Bumbar v Berlini: Skoraj kot Pahor

Še vedno nimam za razložit nič pretresljivega, razen tega, da se vpričo vseh pizdarij, s katerimi se ukvarjava z Moniko v fletu trenutno, počutim skoraj kot Borut Pahor, naš novi predsednik (nam Slovenčkom očitno ni pomoči – še dobro, da sem že emigrant, ker če ne, bi moral to šele postati). En dan sem polagalec laminatov, drug dan pleskar, pa vodovodar, nato električar... Skratka, kot vsem zelo znani primerek skrajno praktičnega in neverjetno spretnega človeka, torej rojeni "hendimen" in "sam svoj mojster za vse", se vneto spopadam z vsakodnevnimi izzivi in skoraj že na pamet vem, kje je kaj v lokalnem Obiju in B1, neki taki podobni štacuni. Jebemomast! pa sem si po izolskem zidarstvu pred leti rekel, da ne grem več nikoli tja not v Obi, razen mogoče po roštilj. Še člansko kartico sem ritualno zabrisal v smeti. Ma ja, seveda...

Še posebej v veselje mi je pa klicat kam po telefonu. Na primer včeraj zjutraj na firmo, ki se ukvarja z izposojo raznih bolj enigmatičnih strojčkov in napravic... In vedno začnem z obveznim uvodom: "Hallo! Mein Deutsch ist leider ein bisschen schlecht, sprechen sie vielleicht Englisch?" "Nein." "OK. Hmmm..." Potem pa začnem zelo "ustvarjalno" mlatit nekaj, čemur bi lahko precej optimistično rekli "v grobem nekaj nemščini podobnega."

V tem primeru nekako v grozljivo sumljivi šprahi zbluzim, da si hočem sposodit Dampfreiniger. Kadar ne štekam, kaj hočejo, imam pripravljen obvezni "Wie, bitte?" ali pa "Entschuldigung?", in če trikrat rečeš "Hmmm, ich verstehe nicht. Was zum Teufel sagen sie?" (no, tega seveda ne rečeš, si pa definitivno misliš), se potem navadno potrudijo malo poenostaviti svoje kompleksne miselne tokove in ti jih poskusijo razložit malo bolj počasi in razločno. No, v tem primeru so me poleg vsega drugega pobarali še, za kaj bom Dampfreiniger uporabljal, pa sem rahlo humoristično izvlekel iz nekih skrajno atrofiranih sinaps: "Ein Moment, ich muss meine Wörterbuch konsultieren..." (Seveda ob takih pogovorih strateško sedim za računalom z odprtimi slovarji in podobnimi pripomočki, skoraj kot da bi bil mogoče "klic v sili" za nekoga, ki hoče biti milijonar – no, to je že rahlo zastarela primerjava, ampak za predstavo bo najbrž dobra.) Kar hitro zvlečem na svetlo Fliesen, Bad in Heizungkörper namesto jebenih radiatorjev, ki so Radiator valjda tudi v nemščini, ampak ne, jaz debil moram v naglici najti "grelno telo". Še dobro, da je tip tako ali tako razumel in je rekel samo "Stimmt, alles klar." Seveda morajo vprašati, kaj misliš delati – prijatelj Juri pravi, da čisto vedno vprašajo, zakaj točno ti misliš, da boš njihov dragoceni strojček zlorabljal, ker menda folk – predvsem najbrž hudobni imigranti – počnejo vse živo s popolnoma neprimernimi orodji in potem seveda grejo napravice najbrž dostikrat rakom žvižgat.

