Bumbar v Berlini: Vročina, muziciranje in Slovenci v Berlinu

OK, ta malo daljši dan tu gor na severu mi gre uradno kar malo na živce. V Berlinu je dan poleti sicer samo malo več kot uro daljši kot pri nas, ampak je vseeno malo hecno – svetlo je do kakih pol enajstih, zjutraj pa sonce vzide okrog pol petih. Če bi rad človek drnjohal tam do ene devetih, se lahko stvari resno zakomplicirajo! Pa še ptiči težijo, da se o druščini pijandur v parku, ki imajo celo poletje tam doli svoj Groundhog Day, ne pogovarjamo. Kako fino mora to biti na Švedskem, Norveškem, pa na kaki čudoviti Islandiji ali na Finskem, si raje sploh ne predstavljam. Definitivno me pozimi tema ni preveč motila, svetloba zna pa najedati. Mogoče sem vampir.

Po izjemno vztrajni zimi in zoprno uscani pomladi je postalo tudi vroče kot hudič! Žal okna v spalnici ne moreva imeti kaj dosti odprtega, ker se druščina pijandur iz parka po vsakodnevnem sestankovanju ponoči navadno preseli v svoja stanovanja, če se jim le uspe primajati do tja. In ena od babur iz te druščine ima Groundhog Night potem v stanovanju direkt nasproti in malo nižje od najine spalnice. Kot zanalašč ima spoštovana dama iz pritličja izjemno rezek in skrajno zoprn glas, ki ga seveda obilno trenira skoraj vsako noč... Kaj zaboga pa ima toliko za gobcati, pa na srečo ne razumem. (Pomanjkljivo znanje jezika ima včasih več prednosti, kot bi si človek mislil, in čeprav sem se navadil nemščino že kar presenetljivo dobro razumeti, posebej če je jasna in bolj počasna, mi natančen pomen v noč odmevajočega pijanega tarnanja še vedno milostno ostaja misterij.) Torej, ker najina spalnica in sosedina dnevna gledata na tako fino notranje dvorišče, ki deluje kot genialen amfiteater in ima akustiko za namene ojačevanja govorjene besede izjemno – bi rekel, da boljšo od vseh slovenskih teatrov skupaj – se lahko samo zahvalim dežurnim germanskim božanstvom, da stanujeva čisto blizu Tempelhofa. Letališče Tempelhof je namreč praktično sredi mesta delovalo do leta 2008, zato imamo v stanovanju precej dobra protihrupna okna in balkonska vrata. Ko je letališče delovalo, je namreč moralo biti v tem delu Neuköllna glasno za znoret (zato so tu tičali sami švabski socialci, kasneje pa tudi revni priseljenci). Tako se neskončno čvekanje in robantenje te večno nesrečne gospe vsaj približno odbije od oken, ampak dremež pri odprtih oknih pa žal odpade.

Danes je bilo tako frdamano vroče, da sem se pri motanju kablov in priklapljanju novih mikrofonov v studiu / vadnici skoraj stopil. Še dobro, da nisem imel pira, saj bi ga najbrž zlorabil, ker mi je radenske nekam hitro zmanjkalo. Tako je postalo mlatenje po bobnih rahlo naporno, čeprav temperatura v studiu še vedno niti slučajno ne dosega epskih razsežnosti naše bivše vadnice v Izoli, kjer je bilo tako vroče in soparno, da si lahko skoraj zaplaval skozi sobo, v juhi pa so se za nameček namakali še roji posebej krvoločnih tigrastih komarjev (teh za razliko od morja in borovcev prav nič ne pogrešam).

