Bumbar v Berlini: Pasji dnevi

Takoj na začetku leta je en dober frend, ki ga je na grozo vseh prav resno zvil anafilaktični šok in je končal na urgenci, slikovito in pesniško izjavil: "Fuck off, 2013".

Trenutno se z njim popolnoma strinjam. Tudi midva se že zadnje pol leta nimava ravno najbolj fino, sranje do sranja... Ampak zadnji mesec je bil pa prav... pasji.

Pred kakim tednom dni je sicer vse izgledalo kar fino. Za spremembo sva oba z Moniko imela končno dovolj dela, v bistvu imava trenutno prevajalskih zaposlitev toliko, da sploh ne moreva jemati še več. Sploh Monika je dobila v prevod neko strahotno obsežno, epsko dolgovezno in dolgočasno EU uredbo, ki jo je seveda sprejela, saj sva zaradi te selitve in vsega bila že precej obubožana finančno... Vsakodnevno normo ima resda že več kot mesec dni ubijalsko, tako da gara po 12 ur na dan, ampak je rekla, eh, to stisnem, pa bova malo zlezla v plus, kajneda. Sam sem imel tudi kar dovolj dela, v zadnjem tednu pa sem sploh staknil nek večji prevod v angleščino, tako da sva si že kar malo oddahnila, potem ko par mesecev nisva bila prepričana, kako točno bova zaštrikala skupaj dovolj prihodkov. Sicer je trenutno vse delo za slovenske naročnike, v Švabiji ne delava še nič plačanega, ampak to nama popolnoma dol visi, dokler je delo in posledično dinčki.

Tudi na zvočno-glasbenem področju je bilo kar zabavno... Studio funkcionira, blazno mi paše viseti tam in v miru tuhtati o nekih komadih, kadar le imam čas, pri čemer lahko kadarkoli po želji skočim za bobne in jih samo malo premlatim ali pa celo posnamem, če se kaj zabavnega spomnim. Z eno frendico sva se malo ukvarjala s postprodukcijo na terenu posnetih intervjujev in sem ji malo demonstriral, kako izboljšati razumljivost, se rešiti hrupa in belega šuma, utišati ssssj in ššššje in take zadeve, in kako spraviti posnetek vsaj približno v red, če se ti veseljak, ki ga zaslišuješ, nenehno premika in se enkrat krohota naravnost v mikrofon, drugič pa zamišljeno mrmra tri metre stran nekam v strop. Zmenjen sem tudi z nekim Angležem, ki snema dokumentarce, da se dobiva na pivu, ker so mu všeč te moje prečudovite kompozicije za teater in pravi, da delam stvari, ki so kot zanalašč za dokumentarce, tako da bi lahko bilo kaj iz tega (vsaj kak zabaven brezproračunski projektič, če že kaj plačanega ne). No, pa z nekim nizozemskim basistom sem tudi nekaj zmenjen, da se dobiva na enem jam sessionu, pa vidiva, če se bova slučajno ujela ali ne. Poleg tega se zna celo zgoditi, da bo ena angleška neodvisna založbica dejansko celo izdala ta moj veleroman, kateremu je v bistvu bil prvotno namenjen ta blog (glej opis zgoraj, drobne črkice), seveda kot e-knjigo, kar bo vsaj simboličen dosežek (ker kupil ga itak ne bo nihče).