No, Pahorjanski poklici grejo pa tudi super. Prebelili smo itak profesionalno, ker sva letos z Moniko že orenk trenirala – tudi v Izoli sva vse prebelila, preden sva se izselila, tako da tu sva bila že v formi in ni bilo nekih presenetljivosti na tem področju. No, razen tega, da sva določene dele stene belila dobesedno po desetkrat, preden se je ta prekleti nikotin blagovolil vsaj za silo vdati in nehal pronicati skozi belo barvo. Obup! Kot le bled prikaz situacije prilagam par slikic:

Laminati so izpadli celo znosno... Čeprav so totalno zjebana tla tak problem, da je tudi laminate položit čez cel podvig. V kuhinji je še nekako šlo, na delu hodnika pa je imel pod tako grbino, da seveda ni bilo mogoče položiti te pizdarije samo čez, ker bi se vse iztaknilo in razpadlo prvič, ko bi kdorkoli stopil gor, predvsem jaz s svojo tolsto ritjo. Zato sem moral na vrhu preloma montirat ono kovinsko letvico, da sem lahko ustvaril kucelj navzgor in navzdol – pri čemer je na recimo metru in pol razdalje vrh te grbine, ki se nahaja nekje na tretjini razdalje, okrog 2cm višji kot skrajna roba zaplate. Ma...!

Elektrika je bila zaenkrat tudi v redu. Faznprifer je moj najboljši prijatelj, tako da me še ni tok zalučal dol z rahlo majave lestve (stropi so res visoki, tam malo čez tri metre), po možnosti spet na moje ubogo kolenčece, ki je tako neslavno pokasiralo tak fini udarec in zvin tam na oni drsalnici v Dravogradu (uh, to se mi zdaj zdi že neko drugo življenje, orkaduš...). Edino jutri nama bodo dostavili pomivalni stroj (ki ni problem), pa štedilnik, ki pa bo mogoče malo kompliciran, ker je treba priklopit kar lep šopek nekih žic, se mi zdi... Mogoče bom poklical kakega električarja med vami po Skajpu, pa mi boste po videu razložili, kako moram to indukcijsko zmene ukrotiti, da ne bo eksplodiralo (na mojo veliko žalost v bajti nimamo plina)...

Najbolj bizaren podvig je bil pa vodovodarski. Če se mi o laminatih še kaj na daleč sanja, pa osnovne doze in lampe in štekerje znam priklopiti precej suvereno, uspel pa mi je že tudi nek kompleksnejši grelec in celo trojno kopalniško stikalo enkrat v Izoli (tisto še zdaj ne vem, kako sem pogruntal, ne da bi skuril vsaj tri varovalke zraven), moram pa kar javno prijaviti, da vodovod mi je pa od vsega najbolj mrzek in nekako se najbolj bojim tega hudiča zoprnega. Klinc, elektrika je pač tako, da če si priklopil v redu, pač dela, če pa nisi, boš pa kupil kvečjemu novo varovalko (ali pa te bodo, če si res teslo, pobirali s tal rahlo smodečega). Če slučajno kaj crkne, recimo kak šteker, kar se mi je tudi že enkrat zgodilo v Izoli, ker sta dve žici nekako uspeli zlest sčasoma v kurcšlus, se pač malo posveti, pa spet kupiš varovalko, pa ko odpreš hudiča, takoj vidiš, kaj je blo narobe in kje se je zaiskrilo.

Po drugi strani je pa vodovod taka zahrbtna pritlehna reč, ki se zna dolgo dolgo pretvarjati, da dela v redu, nato pa se ali neznosno zamaši nekje tako, da imaš celo jebo, ali pa ti rukne ven voda nekje naenkrat, po možnosti takrat, ko te ni zraven, ali pa se kaka cev kje iztakne ali crkne dihtunga, pa ti naenkrat pride spodnji sosed povedat, da ima pri sebi nov izvir ven iz stropa. Enkrat sem videl, kako to zgleda, ko nam je – takrat smo še stanovali v Mariboru – na vsem lepem vrglo cev s sekret kotlička, in to ravno takrat, ko smo bili tri dni v Dravogradu... Tako da je voda neovirano drla skozi strope in dol po štengah in povsod ne vem koliko časa, preden smo prišli domov. No, samo še požar je bolj zahojena reč od tega, ampak na srečo imajo nerodno zmotane žice dosti redkeje take epske posledice kot nerodno priklopljene ali dotrajane vodovodne cevi.