Kakorkoli, seveda temperatura v studiu ni ravno neka strašna novica – v bistvu sem jo ponucal samo zato, da se lahko pohvalim, da mi je uspelo nabavit še par nujnih mikrofončičev za snemanje bobnowja, tako da imam zdaj pa res že skoraj čisto dostojen komplet. Še par ne tako zelo nujnih rekvizitov nabavim, če bom slučajno kdaj imel kaj evrov odveč, pa bom kot lubadar v smrečici. Končno premorem dostojen par mikrofonov za overheade in par za ambient, za nameček pa sem za malo eksperimentalni centralni overhead ohranil še svoj cenjeni SE5600 mikrofon, ki izjemno lepo pobira snare. In ker snare nikoli ne more zveneti predobro, jaz pa sem celo imel še en kanal prost, sem ga za "overkill" namontiral na sredo med nova Rodeja in tako uspešno zlorabil vseh 12 kanalov, ki jih lahko trenutno snemam hkrati. Testnih posnetkov še nimam, bom pa kaj obesil sem, ko mi bo uspelo posneti kaj novega.

No, tu je par obveznih fotk, ker se govori, da "stene teksta" nobenega ne zanimajo... (Seveda ne, pri današnji Twitter mentaliteti pa ja lahko človek omaga in se zgrudi zaradi predolgih stavkov in predvsem zaradi njihove prevelike količine... Kar mi pa sicer totalno dol visi, saj tole tipkam bolj zase in mogoče za par frendov, ki se jim nakladanje mogoče kdaj zljubi preletet, da vidijo, če sva še živa).

Tudi drugače je na glasbenem področju kar pestro.

Z Moniko sva se posvetila novemu Cynicism Management EPju, ki je razen vokalov in kitarskih solotov že končan. Monika je dobila rabljen GoldMike preamp z eBaya (prekleto, pa ravno pred kakim letom in pol sem za enako ceno prodal praktično novega, ker sem bil prepričan, da ga ne bom več rabil!), da bo lahko doma v miru snemala vokale, solote pa bo na daljavo prispeval bratranec Jure, ki se je kljub rahlo morbidnim pogojem v Slovenj Gradcu in na Koroškem ter v Sloveniji na splošno razcvetel v izjemnega kitarista, ki ima na mojo srečo celo nekaj časa in voljo za snemanje neprofitnih umotvorov.

Po dolgem času sem začel metati skupaj tudi nove komade za moj zajebantski projektič Ray Kosmick And His Porn Groove Crew, ki je zelo verjetno dobil tudi novega občasnega sodelavca, ki bo najbrž prispeval kaj na kitari, tokrat čisto novega frenda iz Berlina, Borisa.

