Bumbar v Berlini: Pasji dnevi

Takoj na začetku leta je en dober frend, ki ga je na grozo vseh prav resno zvil anafilaktični šok in je končal na urgenci, slikovito in pesniško izjavil: "Fuck off, 2013".

Trenutno se z njim popolnoma strinjam. Tudi midva se že zadnje pol leta nimava ravno najbolj fino, sranje do sranja... Ampak zadnji mesec je bil pa prav... pasji.

Pred kakim tednom dni je sicer vse izgledalo kar fino. Za spremembo sva oba z Moniko imela končno dovolj dela, v bistvu imava trenutno prevajalskih zaposlitev toliko, da sploh ne moreva jemati še več. Sploh Monika je dobila v prevod neko strahotno obsežno, epsko dolgovezno in dolgočasno EU uredbo, ki jo je seveda sprejela, saj sva zaradi te selitve in vsega bila že precej obubožana finančno... Vsakodnevno normo ima resda že več kot mesec dni ubijalsko, tako da gara po 12 ur na dan, ampak je rekla, eh, to stisnem, pa bova malo zlezla v plus, kajneda. Sam sem imel tudi kar dovolj dela, v zadnjem tednu pa sem sploh staknil nek večji prevod v angleščino, tako da sva si že kar malo oddahnila, potem ko par mesecev nisva bila prepričana, kako točno bova zaštrikala skupaj dovolj prihodkov. Sicer je trenutno vse delo za slovenske naročnike, v Švabiji ne delava še nič plačanega, ampak to nama popolnoma dol visi, dokler je delo in posledično dinčki.

Tudi na zvočno-glasbenem področju je bilo kar zabavno... Studio funkcionira, blazno mi paše viseti tam in v miru tuhtati o nekih komadih, kadar le imam čas, pri čemer lahko kadarkoli po želji skočim za bobne in jih samo malo premlatim ali pa celo posnamem, če se kaj zabavnega spomnim. Z eno frendico sva se malo ukvarjala s postprodukcijo na terenu posnetih intervjujev in sem ji malo demonstriral, kako izboljšati razumljivost, se rešiti hrupa in belega šuma, utišati ssssj in ššššje in take zadeve, in kako spraviti posnetek vsaj približno v red, če se ti veseljak, ki ga zaslišuješ, nenehno premika in se enkrat krohota naravnost v mikrofon, drugič pa zamišljeno mrmra tri metre stran nekam v strop. Zmenjen sem tudi z nekim Angležem, ki snema dokumentarce, da se dobiva na pivu, ker so mu všeč te moje prečudovite kompozicije za teater in pravi, da delam stvari, ki so kot zanalašč za dokumentarce, tako da bi lahko bilo kaj iz tega (vsaj kak zabaven brezproračunski projektič, če že kaj plačanega ne). No, pa z nekim nizozemskim basistom sem tudi nekaj zmenjen, da se dobiva na enem jam sessionu, pa vidiva, če se bova slučajno ujela ali ne. Poleg tega se zna celo zgoditi, da bo ena angleška neodvisna založbica dejansko celo izdala ta moj veleroman, kateremu je v bistvu bil prvotno namenjen ta blog (glej opis zgoraj, drobne črkice), seveda kot e-knjigo, kar bo vsaj simboličen dosežek (ker kupil ga itak ne bo nihče).