Torej, da neham nakladat spet v nedogled: v kopalnici smo morali prestavit umivalnik za ene 30 cm v levo, da bi šel še pralni stroj not. Za sestavljanje nekega takega ekstra dislociranega odtoka tako s strani, plus dodatnih priključkov za pralni stroj, smo porabili tako nekako dva dni: en dan čistega teoretiziranja, tuhtanja in bolščanja v raznorazne cevi, cevčice, priključke, dihtunge, obročke, šraufke, adapterje, ventile in ventilčke v Obiju in še eni taki trgovini zvani B1... Nakar je Juri pred par dnevi zjutraj raje stopil do nekega bližnjega upokojenega inženirja vodovodnih inštalacij, ki ima zdaj svojo trgovino s tem materialom, in mu je ta ata potem končno pomagal sestaviti nek tak kompletič, s katerim smo predvčerajšnjim po spet nekajurnem tuhtanju končno uspeli sestaviti ta nek špecialni daljinski odtok... Ki zdaj zaradi nekih raztegljivih plastičnih delov malo spominja na kak sekret na vesoljski postaji Mir, ampak, hudič teče! In ne pušča (zaenkrat)! Skratka, čisti Super Mario Brothers & Sister. Kot ste najbrž uganili, bomo do nadaljnjega prali perilo izključno samo, ko bomo doma. Pa ene parkrat bom najbrž bolščal v pralni stroj – kot babice v starih časih.

Za konec lahko pa po še pardnevnem gnjavljenju z avtom po Berlinu z veseljem sporočim, da sem se kaosa že precej navadil in da se vsaj v bližnji okolici že počutim toliko domače, da seveda že veselo pizdim nad kako budalo, ki nekaj motovili ali parkira sredi ceste kljub prostim mestom ob robu (predvsem taksisti mi grejo na živce, ker je klincem očitno odveč vsaj malo zavit proti pločniku, preden ustavijo – najbrž so si izračunali, da bi jih taka nepotrebna vljudnost stala vsaj 200 nepotrebnih zavojev na povprečen dan). Seveda sem izdatno osvežil znanje vzvratnega bočnega parkiranja, ki sem ga v šestih letih udobne Izole kar malo zapostavil, saj se moraš tu res na hitro zatlačit kam, če se že misliš kam zatlačit... In predvsem z malo večjim in nepreglednim avtom zna biti to kar malo zoprno, če nisi navajen. Osvežil sem pa še nekaj, kar moram posebej omenit kot precej tečno: poznavanje situacij v enakovrednih križiščih. Medtem ko smo v Sloveniji to abominacijo pametno praktično ukinili (ker je debilno na vse možne načine – vsaj ena stvar, ki smo jo naredili prav!), je tu velika večina malo manj prometnih ulic enakovrednih. To v praksi pomeni skoraj vse ceste med glavnimi žilami, kar je mimogrede po tri, štiri križišča zaporedoma. Seveda je odveč omenjati, da Slovenčki nismo več navajeni buljiti v desno, ko se pripeljemo do križišča po več kot očitno širši ulici od one, ki se priključuje nanjo... Zato je treba biti res zbran in namerno previden. Odveč je tudi omenjati, da se moraš zaradi vseh ob robu parkiranih avtov torej na vsakem takem križišču praktično ustaviti, potem pa še vedno nisi prepričan, da bo oni na tvoji levi upošteval, da imaš prednost, tisti na desni si pa isto misli o tebi, tako da se guncaš tri dni skozi ta križišča kot nek penzionist, na koncu je pa to vse skupaj v praksi itak en tak "zakon večjega". Še dobro, da imava relativno velik avto, ker če dirkaš okrog s kakim smartkom ali s čim podobno neopaznim, te najbrž zlobni Turki in nič manj navihani Švabi zgazijo kot kako gonečo se žabo.

