O prvem špilu, na katerega nama je z Moniko uspelo skočit v Berlinu, poročam z grozno zamudo, ker sva se potem morala začasno namestiti v Dravogradu, kjer se še vedno na daljavo posvečava nemškim nepremičninskim čudaštvom, inspiracija za karkoli drugega pa zaradi tega malo "trpi". Ampak ne bi spet o najemanju stanovanj v Berlinu, ker se mi sploh ne da več nad tem bentiti, še manj se ljubi pa komu te jeremiade poslušati oziroma prebirati.
Kot sem se pred kakim mesecem dni že hvalisal (ker sem se tega precej veselil, pa sem bil malo otročji), nama je med lovom na stanovanja v Berlinu nekako uspelo ulovit špil Serja Tankiana... In zadeva me je pa malo presenetila, priznam.
Ker sem kmetawz, ki se glasbenika žal bolj igra v prostem času, kot pa da bi to zares bil, sem se v velegrad Berlin podal s tem v mislih, da ne smem že vnaprej imeti za slabo vsega, kar sem v preteklih... uh... že desetletjih? na glasbenem področju izkusil v Sloveniji. Dejstvo, da sem v resnici popoln amater v primerjavi z resnimi profesionalnimi glasbeniki, imam za razliko marsikaterega slovenskega zvočnega umetnika jasno ozaveščeno. In, priznam, moje osebno mnenje je, da večina slovenskih bendov, naj bodo doma še tako razvpiti, v resnici nima za pet dek pariške v primerjavi s svetom tam zunaj. Oprostite mi, da svetlih izjem iz več razlogov ne bi navajal. Še posebej zato ne, ker se epskih slovenskih bendov nekam malo spomnim, tako da bi lahko kvečjemu tipično po slovensko naštel par svojih prijateljčkov, poleg tega pa poimensko navedel še nekaj posameznih glasbenikov, odličnih po mojem posebej velepomembnem lastnem mnenju. Ampak ker sem v postopku emigracije ravno zato, ker sem sit tipične slovenske folklore, tega nimam namena počet.
No, in ravno zato, ker sem vedel, da sem provincialni idiot, poleg tega pa še obremenjen z dvajsetimi leti tipičnega trpljenja povprečno neuspešnega slovenskega wannabe glasbenika, nisem hotel hoditi na prvi špil v Berlinu z vnaprej oblikovanimi stališči, ki bi Slovenijo dajala v nič, Berlin pa kovala v nebo. Poleg tega Berlina zaenkrat še sploh ne poznam in ga sigurno – na srečo, zato sem pa konec koncev tu – še naslednjih deset let ne bom. Zato sem se obdal z neprebojnim oklepom cinizma in šel preizkusit prvi resni špil v Berlinu – s čim manjšimi pričakovanji in nekim tiho drhtečim upanjem, da pri nas doma le ni tako hudo, kot si zasebno v tihih nočnih uricah, ko včasih razmišljam o tem, mislim, da je.
No, izkazalo se je seveda ravno nasprotno. Ja, pri nas je dejansko grozljivo. Namreč, v zadnjih par letih, ko sem se ponovno malo bolj poglobljeno ukvarjal z igranjem v več bendih, sem se dokončno prepričal, da v Sloveniji dostojna rokerska (če smem uporabit rahlo zlajnan izraz) koncertna glasbena scena praktično ne obstaja več. V tem sestavku ne bi šel v to, kdaj, kako in zaradi koga ali česa je po mojem mnenju prišlo do takega skrajnega mrtvila in zanikrnosti – mogoče kdaj drugič. Ampak dejstvo je, da smo pri nas vrhunsko uničili vse, kar je sploh še približno dihalo.