Torej je ravno izgledalo, da se bova za silo izvlekla iz dreka, "pa da krene na bolje"... Nakar je najin pesek najprej pokasiral tisto nenevarno vnetje grla, ki sem ga omenjal že zadnjič, tako da so ji dali antibiotike... Čez par tednov, ko je bila še vedno nekam švoh, sva jo pa peljala na odvzem krvi in v sredo potem urgentno na berlinsko kliniko za zverinice, ker je imela hudo anemijo in je morala dobiti transfuzijo. Seveda je nora terierklja še vedno stala na tacah, mahala z repinclom in gnjavila ostale paciente, čeprav je rekla dohtarca, da bi morala že zdavnaj ležati delno do pretežno mrtva na tleh, glede na izvide. Veseljakinja pasja pač, in seveda nisva opazila, da ji kaj dosti manjka, ker sva pač doma cele dneve buljila v monitorje. OK, malo je bila švoh in nerazpoložena za neke strašne hece, ampak sva mislila, da je to seveda še zaradi prehlada, ki ga je prebolevala, pa s kuro antibiotikov je ravnokar opravila... Poleg tega je zunaj prav odvratno snežilo ves čas in kljub začetnemu navdušenju nad snegom so pesjanarki šle zimske "radosti" kmalu že kar pošteno na živce, ker se ji je sneg prijemal na kožuh in je potem morala vedno pod tuš, da smo stopili kepe z nje. Tako da se nobenemu ni kaj dosti mudilo ven, niti njej ne, in se nama je zdelo normalno, da je pač malo sitna, ker je pač zdolgočasena. Potem je pa le Monika pred par dnevi pogruntala, da ima pa vseeno nekam blede dlesni, nakar so se meni celo ušesca zdela bela namesto roza... Potem je pa pogledala Monika na net, kaj je anemija pri psih, pa nama je kar slabo postalo (ker seveda ni tako kot pri ljudeh, ko ti pač malo železa in vitaminov manjka, ampak je vsaka anemija pri psih znak za pošten alarm). Kako na pregledu na veterini niso opazili, da je pes bled, ne vem. Mogoče ji je prehlad šele potem sprožil neko drugo zadevo, tega sicer nihče ne ve, ampak dvomim, ker je morala biti glede na to, da je pri tako mizerni krvi še vedno stala na nogah, anemije že kar navajena, torej jo je morala imeti že nekaj časa, vsaj v blažji obliki.

Torej, ko je dobila izvide, je lokalno veterinarko seveda napadla panika, ker je imela Malči samo 11 % rdečih krvničk v krvi (morala bi imeti med 45 % in 60 %). V najslabšem trenutku je bilo tako slabo, da so ji slišali šum na srcu, saj je bila kri tako vodena, da srcu sploh ni bilo jasno, kaj črpa sploh čisto točno. Tako sva jo morala peljati na urgentno transfuzijo na kliniko in jo pustiti tam, da ji zdaj dajejo transfuzije medtem, ko poskušajo ugotoviti, kaj ji sploh je. Lahko je rak, kaka fina klopna bolezen, ali pa avtoimuna pizdarija. Ker je razlog za njeno stanje še vedno neznan, ji kar na pamet dajejo dve terapiji hkrati – neke ubijalske antibiotike za primer, da ima erlihijo (neki zahojeni klopni paraziti, ki napadejo rdeče krvničke), in kortikosteroide za primer, da gre za avtoimunsko anemijo. Rahlo naporno za ubogo kužo, ampak druge opcije zaenkrat ni. Upajo pač, da se bo pes odzval na katero od terapij in da bodo lahko dovolj hitro eliminirali katero od možnosti. Žal so vmes seveda ti tečni ukradeni prazniki – prej poganski, zdaj kvazikatoliški – ko se vsem meša zaradi nekih potic, šunk, jajc in čokoladnih zajcev, v resnici gre pa samo za en navaden fuk. Ta velika noč je še bolj za lase privlečena od božiča, kar se mene tiče, in zdaj mi bo še pes škripnil zaradi nje. Ko bi se vsemu skupaj vsaj reklo "veseli dnevi nebrzdanega razvrata v čast vsesplošni plodnosti in seksu samemu kot takemu", s katerim bi klicali pomlad, ne pa jajca in zajci in izginjajoča trupla, prekleto. Sploh Švabi so véliki umetniki, ker bo vse stalo do torka, laboratorij pa je vmes zaprt kar štiri dni – v petek, danes, jutri bo, pa še v ponedeljek se bodo na silo basali s preostanki šunke in jajc, namesto da bi počasi vendarle že začeli delati. Toliko o strahotno delovnih Nemcih in protestantski delovni vnemi na splošno.

No, da jih ne bom samo šimfal – ko smo obesili prošnjo za pse krvodajalce na FB, so se odzvali v neverjetnem številu, tako da vsaj krvi imajo zdaj na kliniki zaenkrat dovolj. Ne morem si pomagati, da ne bi sumil, da je to samo zato, ker se grozno ubogi in strahotno srčkani psički vedno vsem takoj zasmilijo (kar je itak njihova glavna evolucijska pridobitev). Orkamadona, če bi bilo treba darovat kri recimo meni ali pa kaki drugi patentirani sitnobi, ali pa na primer kaki posebej grdkani živalici, sigurno ne bi bilo nobenega od nikoder! No, seveda se je pa moral najti tudi navihanec, ki je spraševal, ali lahko kri daruje on sam, ker psa žal nima (če je bil šaljivec ali pa samo cepec, ne vem).