Za zaključek pa še Jurijeva informacija, da zaradi te čudaškosti predvsem v bivšem vzhodnem Berlinu, kjer je takih križišč še več kot tu v zahodnem delu, menda strašijo takozvani "cestni pirati", ki zlohotno prežijo v ulicah, ki so videti stranske, pa so v resnici enakovredne... Nato te pa z desne namerno nabijejo v desna vrata, če jim "vzameš prednost", pa pokasirajo denarce za "popravila" (nekih seveda razsutih krip), predvsem pa za razne odškodnine za "neznosno boleče vratove", tako da si je menda to treba zabiti v glavo in strogo vedno gledati, ali je križišče enakovredno.

No, tako... Predvidevava, da se bova s prenovo stanovanja, ali bolje rečeno, spravljanjem stanovanja v neko uporabno stanje, zezala še kakih štirinajst dni. Če nam bo vmes uspelo najeti vadnico/studio/delovni prostor/pisarno, bom pa tako ali tako lahko pol dnevne sobe krame odvlekel tja: vso bobnowje, sintesajzerje, kitare, base in glavni računalnik... Plus še eno mizo. Potem bomo pa že lahko sprejemali obiske in nudili dostojno prenočišče.

Bumbar v Berlini: Bejrutovanje

Prvo silvestrovanje v Berlinu smo se odločili preživeti čimbolj mirno, ker se nama ni ljubilo nič kaj ekstra, tovarišu Juriju, njegovi ženi in predvsem njunemu še čisto micenemu zakladku pa tudi ne. Zato smo se dopoldne namenili ropat priročno bližnjo tržnico, da bi si pri njih (najina kuhinja še ni uporabna) skuhali neko seksi večerjo, se ga zmerno nalezli, in nekako bolj po penzionistično dočakali to naslednje leto, ki ga po na koncu že strahotno zoprni decembrski "majevski" histeriji naj ne bi sploh dočakali.

Naj tu še hudobno pripomnim, da se take skrajne traparije, kot je bila ta o spet še enem koncu sveta, še posebej trdovratno primejo prav v Sloveniji, kjer se skrajno zanikrni mediji z vsemi prijemalkami in lovkami oprimejo vsake take norosti in gnjavijo z njo do nezavesti. Tu nisem nikogar slišal niti slučajno omeniti tega prekletega majevskega konca koledarja. (Kristus, se pač enemu Maju ni več ljubilo klesat klinčevega koledarja naprej, ker se je najbrž vmes od dolgega časa najedel pejotla ali pa je pametno predvidel, da ga dlje kot do konca leta 2012 n.š. pa res ne bodo rabili... Ali pa je pustil še nekaj dela za prihodnje rodove kamnosekov v svoji familiji, ki so potem imeli kaj pametnejšega za klesat ali pa so zaradi dolgoveznosti spremenili poklic...) Je pa res, da televizije nimava več (in je tudi ne nameravava imeti, saj je brez nje življenje neprimerno manj zoprno), cajtungov nekako ne berem, ker ne znam dovolj švabsko še zaenkrat, pogovarjam se pa iz istega razloga z domačini prav tako malo. Tako da, kaj pa vem, mogoče so tu ravno tako kupovali konzerve in vodo za konec sveta (zakaj pri bogu milem bi si kdo delal zaloge za konec sveta, če je pa KONEC SVETA?!), samo opazil tega nisem. Kar pa je bilo ravno tako super in skrajni čas je že bil, da sem nehal poslušati neskončno gofljanje o tem, saj sem imel tega zlajnanega štosa v času, ki sem ga vmes preživel v Dravogradu, že tako poln kufer, da bi počasi že skoraj privoščil zasebni konec sveta naslednji širokooki novinarki, ki bi ga še enkrat omenila. Mater, kako ne pogrešam slovenskih medijev, predvsem pa TVja ne. (Ravno danes je Moniko nekaj popadlo in je na leptopu dala gor slovenski TV dnevnik. Zdržala je natančno stavek in pol o nekih Pahorjevih težavah, nakar je izjavila, da ne more več, in je šla raje raziskovat čudoviti svet štedilnikov, ker pač morama enega kupit čimprej.)