Boris me je tudi priporočil najnovejšemu frendu Slavenu za Slavenov bend. Glede na to, da gre za nadvse zabavno balkansko navezo in da lahko z njimi na veliko treniram srpsko-hrvatski, kar mi gre dosti bolje od rok kot Dojče Šprahe, sem se z veseljem strinjal. Slaven namreč dela fine "bluesy" avtorske štikle, proti nekaj priredbam Waitsa in Casha nimam pa tudi popolnoma nič. Poleg tega je zelo fino igrat z živimi ljudmi po dolgem času, tako da zdaj imam celo občasne vaje in prvi špil napovedan v nekem berlinskem bifeju petega julija. Iniciacija bo sicer rahlo špasna, saj sva s Slavenom ravno pred par dnevi govorila s šefom lokala, ki ima izjemno nenavadne ideje o tem, katere inštrumente se lahko tam igra in katerih ne (oziroma, da ne bom krivičen, imajo te ideje bolj birokrati, ki mu postavljajo pogoje, ne on). Namreč, Slaven je dvomil, da bom lahko s sabo prinesel bas boben (rahlo nelogično, saj se ravno ta neozvočen v lokalih praktično nikoli ne sliši, problem so bolj činele in sneri)... Nakar je šef na vprašanje o tem, kaj od bobnov bom lahko potem sploh privlekel, mrtvo hladno odgovoril: "Nobenih prehodnih... Pa nič činel... Aja, pa ne snera in ne fusa." Aha! Torej lahko špilam šraufe, stojala in stol! No, seveda se je potem izkazalo, da so nezaželeni VSI akustični inštrumenti, torej tudi pihala, godala, sploh trobila... Neznosno in skregano z vsako logiko, razen z birokratsko: namreč, vse mora iti čez limiter, da lahko nadzorujejo glasnost... In ozvočevanje akustičnih inštrumentov, da bi mogoče nekako po ovinkih izpolnili ta pogoj, je očitno preveč komplicirano, ali pa se bojijo, da bi akustična jakost inštrumentov presegla ozvočeni signal, saj očitno inštrumente ozvočujejo zato, da bi jih stišali?! Dobro, če nekako še razumem, da se človek upravičeno boji ogromnih koncertnih bobnov z brutalnim china činelowjem in ušesa parajočimi sneri, mi pa to, kako se lahko treseš ob misli na desetinčni mini hihat in oseminčno splash činelico, kaj šele na kontrabas, frulico ali kaj takega, sploh ni jasno. Tako smo se zdaj zmenili, da bomo vadili pač normalno, na tem prvem koncertiču bo pa itak bolj komorno in bom pač težil samo po tarabuki, ki je sicer tudi akustičen inštrument, ampak se je potem šef lokala nekako s stisnjenimi zobmi odločil, da jo bodo pač milostno OZVOČILI (?!) in da jo lahko igram (ker zgleda, da še shakerje in tamburine malo spod čela gledajo). Odveč je tudi pripomniti, da smo se vse to seveda komaj zmenili, ker je bila posneta muzika (ki je nedvomno šla prek tega silnega limiterja iz neke take absurdne rahlo kafkovske štorije iz centra Berlina) tako peklensko glasna, da smo morali kričati drug drugemu v fris. Glede na to, da drugje po mestu zasedbe igrajo po barih čisto normalno, domnevam, da ima tak popolnoma nelogičen aranžma samo ta bife, ali pa mogoče birokrati uveljavljajo različna pravila po različnih delih mesta. Tej neumnosti sem bil priča v Mitte, kar bi bilo logično – tam se svaljkajo samo turisti, japiji, diplomati, biznismeni in podobna sodrga, pa mogoče oblasti pazijo, da se ne bi preveč razbohotil kak rokenrol, sploh pa ne po deseti uri zvečer.