V Berlinu moraš namreč, kljub neprebojnemu oklepu cinizma, kmalu opaziti, da je tam – za razliko od slovenske nekrofilske puščobe – ta toliko opevana rokerska scena očitno še kako živa. Ni treba, da si poseben genij, da bi to dojel, saj lahko glasbeno življenje empirično izkusiš na vsakem koraku: koncerti so povsod in praktično vsak dan. Poceni sicer bolj razvpiti od njih niso, v untergrunt sceno se pa žal še nisem uspel potapljati zaenkrat (se imam pa namen vsaj do neke mere ob prvi priložnosti). In ko tako kot povprečen ljubitelj dobrih špilov iz Slovenije (ki v Sloveniji zaradi splošnega obupa že par let nisem šel skoraj na noben špil, razen če nisem tam na svojo nesrečo moral celo igrat), pogledam vse te bonbončke, ki se mi ponujajo, se mi začne zdeti tečno edino to, da ne morem slišati vsega, saj niti ne utegnem niti nimam dovolj finančnih sredstev pri roki. Je pa veselje videti, da resna koncertna scena še obstaja – da to ni samo nekaj, o čemer so mi samo rahlo betežni rokerji z nekam nestabilnimi frizurami pravili nekoč.
Ko smo ravno pri porajajočih se plešicah – v Berlinu se končno nisem počutil kot že rahlo ostareli po lastnem mnenju večno mladi roker, saj je bilo predvsem v publiki, ki se je držala bližje šanku, za slovenske razmere neverjetno število zrelih in resnejših poslušalcev in poslušalk, celo še precej starejših od mene. Tako da tu bom vsaj še naslednjih 20 let hodil mirno na rokenrol špile, ne da bi se pri tem počutil kot nedostojen slinež na srednješolskem plesu ali kakem podobnem škratovanju.
In Serj Tankian? Eh, brezveze sploh razlagati. Odlično, super. Tip je pač car, in še peti zna kot hudič za spremembo. Ob sebi je imel tudi same norce, kot ljubiteljski mlatilec open pa sem se seveda posebej veselil več kot odličnega bobnarja, ki je počel celega hudiča tam na svojem lepo elaboriranem kompletu piskrov in pokrovk (predvsem pokrovk, kar mu štejem v velik plus, ker tudi sam najdem cel kup veselja v činelicah).
V veliko veselje mi je bilo tudi to, da ni klatil okrog sebe kot Žival iz Muppet Showa, saj nekako ni imel časa za mahedranje s čupico ob tako zahtevnem materialu. Ja, sem izrazito nenaklonjen pozerstvu, predvsem med bobnarji, ker si vedno mislim, ma, daj, raje malo bolj špilaj, pa malo manj poziraj. Rahlo nenaklonjen sem tudi nepotrebnemu razkazovanju štiristranske neodvisnosti, ki je zadnje čase blazno popularna med bobnarji: če je prava in v kakem fusion/jazz/prog/metal kontekstu, me sicer navadno absolutno navduši (in povsem zafrustrira, kakopak)... Če pa kak bumbar nabija hihat z levo in snare z desno ob polka ritmih na Charlie Watts kompletu za desničarje samo zato, da kaže, kako on to lahko, ti pa ziher ne, mi gre pa to pošteno na jetra. To pa prvič zato, ker v tem primeru tako igranje nima nobene funkcije in "dodane vrednosti", saj bi lahko taka jajca mirno odigral tudi na tradicionalen način. Ne razumem, zakaj bi nekdo toliko časa vadil štiristransko neodvisnost, če potem igra tipična ultra-ravna eno-eninska punk rock polka sranja, ki bi zvenela čisto enako tudi, če bi jih enostavno odigral na tradicionalen desničarski način. Zato takoj posumim, da to počne samo zato, ker je pač nadvse naporen tip s preveč časa, ki se čuti dolžnega dokazovati s spretnostnimi triki namesto z resno glasbo. Ja, tudi vrtenje palčk, razno žongliranje, vstajanje s stola, dvigovanje rok, kazanje satanskih znakov, slemanje, urejanje frizure, mahanje publiki, klicanje na juriš in bruhanje ognja med igranjem strašno preziram, če grem na resen koncert, ne pa na cirkuško predstavo. Drugič pa imam tako mnenje o zlorabljanju štiristranske neodvisnosti samo zaradi poze seveda tudi zato, ker pač jaz tega ne znam in sem pač potem seveda malo nevoščljiv. Namreč, vlaganje dragocenega časa v take zadeve, če seveda tega ne počneš z namenom, da lahko potem igraš posebej kompleksne in virtuozne ritme in vzorce, se mi zdi ravno tako bedasto kot ukvarjanje s kakršnimikoli drugimi psihopatsko-obsesivnimi športnimi disciplinami. Sem pač glede tega lenoba, debelinko, čisto nobene pristne slovenske maratonske obsedenosti ne razumem, še manj alpinistične (padli alpinisti so zame izključno samo žrtve naravne selekcije in jih osebno niti z gore ne bi vlekel po stokrat na stroške davkoplačevalcev), za nameček sem pa še rahlo neroden.