Na tržnici smo na grški stojnici uplenili pet nadvse okusnih namazov za predjed (tzatziki, humus in namaz iz oliv, artičok ter sušenega paradižnika), na oddelku z divjačino pa čudovit hrbetek divjega prašička za v pečico. Zraven smo se namenili vtaknit mlad krompirček, male šampinjončke, česen in čebulico... V kitajskem supermarketu smo nabavili radioaktivne rakce, ki smo jih imeli za drugo predjed, na vinski postaji pa seveda par buteljk, in sicer za hec eno južnoafriško, eno kalifornijsko in eno čilensko (vsako za pet evrov, ker smo pač kmetje, pri čemer sta bila čilenski Cabernet Sauvignon in kalifornijski beli kdovekaj precej spodobna, ona južnoafriška pa čisto užitna, vendar nič omembe vrednega). Ni manjkal tudi nek posebej cenen "šampanjec", samo zato, da je pač počilo. No, seveda smo pa šli tudi po razne sorte pirčkov za rahlo podaljšan aperitiv v več inkarnacijah.

Vmes smo šli iskat še nekaj, ne vem več kaj, v en "bio" supermarket, kjer sem spet dobil napad cinizma. Bio sadje in bio zelenjavo še nekako teoretično toleriram, čeprav si zraven resno mislim svoje. Pri bio jajcih in bio špagetih mi začne že rahlo oko trzati. Pri bio šamponih in bio žajfi se mi začne resno temniti, pri BIO PLENICAH mi pa mrak na oči pade. Zaboga milega, a bio plenice potem rabiš, da poserješ vso to bio mleko in bio frutek? Mater, kako masovno se folk pusti lupit takim nekim hudobnim marketinškim shemam.

Ko sem potem takole po cesti bentil o bio plenicah, je Jurij hitro podelil z nama svoj traktat o bio jajcih / jajcih iz talne reje / free-range jajcih, ki ga ima pripravljenega za razne prehranske fundamentaliste. Pri tem je treba upoštevati, da je dandanes v spodobni trgovini že praktično nemogoče kupiti hudobno pridobljeno jajce, torej tako, ki ni vsaj bio, eko, free-range, al pa iz talne reje, oziroma od posebej negovanih in spoštovanih kur. Torej, če rečemo, da se v Berlinu podnevi preganja takole čez palec ene štiri milijone ljudi, in če denemo, da z raznimi bio sendvički, picami, testeninami, jajci, solaticami, majonezicami in vsem tem ta folk snede na dan 8 milijonov spodobnih jajc, pa še ene 8 milijonov se jih recimo porabi za bio industrijske namene, potem mora samo za Berlin nekje ždeti kakih 17 milijonov zelo spoštovanih in spoštljivo obravnavanih kur nesnic. Seveda najbrž po možnosti gojenih v prosti talni reji, drugače ziher niso dovolj bio, sploh pa niso dovolj svobodne in sploh neposiljene. Dobro, prej 20 milijonov kur, saj jih iz spoštljivosti tudi jajc ne smeš siliti nesti. Aha, aja, zdaj mi je jasno - ZATO torej ima Nemčija vse te vesoljske postaje, ker so tam not orbitalni kurniki, kjer te kokoške prhutajo prosto lebdeče v breztežnosti cele dneve (zato, da vsaj lahko govorimo o kubikih, ne o kvadratnih metrih kokoši) in tu pa tam - po želji - znesejo kako bio jajce.

No, bio debate na stran... Po uspešnem vendar kar napornem lovu smo se za nekaj časa razšli in šli vsi malo počivat. Napornem, ker se je ljudi kar trlo, verjetno še posebej zato, ker je prišlo silvestrovo na ponedeljek, Nemci pa nedelje za razliko od slovenčkov jemljejo precej resno in je takrat skoraj vse zaprto (razen majhnih večno odprtih trgovinic). V supermarketih je bilo v ponedeljek zgodaj popoldne popolnoma nemogoče karkoli kupiti – prvič v življenju sem videl vrsto, ki se je vila dobesedno od vhoda okrog celega sploh ne majhnega supermarketa do blagajn, tako da bi najbrž moral čakati kaki dve uri, in tokrat za spremembo ne pretiravam. Seveda naju je z Moniko samo odneslo ven in sva smuknila preostale potrebščine kupit kar v lokalni turški market, kjer je bilo sicer še vedno precej ljudi, predvsem pri mesarju, vendar sva na blagajni čakala samo par minut. Pa itak imajo lokalni turki genialno sadje in zelenjavo, sploh v primerjavi s smetmi, ki jih pri nas ljudem vsiljujejo v Mercatorju.