Tako zdaj vsak dan romava v "bolnico" obiskovat ubogo kužo. V tolažbo nama je to, da itak ne trpi preveč, ker boli je itak nič ne, zabava se pa tudi z vsakim, ki pride mimo, in seveda jo že vsi poznajo, potrucana kolikor je. Tudi za njeno frizuro lepo skrbijo, saj ima vsak dan na novo čopek narejen. No, pa še posebej kuhano papico ji nesema vsak dan čez pol Berlina (hvala, o! Garmin), kar je pa sploh njena osebna zmaga, saj se je končno znebila precej osovraženih briketov. Potem jih pa skrbi tam, da revica noče nič kaj jesti. Seveda ne, če se je ravnokar napokala jagenjčka z makaroni, hudič!

Včeraj je bila potem spet čisto poskočna, ker so ji z drugo transfuzijo dvignili rdeče krvničke na 30 %, tako da je seveda še toliko bolj gnjavila vse naključne mimoidoče, predvsem pa druge trpeče pesjane. Normalno, če jih je pa nadlegovala tudi, ko je imela samo 11 % – takrat, ko sploh ne bi smela stati na nogah, kaj šele migotariti z repom in težiti nekim naključnim neznancem. Po vitaminih in prvi infuziji, ki so ji jo dali pri lokalnem veterinarju, je zlezla z 11 % na 14 %, po prvi transfuziji s 14 na 17 %, po drugi pa s 17 na teh 30, kar je dober znak. Tako da upamo, da ji ne bo treba dat takoj naslednje transfuzije, pa da bodo vmes utegnili pogruntat, kaj ji je. Seveda je bilo lepo videt psa takega, ampak pretiranega upanja si ni dobro delati še zaenkrat. Zaenkrat vse skupaj pomeni samo, da so porabili dve transfuziji od štirih, ko se baje ponavadi začnejo problemi (pač potem psa lahko počasi pobaše infarkt al pa kap, ker se ji lahko kri strdi v žilah, ko se imunskemu sistemu čisto zmeša) in pridobili par dni, da ugotovijo, zakaj rdeče krvničke crkujejo. Pomeni to tudi, da ji na srečo ne crkujejo hitreje, kot jih uspejo dotočiti, kar se v najhujših primerih menda tudi lahko zgodi.

Danes je bila še vedno na 30 % rdečih krvničk. Dohtarjev sicer ni bilo na spregled, ker so čez praznike samo dežurni tam, tako da sta sestri nekam nesigurno ugibali, da je imela kuža včeraj zvečer 24 % rdečih krvničk, ampak ji niso dali tretje transfuzije, potem pa se ji je stanje čez noč menda izboljšalo brez transfuzije. Če je to res, bi to bil lahko zelo dober znak, ker bi bilo v tem primeru precej verjetno, da je ena od tistih "slepih" terapij začela delovati. Edino spet naju je popadla sumničavost... Namreč, medtem ko je imela revica prej čisto bela ušesca in dlesni in vampek ter je včeraj pri 30 % končno prišla spet na prašičje roza ušesca, se mi je danes že v trdo teriersko betico zdela prekleto zaripla. Nakar sem ji pogledal ušesca, ki so bila že rahlo krvavo rdeča, pa kapilare so se ji nekam jasno videle, pa pogled je imela rudeč kot jaz po gajbi pira in reggae basisti vsako minuto vsakega dne... Tako da če so mi slučajno zdaj psa napumpali s preveč krvi in jo bo na koncu kap – tako da jutri ne bo več ne bela, ne roza, ampak zombakljasto zelena in trda – bom pa tudi popizdil.

