Takoj na začetku leta je en dober frend, ki ga je na grozo vseh prav resno zvil anafilaktični šok in je končal na urgenci, slikovito in pesniško izjavil: "Fuck off, 2013".
Trenutno se z njim popolnoma strinjam. Tudi midva se že zadnje pol leta nimava ravno najbolj fino, sranje do sranja... Ampak zadnji mesec je bil pa prav... pasji.
Pred kakim tednom dni je sicer vse izgledalo kar fino. Za spremembo sva oba z Moniko imela končno dovolj dela, v bistvu imava trenutno prevajalskih zaposlitev toliko, da sploh ne moreva jemati še več. Sploh Monika je dobila v prevod neko strahotno obsežno, epsko dolgovezno in dolgočasno EU uredbo, ki jo je seveda sprejela, saj sva zaradi te selitve in vsega bila že precej obubožana finančno... Vsakodnevno normo ima resda že več kot mesec dni ubijalsko, tako da gara po 12 ur na dan, ampak je rekla, eh, to stisnem, pa bova malo zlezla v plus, kajneda. Sam sem imel tudi kar dovolj dela, v zadnjem tednu pa sem sploh staknil nek večji prevod v angleščino, tako da sva si že kar malo oddahnila, potem ko par mesecev nisva bila prepričana, kako točno bova zaštrikala skupaj dovolj prihodkov. Sicer je trenutno vse delo za slovenske naročnike, v Švabiji ne delava še nič plačanega, ampak to nama popolnoma dol visi, dokler je delo in posledično dinčki.
Tudi na zvočno-glasbenem področju je bilo kar zabavno... Studio funkcionira, blazno mi paše viseti tam in v miru tuhtati o nekih komadih, kadar le imam čas, pri čemer lahko kadarkoli po želji skočim za bobne in jih samo malo premlatim ali pa celo posnamem, če se kaj zabavnega spomnim. Z eno frendico sva se malo ukvarjala s postprodukcijo na terenu posnetih intervjujev in sem ji malo demonstriral, kako izboljšati razumljivost, se rešiti hrupa in belega šuma, utišati ssssj in ššššje in take zadeve, in kako spraviti posnetek vsaj približno v red, če se ti veseljak, ki ga zaslišuješ, nenehno premika in se enkrat krohota naravnost v mikrofon, drugič pa zamišljeno mrmra tri metre stran nekam v strop. Zmenjen sem tudi z nekim Angležem, ki snema dokumentarce, da se dobiva na pivu, ker so mu všeč te moje prečudovite kompozicije za teater in pravi, da delam stvari, ki so kot zanalašč za dokumentarce, tako da bi lahko bilo kaj iz tega (vsaj kak zabaven brezproračunski projektič, če že kaj plačanega ne). No, pa z nekim nizozemskim basistom sem tudi nekaj zmenjen, da se dobiva na enem jam sessionu, pa vidiva, če se bova slučajno ujela ali ne. Poleg tega se zna celo zgoditi, da bo ena angleška neodvisna založbica dejansko celo izdala ta moj veleroman, kateremu je v bistvu bil prvotno namenjen ta blog (glej opis zgoraj, drobne črkice), seveda kot e-knjigo, kar bo vsaj simboličen dosežek (ker kupil ga itak ne bo nihče).
Torej je ravno izgledalo, da se bova za silo izvlekla iz dreka, "pa da krene na bolje"... Nakar je najin pesek najprej pokasiral tisto nenevarno vnetje grla, ki sem ga omenjal že zadnjič, tako da so ji dali antibiotike... Čez par tednov, ko je bila še vedno nekam švoh, sva jo pa peljala na odvzem krvi in v sredo potem urgentno na berlinsko kliniko za zverinice, ker je imela hudo anemijo in je morala dobiti transfuzijo. Seveda je nora terierklja še vedno stala na tacah, mahala z repinclom in gnjavila ostale paciente, čeprav je rekla dohtarca, da bi morala že zdavnaj ležati delno do pretežno mrtva na tleh, glede na izvide. Veseljakinja pasja pač, in seveda nisva opazila, da ji kaj dosti manjka, ker sva pač doma cele dneve buljila v monitorje. OK, malo je bila švoh in nerazpoložena za neke strašne hece, ampak sva mislila, da je to seveda še zaradi prehlada, ki ga je prebolevala, pa s kuro antibiotikov je ravnokar opravila... Poleg tega je zunaj prav odvratno snežilo ves čas in kljub začetnemu navdušenju nad snegom so pesjanarki šle zimske "radosti" kmalu že kar pošteno na živce, ker se ji je sneg prijemal na kožuh in je potem morala vedno pod tuš, da smo stopili kepe z nje. Tako da se nobenemu ni kaj dosti mudilo ven, niti njej ne, in se nama je zdelo normalno, da je pač malo sitna, ker je pač zdolgočasena. Potem je pa le Monika pred par dnevi pogruntala, da ima pa vseeno nekam blede dlesni, nakar so se meni celo ušesca zdela bela namesto roza... Potem je pa pogledala Monika na net, kaj je anemija pri psih, pa nama je kar slabo postalo (ker seveda ni tako kot pri ljudeh, ko ti pač malo železa in vitaminov manjka, ampak je vsaka anemija pri psih znak za pošten alarm). Kako na pregledu na veterini niso opazili, da je pes bled, ne vem. Mogoče ji je prehlad šele potem sprožil neko drugo zadevo, tega sicer nihče ne ve, ampak dvomim, ker je morala biti glede na to, da je pri tako mizerni krvi še vedno stala na nogah, anemije že kar navajena, torej jo je morala imeti že nekaj časa, vsaj v blažji obliki.