No, že čez dan je tovariš Jurij napovedoval vojno stanje zvečer, vendar še ni bilo slutiti neke panike, midva sva se pa tudi imela za navajena vsega hudega. Konec koncev sva v Ljubljani živela na Prulah, kjer je znalo tudi fino bobneti, v Izoli sva pa tudi domovala v blokovskem naselju z obilo ljubitelji pirotehnike in fuzbal navijači iz raznih bivših jugoslovanskih republik (v trenerkah ali brez). Tudi najin pesjan je na srečo ravno toliko jagerski, da se načeloma ne boji pokanja.

Vendar, ko sva proti večeru zakorakala gor proti Juriju, ki stanuje kak kilometer in pol od naju, je bila situacija "na terenu" že taka, da sva se raje strateško umaknila na u-bahn in se peljala eno postajo (seveda kart nismo kupili, ker zdaj smo pač prebivalci imigrantskega Neuköllna in se moramo obnašati tako, kot se tu spodobi – jasno, "when in Rome, do as the Romans do"). Tako je pesjanarka doživela svojo prvo vožnjo s podzemno in se morebiti izognila temu, da bi fasala kako raketo v kožuh:

To pa zato, ker je tu – vsaj v tem zloglasnem Neuköllnu – očitno poseben šport, da raket ne lansiraš v zrak, tako kot bi to navadno naredili navadni ljudje, ampak jih položiš in naciljaš dol po cesti!

Ko smo prvič nabasali na ta fenomen (tik preden smo se odločili za previdnostni umik v podzemno), sem mislil, da so se raketice komu pač slučajno prevrnile, ampak opolnoči, ko smo šli bolščat v ta kaos z Jurijevega balkona, se je pa izkazalo, da je bilo to prekleto namerno. Ko sem naslednji dan slučajno koga opazil na Fejsbuku jamrati, kako silovito je pokalo kje v Slovenj Gradcu ali v Domžalah ali celo v Ljubljani, sem se moral samo kislo nasmihati. Pa ne da se imam zdaj za nekega frajerja, ko se slučajno prekladam po tem zimsko usranem velemestu, pa se zdaj hvalisam z nekimi za lase privlečenimi štorijicami tule... Ampak to tu, vsaj v tem delu mesta, je bilo nekako tako kot v Bejrutu, ali pa še rahlo bolj zgoščeno in vse naenkrat, pa malo bolj barvito in malenkost manj smrtonosno. Mislim, ne da sem bil kdaj v Bejrutu, sploh ne med kakim zloglasnim pouličnim bojem, ampak tako nekako se je zdelo. Pripravljalo se je že ves večer intenzivno, ampak opolnoči je pa izbruhnil tak pekel, da je to težko opisati z besedami. Sicer sem za finto celo posnel nek video, ampak tudi ne prikaže tega urnebesa dovolj nazorno, saj se v temi ne vidi, da sem pol raket snemal dol na cesto, ne pa gor v zrak, poleg tega pa nekako ne moreš snemati v vse smeri naenkrat. Rakete so za nameček šaljivci in veseljaki pošiljali tudi skozi okna in z balkonov v bajte na nasprotni strani ceste, tako da smo morali celo tam na balkonu hudičevo paziti, da ne bi staknili kakega izstrelka direkt v čelo ali pa v kak še bolj občutljiv del telesa. Naša sicer vsega hudega vajena strašno jagerska kuža se je prvič v življenju zasekirala zaradi pokanja, se začela nekam ubogo tresti, potem pa se je zavlekla pod mizo v kuhinjo, kjer jo je Monika morala tolažiti z nekam radodarnimi koščki sveže pečenega divjega prašička. Ob tem se je zlobna požrešna pesjanarka, ki je to sigurno vse tako odigrala samo zato, da bi dobila pečenko, nekako čudežno pomirila. Za nameček oboževalci pokanja, žvižganja in iskrenja kar niso hoteli nehati in po kaki uri konstantne kanonade smo se že precej naveličani še ostali raje pridružili Moniki in Malči v kuhinji, ki pri Juriju na srečo gleda na mirno notranje dvorišče. Zunaj so zaradi šviganja vsega mogočega po cesti morali celo avtomobili ustavljati, dim od smodnika pa se je na koncu zbral v tako nepredirno in smrdljivo meglo, da sem se počutil kot včasih na odru, ko mi je kak bedak direkt pod bobni upalil ono mašino za meglo.