Vmes je dohtarca zadnjič še nekaj napletala o tem, da so v vzorcu krvi našli nekaj abnormalnih celic, kar bi lahko kazalo na raka, ampak jih ni bilo toliko, da bi bilo zaskrbljujoče, sumila pa je na limfom. No, ko sva z Moniko malo pogledala po netu, nama ni blo jasno, zakaj punca razmišlja o limfomu, ker limfom bi pobil BELE krvničke, ne pa rdečih. To interpretacijo je podprla tudi moja sestrična veterinarka, ki potem takoj začne zavijati z očmi zaradi takih neumnosti (in to tako, da jo tudi preko telefona slišim, kako zavija z očmi), ampak kaj češ naredit tako na daljavo - ja, tudi jaz bi raje, da bi bila ona zraven, poleg tega bi pa ona že pred enim mesecem sigurno takoj opazila, da ima pes začetke anemije, prekleto, lokalna veterinarka pa je to žal spregledala. Jaz pa seveda takrat nekako še nisem imel trdnega mnenja o tem, koliko roza ali ne roza morajo bit pasje dlesni, porkamadona, pa tudi nekako nerad solim pamet strokovnjakom na njihovem področju, ker sem glih slučajno na Wikipediji nekaj prečital.

Itak je vse skupaj zaendrek, ker je prognoza v vsakem primeru še vedno slaba, dokler ostaja razlog za anemijo neznan... Upava pa lahko samo, da najine zlate smrduhinje na koncu ne čaka evtanazija... Seveda po možnosti potem, ko bova že zmetala kake tri - štiri jurje za transfuzije, infuzije in raznorazne teste in na koncu ne bova imela več keša. Itak bo šel ves honorar od onega na začetku omenjenega Monikinega epskega prevoda za zdravljenje, če bo pa na koncu zdravljenje neuspešno, bo pa sploh fantastično.

Ehhhhh, za popizdit. Sicer sem namesto preigravanja najslabših scenarijev Moniki, da bi jo malo razvedril, predlagal, da bi šnupija, če škripne, pač dala nagačit, da bi vsaj imela še naprej neko pametno in dostojno družbo tu v Nemčiji, pa se je vsaj malo narežala za spremembo, namesto da cmizdiva spet ko dva totalna debila (ja, s to fazo sva zaenkrat že opravila do neke mere).

Hecno, kako se čisto preveč patološko navežeš na te cucije, če nisi ravno Joža Gulikoža. Mislim, če bi bil pravi zahojeni kmetawzar, bi psa pač odvrgel na smetišču in si nabavil novega Medota, ki bi ga privezal na ketno doli pri kantah in ga nabrcal v rit vsakokrat, ko bi slučajno šel mimo (pač za preventivo – on bi že vedel, zakaj). Ampak žal mi to nekako ne znese, tako da si lahko tudi jaz res mislim, tako kot na začetku omenjeni frend, ki je za srečno novo leto končal pod defibrilatorjem: fuck off, 2013.

Bumbar v Berlini: Nobenih šokantnih novic

Trenutno se ne dogaja prav nič šokantnega, celo nič kaj posebej zanimivega, tako da nimam kaj dosti pisati. Z Moniko sva oddelala prvi mesec tečaja nemščine, štiri ure na dan, vsak dan. No, zdaj imava malo oddiha od tega, ker sva za spremembo trenutno zasuta s prevajalskim delom, tako da se enostavno ne utegneva toliko posvečati nemščini. V bistvu škoda, ker je bilo čisto zabavno... Poleg tega bi se bilo treba čimbolj potruditi in čimprej obvladati vsaj neke osnove, saj je nekoliko nerodno, da ne znava nemško, ker je – glej glej – kar precej Nemcev tu okoli. Pri katerih me vedno znova preseneča, kako malo jih zna angleško na nekem uporabnem nivoju, očitno smo Slovenčki dosti bolj navajeni in naučeni gofljat v tujih jezikih. No, kakorkoli, po prvem mesecu tečaja lahko zdaj vsaj že dosti bolj samozavestno povem lokalnim Turkom, da hočem pol kile jagnjetine ali 30 dek mešanega mletega in podobne zadeve, pa o vremenu tudi že lahko kako rečem. No, pa pasjo terminologijo že tudi vsaj toliko obvladam, da mi zdaj niti ni več tak problem pričat z babicami v parku, ko peljem cucka ven, ker poznam že vsa standardna vprašanja in odgovore na pasja vprašanja (a je punčka? a je fantek? a je huda? a se hoče samo špilat? katera pasma je? a je čistokrvna? a bo požrla našega malega šnupija? itd.).