Še en projekt, ki sem se ga kar še kar resno lotil, je sodelovanje s sosedom tu iz Neuköllna. Namreč, balkona imamo takole nekako dva metra narazen in nekega lepega večera smo viseli zunaj in začeli kot onadva starca iz Muppet Showa komentirat strahovito kompleksno dogajanje doli na cesti in v parku (večna konferenca lokalnih pijančkov, turški znižani audiji z izjemnimi ozvočenji in še boljšim izborom glasbe, mularija v parku, tečni pesjani, ki serjejo po pločnikih, zgodovina Berlina, našega becirka in naše bajte, šimfanje drugih sosedov, tudi omenjene večno nesrečne gospe... Materiala kolikor hočeš). Tako je beseda nanesla tudi na glasbo, nakar se je izkazalo, da sosed igra kitaro, prepeva, piše besedila in doma snema neke čisto dostojne malo bolj "poppy" rock komade – ki nekako malenkost spominjajo na Bowieja na momente. Tako sem se zaradi veselja do tovrstnih podvigov in kvalitete medsosedskih odnosov odločil, da bom veseljaku pomagal posneti par štiklov, sploh ker mi včasih sede odigrat tudi kaj malo manj zamotanega za spremembo. Za prvo velekompozicijo sem prispeval bobne, bas in miks, za drugo pa razen tega še klaviature, pa vse skupaj sva na novo posnela v studiu. Rezultati mi zvenijo kar poslušljivo in ko končava načrtovani EP, bom itak kaj obesil tudi sem. Kakovost medosedskih odnosov je temu primerno napredovala, tako da že čisto mirno težimo drug drugemu, ko kdo kaj rabi, predvsem pa gobcamo na balkonu v takih zelo zabavnih kombinacijah jezikov. Včasih nanese, da imava na obisku kakega jugoslovanskega brata, sosed ima pa itak cimra (v prostem času reperja) iz Italije. Če slučajno visimo na balkonih, torej mi gofljamo slovensko in srbohrvaško (ali za nacionalistično razpoložene tečnobe srbsko, hrvaško in bosansko – pa najbrž nehote čak i črnogorsko). S sosedom, ki je po rodu Španec, večinoma govorimo angleško, z Moniko, ki je diplomirala španščino, pa klepeta še v španščini. Sosed zna seveda perfektno nemško, ker že celo večnost živi v Nemčiji, tako da nama dostikrat kaj razlaga v nemščini, ko mu zmanjka angleščine. Vmes sva se nemško navadila že spodbudno dobro razumeti, govoriti je pa seveda druga pesem, predvsem slovnično pravilno (prekleti spoli in sklanjanje!). Kljub temu s sosedom včasih zaidem kar na nemščino, tudi zato, da malo potreniram, če se le da. Sosedov cimer je dvojezičen – govori italijansko in francosko, zna pa še precej robato angleščino in še bolj "ekasto" nemščino, zato se s sosedom pogovarjata večinoma v angleščini, včasih pa preklopita en v makaronarščino, drug pa v španščino, ker se tako večinoma uspeta zmeniti takrat, ko jima angleščine zmanjka. Tako da zna postati tako veselo, da ti ni več nič jasno, saj se samo v redni kompaniji naju z Moniko in njiju potem vsi skupaj in vsak posebej zatekamo v slovenščino, nemščino, angleščino, italijanščino, španščino in francoščino, kar zna biti poštena telovadba. Zadnjič sva imela za par dni na obisku enega Američana, po rodu iz Bangladeša, ki je bil pravo jezikovno olajšanje, saj te pri razgovorih v angleščini z Nemci zna hitro potegniti v pošteno zniževanje kakovosti tega tako masovno zlorabljanega jezika – ne samo, da nehote dobiš totalno tečen akcent, tudi stavčne strukture in besedni zaklad mimogrede pošteno poenostaviš, če ne zaradi vpliva sogovornika pa zato, da te sogovornik res razume. Vsaj videla sva, da znava celo še dostojno angleško, če se le pogovarjava s kom, ki zna dostojno angleško, drugače se lahko hitro zalotiš, kako klatiš nekakšno nemško angleščino.