Koliko dinčkov takale precej socialna četrt na ta način pošlje v zrak, zakaj že in kakšna je korelacija med družbenim razredom in ljubeznijo do pirotehnike ter kakšni so razlogi za to - to je mogoče vprašanje za kakega sociologa ali celo antropologa. Jaz samo vem, da bi znal vse te evrčke precej bolj zvito in pretkano uporabiti, najbrž za kake posebej umetniške projekte, računalniško/tehnično/glasbeno/studijsko robo in še kakega divjega prasca. In ko smo ravno pri divjih prascih: za dobro mero še sličica obranih vretenčec hrbteničke našega divjega prašička:

Da je bil več kot slasten, mi boste morali žal verjeti na besedo – pekli oziroma bolj počasi in ljubeče negovali smo ga skoraj štiri ure pri samo 70 stopinjah, v maslu in olivnem olju s posebej pozorno izbranimi začimbicami in grobo soljo. Sad malce dolgotrajnega, vendar toliko bolj uživantskega in dišečega dela je bilo popolnoma mehko, roza in skrajno sočno meso, ki se je kar topilo v ustih. Neolupljene strte stroke česna in krhlje čebule smo dodali v predzadnji fazi. Krompirček smo prej popekli v ponvi in ga skupaj s šampinjončki dodali v zadnji fazi, da se je lepo zapekel v soku pečenke in povaljal v začimbah. Priporočam.

Bilo je torej več kot fajn. Kljub temu smo se pridno – že tam proti drugi uri – v relativno trdnem agregatnem stanju prav po upokojensko odpravili proti stanovanju, ki mu zdaj pravimo dom. Tokrat smo iz previdnosti raje capljali po stranskih cestah, in to dobesedno po preprogi ostankov petard, raketowja in ostalega pirotehničnega sranja. Naslednji dan je bilo prav zanimivo pogledati, kako je zunaj vse prekrito s tem drekom in resno sem se vprašal, kdo zaboga bo zdaj to počistil. Pogled po ulici je bil, kot bi se zazrl v pokopališče rabljene pirotehnike, le par mulčkov je še brskalo za raznimi neeksplodiranimi artefakti in naboji za plašilke. Upam, da ni kateremu od njih potem odneslo kakega stikljivega prstka. No, mogoče pa ni ostankov namerno čistil nihče in jih tudi ne bo, ker je še zdaj je vse tu naokrog nastlano s tem, predvsem na travniku v parku, kjer se pes še zdaj spotika čez lanserje raznih projektilov, zelo pozorno moram pa gledati tudi, da se slučajno ne spotakne ob kako razbito flašo. Najbrž bodo enostavno pustili, da se ostanki bejrutske noči po naravni poti razkrojijo v dežju in snegu ter se ljudem pod nogami zmeljejo v kašo v usranem črnem pesku, ki ga tu sipljejo po pločnikih namesto soli, po mojem samo zato, da moramo psa skopat vsakič, ko naredi tri korake po glavni ulici, saj je v trenutku črna do rebrc. Najbrž so proizvajalci tega peska hkrati še lastniki lokalne tovarne pasjega šampona.

Tako je torej to v četrti, kjer pride deset imigrantov na enega staroselca... Zdaj pa naj se še en Kamničan kaj pritoži.