No, saj malo pavze od frdamte dojč šprahe je sicer pasalo, čeprav je na tečaju bilo v bistvu čisto luštno... Edino vsak dan štiri ure plus kupček domače naloge je malo naporno, če mora človek še kaj drugega počet zraven. Bomo že počasi. Se mi je pa vsaj začela nemščina zdeti precej smešna, kar je velik napredek od onih par let torture v srednji šoli, ko se mi je zdela samo vrhunsko tečna... Predvsem če jo lomiš kot zadnji čefur, kar pač zdaj seveda sem - vsekakor sodim prav v Neukölln.

Drugače pa, kot pravim, nič kaj posebnega... V ponedeljek pred kakima dvema tednoma me je napadel nek zoprn in trdovraten berlinski prehlad, nakar je stisnilo še Moniko, potem pa se je s srede na četrtek začel davit še pes. Tako da smo spoznali prijazno lokalno veterinarko, ki je Malčiju stisnila dve injekciji antibiotikov. Potem je smrduhinja še malo glodala tabletke in bila sploh vrhunsko kisla do pred par dnevi. Menda je imela neko zoprno vnetje grla. Na srečo sem par dni prej pomotoma kupil nek tako grozljivo smErdljivi sir, da ga je bilo nemogoče jest... Pesjanarka pa ga je seveda tako oboževala, da je tablete, ki sva jih tlačila notri, prav nič niso motile. Je bila pa tako grozno boga, da je čisto malo pomagalo samo intenzivno kotaljenje po kavču in postelji. Bogôta njenega visočanstva je jasno vidna na teh fotkah:

Na srečo je bila že takoj naslednji dan precej boljše, se je pa vseeno hitro naučila, da je dobro malo pokašljevat, če ji slučajno ne narediva dovolj hitro prostora na kavču.

Medtem sva s frendom, s katerim sva družno najela prostor, za prvo silo uredila vadnico/studio/pisarno:

Seveda je treba stene še malo obložiti z nečim, ker soba še nekoliko preveč betonsko odmeva. Bomo počasi... Kljub temu sem medtem tu nabluzil prvi komad, tokrat za nek svoj postranski zajebantski projektić Ray Kosmick and His Porn Groove Crew, in tudi posnel bobne zanj:

Hmja, glede na to, s kako improviziranim kompletom mikrofonov so ozvočeni bobni, se meni zdi kar super. (Za tiste, ki se spoznate na zadeve: seveda so potem v miksu bobni malo blendani s sempli, vseeno pa to vsaj meni definitivno zveni stokrat boljše, kot bobne programirat ali jih namlatit izključno na elektronske pade. Kot je razvidno iz fotk, se mikrofona za overheade "rahlo" razlikujeta med sabo... En od mikrofonov za snerčiče ni ravno najbolj optimalen in na sneru 3 mikrofona sploh še ni, prav tako ne na ride čineli... Ambient pa snemam prek par metrov oddaljenega prenosnega snemalnika Zoom H2n na stereo mode, hihi... Ampak še kar funkcionira stvar, glede na možnosti. Ker imam tako različna mikrofona za overheade, sem poskusil snemati tudi na mid-side način, kar je čisto spodobno funkcioniralo, vendar ni bilo toliko učinka, kolikor je bilo komplikacij – predvsem s prostorom je problem, ker mi pri M-S načinu stojala ždijo potem točno tako, da se lahko ubijem prek njih, ko grem do računalnika, pa itak se mi zdi, da bi morala biti za boljši efekt mikrofona dlje stran od bobnowja, za kar pa ni prostora. So pa bobni zdaj posneti na 12 kanalov: kick, snare 1, snare 2, hihat, tom 1, tom 2, tom 3, tom 4, OH1, OH2, ambient 1 in ambient 2. Kasneje, ko nekje staknem dinčke za mikrofone, ki bi jih še rabil, bom k temu dodal še snare 3 in ride, pa bo že čisto super.)

Je pa imeti studio v posebej temu namenjenih prostorih, kjer stojijo tudi ozvočeni bobni, ki jih lahko kadarkoli prav zares posnameš (že skoraj) kot je treba, res pravi užitek. Malo nerodno je sicer, da mora zaradi tega moje glavno računalo biti tam in ga torej nimam doma, ampak na to sem se že čisto navadil. Celo to, da v studiu nimam interneta (imam sicer ključek za nujne primere, ki ga pa še nisem aktiviral, ker sta v Nemčiji telefonija in internet znatno dražja kot pri nas), se je izkazalo za pozitivno, saj tako ne morem bluziti po netu ali igrati Guild Wars 2, namesto da bi delal.