Torej, ko je dobila izvide, je lokalno veterinarko seveda napadla panika, ker je imela Malči samo 11 % rdečih krvničk v krvi (morala bi imeti med 45 % in 60 %). V najslabšem trenutku je bilo tako slabo, da so ji slišali šum na srcu, saj je bila kri tako vodena, da srcu sploh ni bilo jasno, kaj črpa sploh čisto točno. Tako sva jo morala peljati na urgentno transfuzijo na kliniko in jo pustiti tam, da ji zdaj dajejo transfuzije medtem, ko poskušajo ugotoviti, kaj ji sploh je. Lahko je rak, kaka fina klopna bolezen, ali pa avtoimuna pizdarija. Ker je razlog za njeno stanje še vedno neznan, ji kar na pamet dajejo dve terapiji hkrati – neke ubijalske antibiotike za primer, da ima erlihijo (neki zahojeni klopni paraziti, ki napadejo rdeče krvničke), in kortikosteroide za primer, da gre za avtoimunsko anemijo. Rahlo naporno za ubogo kužo, ampak druge opcije zaenkrat ni. Upajo pač, da se bo pes odzval na katero od terapij in da bodo lahko dovolj hitro eliminirali katero od možnosti. Žal so vmes seveda ti tečni ukradeni prazniki – prej poganski, zdaj kvazikatoliški – ko se vsem meša zaradi nekih potic, šunk, jajc in čokoladnih zajcev, v resnici gre pa samo za en navaden fuk. Ta velika noč je še bolj za lase privlečena od božiča, kar se mene tiče, in zdaj mi bo še pes škripnil zaradi nje. Ko bi se vsemu skupaj vsaj reklo "veseli dnevi nebrzdanega razvrata v čast vsesplošni plodnosti in seksu samemu kot takemu", s katerim bi klicali pomlad, ne pa jajca in zajci in izginjajoča trupla, prekleto. Sploh Švabi so véliki umetniki, ker bo vse stalo do torka, laboratorij pa je vmes zaprt kar štiri dni – v petek, danes, jutri bo, pa še v ponedeljek se bodo na silo basali s preostanki šunke in jajc, namesto da bi počasi vendarle že začeli delati. Toliko o strahotno delovnih Nemcih in protestantski delovni vnemi na splošno.
No, da jih ne bom samo šimfal – ko smo obesili prošnjo za pse krvodajalce na FB, so se odzvali v neverjetnem številu, tako da vsaj krvi imajo zdaj na kliniki zaenkrat dovolj. Ne morem si pomagati, da ne bi sumil, da je to samo zato, ker se grozno ubogi in strahotno srčkani psički vedno vsem takoj zasmilijo (kar je itak njihova glavna evolucijska pridobitev). Orkamadona, če bi bilo treba darovat kri recimo meni ali pa kaki drugi patentirani sitnobi, ali pa na primer kaki posebej grdkani živalici, sigurno ne bi bilo nobenega od nikoder! No, seveda se je pa moral najti tudi navihanec, ki je spraševal, ali lahko kri daruje on sam, ker psa žal nima (če je bil šaljivec ali pa samo cepec, ne vem).
Tako zdaj vsak dan romava v "bolnico" obiskovat ubogo kužo. V tolažbo nama je to, da itak ne trpi preveč, ker boli je itak nič ne, zabava se pa tudi z vsakim, ki pride mimo, in seveda jo že vsi poznajo, potrucana kolikor je. Tudi za njeno frizuro lepo skrbijo, saj ima vsak dan na novo čopek narejen. No, pa še posebej kuhano papico ji nesema vsak dan čez pol Berlina (hvala, o! Garmin), kar je pa sploh njena osebna zmaga, saj se je končno znebila precej osovraženih briketov. Potem jih pa skrbi tam, da revica noče nič kaj jesti. Seveda ne, če se je ravnokar napokala jagenjčka z makaroni, hudič!
