Bumbar v Berlini: Bejrutovanje

Prvo silvestrovanje v Berlinu smo se odločili preživeti čimbolj mirno, ker se nama ni ljubilo nič kaj ekstra, tovarišu Juriju, njegovi ženi in predvsem njunemu še čisto micenemu zakladku pa tudi ne. Zato smo se dopoldne namenili ropat priročno bližnjo tržnico, da bi si pri njih (najina kuhinja še ni uporabna) skuhali neko seksi večerjo, se ga zmerno nalezli, in nekako bolj po penzionistično dočakali to naslednje leto, ki ga po na koncu že strahotno zoprni decembrski "majevski" histeriji naj ne bi sploh dočakali.

Naj tu še hudobno pripomnim, da se take skrajne traparije, kot je bila ta o spet še enem koncu sveta, še posebej trdovratno primejo prav v Sloveniji, kjer se skrajno zanikrni mediji z vsemi prijemalkami in lovkami oprimejo vsake take norosti in gnjavijo z njo do nezavesti. Tu nisem nikogar slišal niti slučajno omeniti tega prekletega majevskega konca koledarja. (Kristus, se pač enemu Maju ni več ljubilo klesat klinčevega koledarja naprej, ker se je najbrž vmes od dolgega časa najedel pejotla ali pa je pametno predvidel, da ga dlje kot do konca leta 2012 n.š. pa res ne bodo rabili... Ali pa je pustil še nekaj dela za prihodnje rodove kamnosekov v svoji familiji, ki so potem imeli kaj pametnejšega za klesat ali pa so zaradi dolgoveznosti spremenili poklic...) Je pa res, da televizije nimava več (in je tudi ne nameravava imeti, saj je brez nje življenje neprimerno manj zoprno), cajtungov nekako ne berem, ker ne znam dovolj švabsko še zaenkrat, pogovarjam se pa iz istega razloga z domačini prav tako malo. Tako da, kaj pa vem, mogoče so tu ravno tako kupovali konzerve in vodo za konec sveta (zakaj pri bogu milem bi si kdo delal zaloge za konec sveta, če je pa KONEC SVETA?!), samo opazil tega nisem. Kar pa je bilo ravno tako super in skrajni čas je že bil, da sem nehal poslušati neskončno gofljanje o tem, saj sem imel tega zlajnanega štosa v času, ki sem ga vmes preživel v Dravogradu, že tako poln kufer, da bi počasi že skoraj privoščil zasebni konec sveta naslednji širokooki novinarki, ki bi ga še enkrat omenila. Mater, kako ne pogrešam slovenskih medijev, predvsem pa TVja ne. (Ravno danes je Moniko nekaj popadlo in je na leptopu dala gor slovenski TV dnevnik. Zdržala je natančno stavek in pol o nekih Pahorjevih težavah, nakar je izjavila, da ne more več, in je šla raje raziskovat čudoviti svet štedilnikov, ker pač morama enega kupit čimprej.)

Na tržnici smo na grški stojnici uplenili pet nadvse okusnih namazov za predjed (tzatziki, humus in namaz iz oliv, artičok ter sušenega paradižnika), na oddelku z divjačino pa čudovit hrbetek divjega prašička za v pečico. Zraven smo se namenili vtaknit mlad krompirček, male šampinjončke, česen in čebulico... V kitajskem supermarketu smo nabavili radioaktivne rakce, ki smo jih imeli za drugo predjed, na vinski postaji pa seveda par buteljk, in sicer za hec eno južnoafriško, eno kalifornijsko in eno čilensko (vsako za pet evrov, ker smo pač kmetje, pri čemer sta bila čilenski Cabernet Sauvignon in kalifornijski beli kdovekaj precej spodobna, ona južnoafriška pa čisto užitna, vendar nič omembe vrednega). Ni manjkal tudi nek posebej cenen "šampanjec", samo zato, da je pač počilo. No, seveda smo pa šli tudi po razne sorte pirčkov za rahlo podaljšan aperitiv v več inkarnacijah.

Vmes smo šli iskat še nekaj, ne vem več kaj, v en "bio" supermarket, kjer sem spet dobil napad cinizma. Bio sadje in bio zelenjavo še nekako teoretično toleriram, čeprav si zraven resno mislim svoje. Pri bio jajcih in bio špagetih mi začne že rahlo oko trzati. Pri bio šamponih in bio žajfi se mi začne resno temniti, pri BIO PLENICAH mi pa mrak na oči pade. Zaboga milega, a bio plenice potem rabiš, da poserješ vso to bio mleko in bio frutek? Mater, kako masovno se folk pusti lupit takim nekim hudobnim marketinškim shemam.