Precej redno se družimo tudi z nekim nizozemskim basistom, ki sem ga mislim da že omenil v enem od prejšnjih sestavčičev. Tudi on zna odlično angleško, tako da je fino kje viseti z njim, poleg tega imamo pa skupen smisel za sarkazma in cinizma polno nakladanje v tri krasne ter afiniteto do posebej neuporabnih veleumetniških in glasbenih zamisli.

No, poleg tega sem začel dopisno sodelovati z enim čudakom iz Amerike, ki fura še posebej čudaški projekt po imenu Coenurus. Material je ravno toliko bizaren, da me zelo zanima, kako mi bo uspelo posneti bobne zanj, čeprav mi je drugače zadeva skoraj malo pretirano vesoljska... Vendar glede na to, da mi je snemanje bobnov trenutno najdražji hobi, jih bom pač posnel.

To je nekako to. Poročam lahko še, da sva se včeraj odzvala na vabilo znanca s slovenskega veleposlaništva, se enkrat za spremembo vdala v usodo in se narisala na neki prireditvi na ambasadi... Predvsem ker je tudi Slaven rekel, da bo verjetno tam, pa ga potem seveda ni bilo, lisjaka. V družbi kakih 30 ali 40 Slovencev naenkrat je bilo skoraj rahlo nenavadno in mogoče celo malo srhljivo, posebej, ker je bila večina nekam lepo napravljena, jaz pa sem seveda telovadil tam v malo znucanih kratkih hlačah s Tajske in prešvicani kratki majici (kaj morem, če je bilo 36 stopinj zunaj, na podzemni pa kakih 53, za smoking glih ni bilo primerno). Še dobro, da je par čudakov izgledalo še bolj kislo od mene. Kakorkoli, druščina je razpravljala o tem, če bi se slovenska skupnost mogoče le nekako malo bolj povezala in se mogoče začela celo malo družiti kdaj v Berlinu, pri čemer so se začeli bolj vneti primerki relativno resno prepirati že po kakih desetih minutah debate. En sploh ne zanemarljiv tabor nas je bil takih, ki smo jasno namignili in tudi jasno povedali, da se v Berlin nismo prišli družit s Slovenci, sploh pa ne načrtno, in nas niti pod razno niso zanimale domačijske ideje nekaterih prisotnih, predvsem predstavnikov starejše generacije, ki so najprej razpredali o folklori in veselicah, nato pa so se med sabo po stari navadi spet malo sporekli, ker so bili eni očitno bolj rdeči, drugi pa bolj črni. Za kak zaskrbljujoč trenutek je skoraj malo zavelo tudi po tem, da bi se udarili še janšisti in tisti od nas, ki bi jajceglavca najraje videli v dosmrtni ječi (da se slučajno ne poslužim sovražnega govora o kakem kandelabru), ampak so na srečo prevladali taki, ki si jim je v Berlinu že uspelo vzgojiti zmožnost zavestnega ignoriranja slovenskih političnih zdrah. Tisti od nas, ki pa še delamo na tem in še nismo postali imuni na tovrstne "sprožilce" besnila, smo pa sicer vseeno malo trznili vsakokrat, ko je kdo omenil Janšo (zapečeni ateisti smo malo škripali z zobmi tudi takrat, ko je padla kaka ideja o organizaciji česa pod okriljem katoliške misije), ampak smo uspeli to trzanje ohraniti zase – najbrž zaradi blagohotnega zenovskega miru, ki ga človek občuti, ko lahko popolnoma ignorira veliko večino slovenskih medijev vsaj pol leta skupaj. 

No, potem je morala vzbrsteti še obvezna večna debata o tem, zakaj v Berlinu načeloma ni mogoče kupiti slovenskega vina (vsaj ne brez poglobljene raziskave terena), pa sem po kakih petnajstih minutah poslušanja o tem, kakšna tragedija je, da genialno slovensko vino ni bolj vseprisotno, nekatere od rojakov razveselil z rahlo nagajivim pomislekom o tem, koliko slovenskega vinca bi ob butični slovenski proizvodnji sploh ostalo za Slovence, če bi ga masovno tankali v vseh evropskih in po možnosti še kaki ameriški metropoli... Da se ne pogovarjamo o tem, kako konkurenčna in prepoznavna so sploh lahko slovenska vina ob poplavi poceni francoskih, kalifornijskih, avstralskih, južnoafriških, čilenskih in bogve kakih še vin, tako vrhunskih kot zanikrnih, saj v tako opevano legendarno kakovost in dragocenost slovenskih vin žal privzeto verjamemo samo Slovenci, ostale Zemljane bi se pa dalo v to mogoče prepričati samo s kako monumentalno propagandno kampanjo, vredno samega Goebbelsa. Če vzamemo v obzir, da itak vse vino, kar ga Slovenija zmore proizvesti, požulimo Slovenci sami, so najbrž moji dvomi v smiselnost vitja rok nad pomanjkanjem slovenske kapljice v berlinskih "špetijih" (večno dežurne trgovinice, kamor se hodi po osnovne potrebščine, večinoma po pir) upravičeni. 

Kakorkoli že, obisk slovenskega veleposlaništva je bil vseeno precej zabaven, predvsem ker so imeli not klimo in ker se je bilo res fino poznavalsko režati starcem, ki so se že po par minutah več kot očitno udarili zaradi tako stereotipnih večnih zamer in nevoščljivostjo oziroma privoščljivostjo med Slovenci. Zato dvomim, da se bomo začeli Slovenci v Berlinu masovno srečevati z naključnimi rojaki, ker kjer se slučajno znajdejo trije, sta navadno vsaj dva skregana že po petih minutah. Slovenskega vinca bi se sicer lahko z Moniko lotila na pogostitvi, ki je sledila komediji, vendar sva vljudnostni obisk raje na hitro zaključila in šla raje domov pit light pir na balkon ter klepetat s sosedoma. Z znancem z ambasade se bomo pa tako ali tako srečali v miru in takrat, ko ne bo v uniformi, na Slavenovem akustičnem koncertu v bifeju, kjer imajo paranojo pred akustičnimi inštrumenti.