kdaj boli.
Vmes sem kakopak staknil še nek tak čuden nahod ali virozo ali vnetje sinusov ali karkoli, kakršnega še nikoli nisem videl – približno dva tedna sem pihal cele kraste iz nosa, vse je bilo krvavo okrog mene. V tihih malih nočnih uricah sem pomislil, da imam mogoče kako ebolo ali pa nosno kugo. Glede na to, da je bila moja mati v istem stanju, sem domneval, da sem si preklicano klico najbrž sposodil od nje. Šele včeraj me je ta hudič končno nekako za silo minil, pa seveda sem imel vmes sigurno tudi vročino, samo meril si je raje nisem, ker bi lahko rezultat slabo vplival na motivacijo.
Mogoče sta bili poškodba kolena in viroza podzavesten protest proti emigraciji v preljubo Nemčijo? Že mogoče, ampak jebeš podzavest, če zavestno veš, kaj moraš narediti.
No, enkrat vmes sem se gori na podstrešju od rahlega besa, živčnosti, frustracij in zaradi tega, ker me je koleno bolelo, pa iz nosa mi je kri curljala, nekako tako nerodno metrično-tonsko zabrisal na posteljo, da sem še spodaj neko dilo zlomil, nakar je pol jogija viselo dol in sem se moral stiskat na drugi strani. Najbrž mi ni treba dvakrat omeniti, da sem potem hudobnega kužija, zaradi katerega smo imeli toliko težav s "Hundepassi", raje deložiral, pa je kempiral doli pri mami (kjer je itak najraje, satan).
Seveda sem imel zaradi nespečnosti čas tudi cele noči intenzivno razmišljati o vseh frendih, bendih, familiji, krajih in časih, ki jih bom moral ob emigraciji pustiti za sabo, tako da sem bil še bolj siten. In, priznam, na momente celo precej sentimentalen, mogoče tudi zaradi malce preveč piva, ki sem si ga predpisal za lajšanje fizičnih in duševnih muk s kolenom (za katerega sem samo upal, da ni preveč poškodovano, ker s takim kolenom je še bobne igrati precej sitno).
Aja, pa vmes so me obilno računalniki nekaj zajebavali, ampak to je itak standard. Problem je samo še večji takrat, kadar si totalno živčen, ker takrat pa res nočeš, da ti še mašine vrtajo v glavo z nekimi totalnimi kretenizmi, in potem se mimogrede odzoveš s kakim fizičnim obračunavanjem s tipkovnico ali s čim takim.
Za dobro mero sem dobri stari telefon zamenjal z neko androidno abominacijo, ker moram zdaj imeti igračko, ki sprejme dve sim kartici. In ker načeloma precej mrzim "pametne" telefone (jebemti, hočem telefonirat pa poslat kak sms, ne pa igrat Angry Birds, mejla pa tudi nočem brat v vsakem kafiču, ga mam že doma dosti!), sem se ob vsej živčnosti tudi z njim obilno kregal, saj do pred kratkim še sms-a nisem mogel natipkat normalno s temi svojimi zalitimi parkeljci. Sem se moral najprej dodobra navadit na zelo občutljiv zaslon. Poleg tega sem si za zvonec dal otvoritveno Monkey Island temo, da bi me razveselila vedno, ko bi telefon zvonil, zdaj se pa tega peklenskega napeva ne rešim že skoraj cel mesec in mi nonstop igra v glavi. Ja, pa še nek res zoprn alarm sem si nastavil, ki ga zjutraj, ko sem končno malo zadremal, nisem mogel na hitro izklopit in sem telefon skoraj ob steno zabrisal (je treba najprej telefonček vzet iz etuija, pa zelo dobro pogledat, kam moraš nežno nežno prislonit prstek za "dismiss"). Jebeš nežno, če sem bil nespečna živčna razvalina! No, zdaj sem se hudiča že precej navadil in mi zaradi nekaterih reči celo postaja precej všeč, ga pa še vedno gledam malo nezaupljivo spod čela na trenutke. Predvsem mi gre na živce, da žre baterijo, kot da bi tekmoval z drugimi androidnimi abominacijami, kdo bo zlata ptička.
Kakorkoli... Na srečo mi je bila pri celi kolobociji v veliko pomoč familija, tako da smo organizirali prevoz in spakirali vse stvari s podstrešja, iz garaže, in še od kod po bajti (v skoraj dveh mesecih bivanja in dela v Dravogradu sem imel seveda spet pol razpakiranega, sploh inštrumentov in tehnike). Bratranec Jure, véliki kombinatorik (poudarek lahko tudi na "kombi"), je stlačil v kombi take količine krame, da sem samo zijal. Tako smo lahko začuda spakirali še celotno moje bobnowje, kar mi je bilo v veliko uteho, drugače ne vem, kdaj in kako bi to železnino spravil do Berlina... Pa še je ostalo malo prostora, če bi hotel še kak roštilj odnesti.
Nato smo se prejšnjo nedeljo (16. 12.) zvečer odpravili iz Dravograda v Berlin – stric in bratranca so peljali gor kombi in moj avto, jaz sem pa na sopotnikovem sedežu čohal ubogo pesiko, ki je morala ždet na tleh (avto je bil seveda do strehe poln), in pestoval svoje ranjeno koleno. S takim kolenom seveda nisem mogel vozit nikakor, ker ni bilo gotovo, da bom lahko v kakem pomembnem trenutku prestavil taco na hitro z gasa na bremzo. Pot je bila delno do pretežno kisla – v Avstriji snežni metež z meglo in res prvovrstno poledico, kasneje dež (seveda je v Regensburgu scalo kot za stavo, le zakaj bi se tisto zakotje drugače imenovalo Regensburg), proti jutru se je pa situacija malo umirila in strica je njegov GPS čudežno pravilno (po nekaj dvomih in napetih trenutkih) pripeljal na pravi naslov.
Aja, pa precej debelo smo gledali, ko v nekem trenutku na skoraj 200 kilometrih nemške avtoceste nismo našli bencinske črpalke. Zelo zanimivo, če se slučajno podaš na tisti del ceste s skoraj praznim tankom.
Naprej pa v naslednjem zapisu, tako ali tako sem spet napleteničil za celo novelo nekih traparij.
No comments:
Post a Comment