Ko sem potem takole po cesti bentil o bio plenicah, je Jurij hitro podelil z nama svoj traktat o bio jajcih / jajcih iz talne reje / free-range jajcih, ki ga ima pripravljenega za razne prehranske fundamentaliste. Pri tem je treba upoštevati, da je dandanes v spodobni trgovini že praktično nemogoče kupiti hudobno pridobljeno jajce, torej tako, ki ni vsaj bio, eko, free-range, al pa iz talne reje, oziroma od posebej negovanih in spoštovanih kur. Torej, če rečemo, da se v Berlinu podnevi preganja takole čez palec ene štiri milijone ljudi, in če denemo, da z raznimi bio sendvički, picami, testeninami, jajci, solaticami, majonezicami in vsem tem ta folk snede na dan 8 milijonov spodobnih jajc, pa še ene 8 milijonov se jih recimo porabi za bio industrijske namene, potem mora samo za Berlin nekje ždeti kakih 17 milijonov zelo spoštovanih in spoštljivo obravnavanih kur nesnic. Seveda najbrž po možnosti gojenih v prosti talni reji, drugače ziher niso dovolj bio, sploh pa niso dovolj svobodne in sploh neposiljene. Dobro, prej 20 milijonov kur, saj jih iz spoštljivosti tudi jajc ne smeš siliti nesti. Aha, aja, zdaj mi je jasno - ZATO torej ima Nemčija vse te vesoljske postaje, ker so tam not orbitalni kurniki, kjer te kokoške prhutajo prosto lebdeče v breztežnosti cele dneve (zato, da vsaj lahko govorimo o kubikih, ne o kvadratnih metrih kokoši) in tu pa tam - po želji - znesejo kako bio jajce.

No, bio debate na stran... Po uspešnem vendar kar napornem lovu smo se za nekaj časa razšli in šli vsi malo počivat. Napornem, ker se je ljudi kar trlo, verjetno še posebej zato, ker je prišlo silvestrovo na ponedeljek, Nemci pa nedelje za razliko od slovenčkov jemljejo precej resno in je takrat skoraj vse zaprto (razen majhnih večno odprtih trgovinic). V supermarketih je bilo v ponedeljek zgodaj popoldne popolnoma nemogoče karkoli kupiti – prvič v življenju sem videl vrsto, ki se je vila dobesedno od vhoda okrog celega sploh ne majhnega supermarketa do blagajn, tako da bi najbrž moral čakati kaki dve uri, in tokrat za spremembo ne pretiravam. Seveda naju je z Moniko samo odneslo ven in sva smuknila preostale potrebščine kupit kar v lokalni turški market, kjer je bilo sicer še vedno precej ljudi, predvsem pri mesarju, vendar sva na blagajni čakala samo par minut. Pa itak imajo lokalni turki genialno sadje in zelenjavo, sploh v primerjavi s smetmi, ki jih pri nas ljudem vsiljujejo v Mercatorju.

No, že čez dan je tovariš Jurij napovedoval vojno stanje zvečer, vendar še ni bilo slutiti neke panike, midva sva se pa tudi imela za navajena vsega hudega. Konec koncev sva v Ljubljani živela na Prulah, kjer je znalo tudi fino bobneti, v Izoli sva pa tudi domovala v blokovskem naselju z obilo ljubitelji pirotehnike in fuzbal navijači iz raznih bivših jugoslovanskih republik (v trenerkah ali brez). Tudi najin pesjan je na srečo ravno toliko jagerski, da se načeloma ne boji pokanja.

Vendar, ko sva proti večeru zakorakala gor proti Juriju, ki stanuje kak kilometer in pol od naju, je bila situacija "na terenu" že taka, da sva se raje strateško umaknila na u-bahn in se peljala eno postajo (seveda kart nismo kupili, ker zdaj smo pač prebivalci imigrantskega Neuköllna in se moramo obnašati tako, kot se tu spodobi – jasno, "when in Rome, do as the Romans do"). Tako je pesjanarka doživela svojo prvo vožnjo s podzemno in se morebiti izognila temu, da bi fasala kako raketo v kožuh:

To pa zato, ker je tu – vsaj v tem zloglasnem Neuköllnu – očitno poseben šport, da raket ne lansiraš v zrak, tako kot bi to navadno naredili navadni ljudje, ampak jih položiš in naciljaš dol po cesti!