Včeraj je bila potem spet čisto poskočna, ker so ji z drugo transfuzijo dvignili rdeče krvničke na 30 %, tako da je seveda še toliko bolj gnjavila vse naključne mimoidoče, predvsem pa druge trpeče pesjane. Normalno, če jih je pa nadlegovala tudi, ko je imela samo 11 % – takrat, ko sploh ne bi smela stati na nogah, kaj šele migotariti z repom in težiti nekim naključnim neznancem. Po vitaminih in prvi infuziji, ki so ji jo dali pri lokalnem veterinarju, je zlezla z 11 % na 14 %, po prvi transfuziji s 14 na 17 %, po drugi pa s 17 na teh 30, kar je dober znak. Tako da upamo, da ji ne bo treba dat takoj naslednje transfuzije, pa da bodo vmes utegnili pogruntat, kaj ji je. Seveda je bilo lepo videt psa takega, ampak pretiranega upanja si ni dobro delati še zaenkrat. Zaenkrat vse skupaj pomeni samo, da so porabili dve transfuziji od štirih, ko se baje ponavadi začnejo problemi (pač potem psa lahko počasi pobaše infarkt al pa kap, ker se ji lahko kri strdi v žilah, ko se imunskemu sistemu čisto zmeša) in pridobili par dni, da ugotovijo, zakaj rdeče krvničke crkujejo. Pomeni to tudi, da ji na srečo ne crkujejo hitreje, kot jih uspejo dotočiti, kar se v najhujših primerih menda tudi lahko zgodi.
Danes je bila še vedno na 30 % rdečih krvničk. Dohtarjev sicer ni bilo na spregled, ker so čez praznike samo dežurni tam, tako da sta sestri nekam nesigurno ugibali, da je imela kuža včeraj zvečer 24 % rdečih krvničk, ampak ji niso dali tretje transfuzije, potem pa se ji je stanje čez noč menda izboljšalo brez transfuzije. Če je to res, bi to bil lahko zelo dober znak, ker bi bilo v tem primeru precej verjetno, da je ena od tistih "slepih" terapij začela delovati. Edino spet naju je popadla sumničavost... Namreč, medtem ko je imela revica prej čisto bela ušesca in dlesni in vampek ter je včeraj pri 30 % končno prišla spet na prašičje roza ušesca, se mi je danes že v trdo teriersko betico zdela prekleto zaripla. Nakar sem ji pogledal ušesca, ki so bila že rahlo krvavo rdeča, pa kapilare so se ji nekam jasno videle, pa pogled je imela rudeč kot jaz po gajbi pira in reggae basisti vsako minuto vsakega dne... Tako da če so mi slučajno zdaj psa napumpali s preveč krvi in jo bo na koncu kap – tako da jutri ne bo več ne bela, ne roza, ampak zombakljasto zelena in trda – bom pa tudi popizdil.
Vmes je dohtarca zadnjič še nekaj napletala o tem, da so v vzorcu krvi našli nekaj abnormalnih celic, kar bi lahko kazalo na raka, ampak jih ni bilo toliko, da bi bilo zaskrbljujoče, sumila pa je na limfom. No, ko sva z Moniko malo pogledala po netu, nama ni blo jasno, zakaj punca razmišlja o limfomu, ker limfom bi pobil BELE krvničke, ne pa rdečih. To interpretacijo je podprla tudi moja sestrična veterinarka, ki potem takoj začne zavijati z očmi zaradi takih neumnosti (in to tako, da jo tudi preko telefona slišim, kako zavija z očmi), ampak kaj češ naredit tako na daljavo - ja, tudi jaz bi raje, da bi bila ona zraven, poleg tega bi pa ona že pred enim mesecem sigurno takoj opazila, da ima pes začetke anemije, prekleto, lokalna veterinarka pa je to žal spregledala. Jaz pa seveda takrat nekako še nisem imel trdnega mnenja o tem, koliko roza ali ne roza morajo bit pasje dlesni, porkamadona, pa tudi nekako nerad solim pamet strokovnjakom na njihovem področju, ker sem glih slučajno na Wikipediji nekaj prečital.
Itak je vse skupaj zaendrek, ker je prognoza v vsakem primeru še vedno slaba, dokler ostaja razlog za anemijo neznan... Upava pa lahko samo, da najine zlate smrduhinje na koncu ne čaka evtanazija... Seveda po možnosti potem, ko bova že zmetala kake tri - štiri jurje za transfuzije, infuzije in raznorazne teste in na koncu ne bova imela več keša. Itak bo šel ves honorar od onega na začetku omenjenega Monikinega epskega prevoda za zdravljenje, če bo pa na koncu zdravljenje neuspešno, bo pa sploh fantastično.
Ehhhhh, za popizdit. Sicer sem namesto preigravanja najslabših scenarijev Moniki, da bi jo malo razvedril, predlagal, da bi šnupija, če škripne, pač dala nagačit, da bi vsaj imela še naprej neko pametno in dostojno družbo tu v Nemčiji, pa se je vsaj malo narežala za spremembo, namesto da cmizdiva spet ko dva totalna debila (ja, s to fazo sva zaenkrat že opravila do neke mere).
Hecno, kako se čisto preveč patološko navežeš na te cucije, če nisi ravno Joža Gulikoža. Mislim, če bi bil pravi zahojeni kmetawzar, bi psa pač odvrgel na smetišču in si nabavil novega Medota, ki bi ga privezal na ketno doli pri kantah in ga nabrcal v rit vsakokrat, ko bi slučajno šel mimo (pač za preventivo – on bi že vedel, zakaj). Ampak žal mi to nekako ne znese, tako da si lahko tudi jaz res mislim, tako kot na začetku omenjeni frend, ki je za srečno novo leto končal pod defibrilatorjem: fuck off, 2013.
No comments:
Post a Comment