Mimogrede, ob tem se vedno z nasmeškom spomnim, kako smo pred mnogimi leti šli v Festivalno v Ljubljani z odprtimi usti buljit v Simona Phillipsa in njegov fusion bend... Cela dvorana muzičarjev, od tega polovica bobnarjev, pa kaka uboga nič hudega sluteča deklica je komu pod roko nekam zdolgočaseno in zgroženo zrla nekam v dalj in vidno venela. No, nakar smo se bolj cinični primerki še kak mesec ali dva privoščljivo režali bobnarjem, ki so si pod vtisom tega koncerta nenadoma postavili ride na levo stran kompleta in se na grozo svojih bendov potem nekaj z levo roko mučili z njim, dokler se niso naveličali (ali dokler jih niso vrgli iz benda).
No, ampak v nasprotju z bobnarjem Tankianove predskupine Viza, ki je bila sicer zelo profesionalna, ampak že prav kislo pozerska in z dosti preveč "na poskok" kvazi-etno-polka-žur-lalala-refreni materialom za moj okus (kar me je celo malce zaskrbelo: kakšen bo potem Serj?), je bil Tankianov bend popolnoma človeški, nič kaj nastopaški... In nečloveško dober. Bobnar ni nič poziral, in mojemu prijatelju in sogovorniku na koncertu (Moniko so žal stisnili nekam pod drug del šanka), ki je prej zaskrbljeno zmajeval z glavo ob predskupini, sem takoj izpostavil, da bo to najbrž zato, ker bo imel malo preveč dela z dejanskim igranjem. S čimer se je moj kompanjon tudi kmalu strinjal, saj je bila razlika res takoj opazna.
Sicer se mi je zdelo, da je imel Tankianov bobnar (Troy Zeigler, ga nisem poznal prej, si ga bom pa zapomnil zdaj) probleme z levim zapestjem, preden se je uigral. Vidno je bentil čezenj, se mrščil in skušal tačko s telovadbo ob vsaki pavzici, ki jo je slučajno imel (in ni jih bilo ravno na pretek), nekako pripraviti do tega, da ga ne bi zajebavala. Seveda ni bilo čudno, da so bili najbrž vsi rahlo zmatrani, saj je bil berlinski špil zadnji špil šesttedenske turneje, čeprav kazal pretirane utrujenosti razen te očitno "športne poškodbe" ni noben od njih - tudi predskupina ne, to ji je treba z občudovanjem priznati. Po prvem komadu, ko je bilo še nekaj problemov z zvokom in mogoče tudi monitoringom, se je nekam mlado izgledajoči (za svoja dejanska leta) Serj super "uglasil" (po malenkost zaskrbljujočem prvem komadu, ki je vseboval par "istrskih sekund", če smem biti malo zloben). Bobnarja so po par komadih minile muke, ko se je dobro ogrel... Potem je pa žgalo ko satan čisto do konca in me je nasploh prav šokiralo v pozitivnem smislu. Zvok je bil po nekaj porodnih mukah odličen in vse skupaj z lučmi, sceno in vsesplošnim vzdušjem vred je bilo na nivoju, ki ga kot kmetawz s province nisem preveč vajen, saj takemu šusu direkt v wamp in vidno navdušeni ter na sodelovanje pripravljeni množici nisem bil priča že leta.