Ko smo prvič nabasali na ta fenomen (tik preden smo se odločili za previdnostni umik v podzemno), sem mislil, da so se raketice komu pač slučajno prevrnile, ampak opolnoči, ko smo šli bolščat v ta kaos z Jurijevega balkona, se je pa izkazalo, da je bilo to prekleto namerno. Ko sem naslednji dan slučajno koga opazil na Fejsbuku jamrati, kako silovito je pokalo kje v Slovenj Gradcu ali v Domžalah ali celo v Ljubljani, sem se moral samo kislo nasmihati. Pa ne da se imam zdaj za nekega frajerja, ko se slučajno prekladam po tem zimsko usranem velemestu, pa se zdaj hvalisam z nekimi za lase privlečenimi štorijicami tule... Ampak to tu, vsaj v tem delu mesta, je bilo nekako tako kot v Bejrutu, ali pa še rahlo bolj zgoščeno in vse naenkrat, pa malo bolj barvito in malenkost manj smrtonosno. Mislim, ne da sem bil kdaj v Bejrutu, sploh ne med kakim zloglasnim pouličnim bojem, ampak tako nekako se je zdelo. Pripravljalo se je že ves večer intenzivno, ampak opolnoči je pa izbruhnil tak pekel, da je to težko opisati z besedami. Sicer sem za finto celo posnel nek video, ampak tudi ne prikaže tega urnebesa dovolj nazorno, saj se v temi ne vidi, da sem pol raket snemal dol na cesto, ne pa gor v zrak, poleg tega pa nekako ne moreš snemati v vse smeri naenkrat. Rakete so za nameček šaljivci in veseljaki pošiljali tudi skozi okna in z balkonov v bajte na nasprotni strani ceste, tako da smo morali celo tam na balkonu hudičevo paziti, da ne bi staknili kakega izstrelka direkt v čelo ali pa v kak še bolj občutljiv del telesa. Naša sicer vsega hudega vajena strašno jagerska kuža se je prvič v življenju zasekirala zaradi pokanja, se začela nekam ubogo tresti, potem pa se je zavlekla pod mizo v kuhinjo, kjer jo je Monika morala tolažiti z nekam radodarnimi koščki sveže pečenega divjega prašička. Ob tem se je zlobna požrešna pesjanarka, ki je to sigurno vse tako odigrala samo zato, da bi dobila pečenko, nekako čudežno pomirila. Za nameček oboževalci pokanja, žvižganja in iskrenja kar niso hoteli nehati in po kaki uri konstantne kanonade smo se že precej naveličani še ostali raje pridružili Moniki in Malči v kuhinji, ki pri Juriju na srečo gleda na mirno notranje dvorišče. Zunaj so zaradi šviganja vsega mogočega po cesti morali celo avtomobili ustavljati, dim od smodnika pa se je na koncu zbral v tako nepredirno in smrdljivo meglo, da sem se počutil kot včasih na odru, ko mi je kak bedak direkt pod bobni upalil ono mašino za meglo.

Koliko dinčkov takale precej socialna četrt na ta način pošlje v zrak, zakaj že in kakšna je korelacija med družbenim razredom in ljubeznijo do pirotehnike ter kakšni so razlogi za to - to je mogoče vprašanje za kakega sociologa ali celo antropologa. Jaz samo vem, da bi znal vse te evrčke precej bolj zvito in pretkano uporabiti, najbrž za kake posebej umetniške projekte, računalniško/tehnično/glasbeno/studijsko robo in še kakega divjega prasca. In ko smo ravno pri divjih prascih: za dobro mero še sličica obranih vretenčec hrbteničke našega divjega prašička:

Da je bil več kot slasten, mi boste morali žal verjeti na besedo – pekli oziroma bolj počasi in ljubeče negovali smo ga skoraj štiri ure pri samo 70 stopinjah, v maslu in olivnem olju s posebej pozorno izbranimi začimbicami in grobo soljo. Sad malce dolgotrajnega, vendar toliko bolj uživantskega in dišečega dela je bilo popolnoma mehko, roza in skrajno sočno meso, ki se je kar topilo v ustih. Neolupljene strte stroke česna in krhlje čebule smo dodali v predzadnji fazi. Krompirček smo prej popekli v ponvi in ga skupaj s šampinjončki dodali v zadnji fazi, da se je lepo zapekel v soku pečenke in povaljal v začimbah. Priporočam.

Bilo je torej več kot fajn. Kljub temu smo se pridno – že tam proti drugi uri – v relativno trdnem agregatnem stanju prav po upokojensko odpravili proti stanovanju, ki mu zdaj pravimo dom. Tokrat smo iz previdnosti raje capljali po stranskih cestah, in to dobesedno po preprogi ostankov petard, raketowja in ostalega pirotehničnega sranja. Naslednji dan je bilo prav zanimivo pogledati, kako je zunaj vse prekrito s tem drekom in resno sem se vprašal, kdo zaboga bo zdaj to počistil. Pogled po ulici je bil, kot bi se zazrl v pokopališče rabljene pirotehnike, le par mulčkov je še brskalo za raznimi neeksplodiranimi artefakti in naboji za plašilke. Upam, da ni kateremu od njih potem odneslo kakega stikljivega prstka. No, mogoče pa ni ostankov namerno čistil nihče in jih tudi ne bo, ker je še zdaj je vse tu naokrog nastlano s tem, predvsem na travniku v parku, kjer se pes še zdaj spotika čez lanserje raznih projektilov, zelo pozorno moram pa gledati tudi, da se slučajno ne spotakne ob kako razbito flašo. Najbrž bodo enostavno pustili, da se ostanki bejrutske noči po naravni poti razkrojijo v dežju in snegu ter se ljudem pod nogami zmeljejo v kašo v usranem črnem pesku, ki ga tu sipljejo po pločnikih namesto soli, po mojem samo zato, da moramo psa skopat vsakič, ko naredi tri korake po glavni ulici, saj je v trenutku črna do rebrc. Najbrž so proizvajalci tega peska hkrati še lastniki lokalne tovarne pasjega šampona.

Tako je torej to v četrti, kjer pride deset imigrantov na enega staroselca... Zdaj pa naj se še en Kamničan kaj pritoži.