Moj zvesti spremljevalec cinizem je sicer malo pokašljeval in se nekaj repenčil ob malenkost samo po sebi umevnih političnih sporočilih, vitju rok ob težki usodi matere Zemlje in žuganju, ki se ga g. Tankian pač gre z vmesnim govoričenjem in z besedili, ki so po mnenju nekaterih od nas starih zoprnih prdcev namenjena mulariji, ki nima pojma o ničemer. Ne me narobe razumet: saj se načeloma v mnogočem strinjam z njim in zelo rad tudi sam kako v tem stilu kdaj zinem čez zlobno in zanikrno človeško raso ter njene sisteme, ampak kljub temu mi je njegova lirika preveč neposredna in včasih že skoraj malo naivna. Zaboga, a je res treba tako naravnost pridigati? Ampak, no, kljub temu, da imam sam raje vsaj malenkost bolj kriptične, intrigantne in "nišne" teme, je Tankianovo politično-ekološko nakladanje vseeno boljše od večnega razpredanja o odnosih med moškimi in ženskami. Dopuščam tudi možnost, da Tankian kakemu od omenjenih najstnikov vseeno vsaj malo odpre oči. No, na primer turški genocid nad Armenci, ki ga seveda, razumljivo, omeni v vsakem tretjem predavanju, je recimo res malo zapostavljen zločin med vsemi genocidi, ki so se zgodili in ki se trenutno dogajajo vsem na očeh – recimo ta, ki ga Izraelci ob ameriški podpori mirno in načrtno zganjajo nad Palestinci.
Serjevi refreni so skoraj vsi po vrsti epski, himnični in hitro zapomnljivi, ampak temu lahko ljubitelji takih zadev na tovrstni skoraj že malo prog-metalski manifestaciji samo navdušeno ploskamo, saj je izrazita melodika sploh v tem žanru včasih že prav sramotno zapostavljena. Si je pa veseljak privoščil tudi nek strahotno srce parajoči skoraj solo vokalni izlet, pri katerem sva se na začetku s tem mojim frendom, ki je še večji cinik od mene, spogledovala z nekam sumničavo privzdignjenimi obrvmi. Ampak ko sva tam ob strani počasi srebala pirček in se poglabljala v podrobnosti vsega skupaj precej mirneje od dela že zelo razgrete množice nekam stereotipno poslušnih nemških soldatov, ki so vzklikali na fronti, je Serj prepričljivo demonstriral svoje fantastične vokalne sposobnosti in zadevo zelo lepo odpleteničil do konca. Ko je tako zaključil nekje v precej impresivnih legah ta svoj v nebo vpijoči ep in si drznil na koncu celo pasti na kolena (na njegovo srečo očitno dovolj samoironično in z nekim takim porednim nasmeškom na obrazu), si midva niti režat nisva upala preveč, saj so nama preveč šle dlake pokonci. Nakar sva kislo skomignila in zamrmrala nekaj v smislu, da, ajd, take stvari v resničnem življenju in teatru in tako naprej bolj slabo grejo skozi, ampak na tako superiorno hrumeči rock manifestaciji pa naj mu bo, klinc, če že mora. Pri čemer sva bila več kot očitno navdušena, ampak tega nikakor ne bi hotela še dodatno razkazovat, saj sva bila v tem trenutku tako ali tako že bolj podobna ranjenima najstnicama, kot pa starima prdcema, odetima v neprebojni oklep cinizma.
Hja, mogoče sva bila še dodatno malo ganjena tudi zato, ker sva zelo komot ždela ob šanku in pametovala s pirčki v roki, tako da se lahko tolažim vsaj s tem, da sem bil mogoče zato nekoliko bolj sentimentalen kot navadno. Predvsem se moram pa opravičiti, ker je nek nagajivi fantek v meni pol špila otročje afne guncal, češ, saj je super, da Serj igra samo svoje nove komade, ampak bi bilo pa vseeno vrhunsko, če bi čisto slučajno odigrali še kak Aerials od System of a Down. Nakar so na koncu za bis počili točno še tega. Nepozabno, in to točno pri koncentraciji piva, ko je bilo najboljše.
No comments:
Post a Comment