Torej je ravno izgledalo, da se bova za silo izvlekla iz dreka, "pa da krene na bolje"... Nakar je najin pesek najprej pokasiral tisto nenevarno vnetje grla, ki sem ga omenjal že zadnjič, tako da so ji dali antibiotike... Čez par tednov, ko je bila še vedno nekam švoh, sva jo pa peljala na odvzem krvi in v sredo potem urgentno na berlinsko kliniko za zverinice, ker je imela hudo anemijo in je morala dobiti transfuzijo. Seveda je nora terierklja še vedno stala na tacah, mahala z repinclom in gnjavila ostale paciente, čeprav je rekla dohtarca, da bi morala že zdavnaj ležati delno do pretežno mrtva na tleh, glede na izvide. Veseljakinja pasja pač, in seveda nisva opazila, da ji kaj dosti manjka, ker sva pač doma cele dneve buljila v monitorje. OK, malo je bila švoh in nerazpoložena za neke strašne hece, ampak sva mislila, da je to seveda še zaradi prehlada, ki ga je prebolevala, pa s kuro antibiotikov je ravnokar opravila... Poleg tega je zunaj prav odvratno snežilo ves čas in kljub začetnemu navdušenju nad snegom so pesjanarki šle zimske "radosti" kmalu že kar pošteno na živce, ker se ji je sneg prijemal na kožuh in je potem morala vedno pod tuš, da smo stopili kepe z nje. Tako da se nobenemu ni kaj dosti mudilo ven, niti njej ne, in se nama je zdelo normalno, da je pač malo sitna, ker je pač zdolgočasena. Potem je pa le Monika pred par dnevi pogruntala, da ima pa vseeno nekam blede dlesni, nakar so se meni celo ušesca zdela bela namesto roza... Potem je pa pogledala Monika na net, kaj je anemija pri psih, pa nama je kar slabo postalo (ker seveda ni tako kot pri ljudeh, ko ti pač malo železa in vitaminov manjka, ampak je vsaka anemija pri psih znak za pošten alarm). Kako na pregledu na veterini niso opazili, da je pes bled, ne vem. Mogoče ji je prehlad šele potem sprožil neko drugo zadevo, tega sicer nihče ne ve, ampak dvomim, ker je morala biti glede na to, da je pri tako mizerni krvi še vedno stala na nogah, anemije že kar navajena, torej jo je morala imeti že nekaj časa, vsaj v blažji obliki.

Torej, ko je dobila izvide, je lokalno veterinarko seveda napadla panika, ker je imela Malči samo 11 % rdečih krvničk v krvi (morala bi imeti med 45 % in 60 %). V najslabšem trenutku je bilo tako slabo, da so ji slišali šum na srcu, saj je bila kri tako vodena, da srcu sploh ni bilo jasno, kaj črpa sploh čisto točno. Tako sva jo morala peljati na urgentno transfuzijo na kliniko in jo pustiti tam, da ji zdaj dajejo transfuzije medtem, ko poskušajo ugotoviti, kaj ji sploh je. Lahko je rak, kaka fina klopna bolezen, ali pa avtoimuna pizdarija. Ker je razlog za njeno stanje še vedno neznan, ji kar na pamet dajejo dve terapiji hkrati – neke ubijalske antibiotike za primer, da ima erlihijo (neki zahojeni klopni paraziti, ki napadejo rdeče krvničke), in kortikosteroide za primer, da gre za avtoimunsko anemijo. Rahlo naporno za ubogo kužo, ampak druge opcije zaenkrat ni. Upajo pač, da se bo pes odzval na katero od terapij in da bodo lahko dovolj hitro eliminirali katero od možnosti. Žal so vmes seveda ti tečni ukradeni prazniki – prej poganski, zdaj kvazikatoliški – ko se vsem meša zaradi nekih potic, šunk, jajc in čokoladnih zajcev, v resnici gre pa samo za en navaden fuk. Ta velika noč je še bolj za lase privlečena od božiča, kar se mene tiče, in zdaj mi bo še pes škripnil zaradi nje. Ko bi se vsemu skupaj vsaj reklo "veseli dnevi nebrzdanega razvrata v čast vsesplošni plodnosti in seksu samemu kot takemu", s katerim bi klicali pomlad, ne pa jajca in zajci in izginjajoča trupla, prekleto. Sploh Švabi so véliki umetniki, ker bo vse stalo do torka, laboratorij pa je vmes zaprt kar štiri dni – v petek, danes, jutri bo, pa še v ponedeljek se bodo na silo basali s preostanki šunke in jajc, namesto da bi počasi vendarle že začeli delati. Toliko o strahotno delovnih Nemcih in protestantski delovni vnemi na splošno.

No, da jih ne bom samo šimfal – ko smo obesili prošnjo za pse krvodajalce na FB, so se odzvali v neverjetnem številu, tako da vsaj krvi imajo zdaj na kliniki zaenkrat dovolj. Ne morem si pomagati, da ne bi sumil, da je to samo zato, ker se grozno ubogi in strahotno srčkani psički vedno vsem takoj zasmilijo (kar je itak njihova glavna evolucijska pridobitev). Orkamadona, če bi bilo treba darovat kri recimo meni ali pa kaki drugi patentirani sitnobi, ali pa na primer kaki posebej grdkani živalici, sigurno ne bi bilo nobenega od nikoder! No, seveda se je pa moral najti tudi navihanec, ki je spraševal, ali lahko kri daruje on sam, ker psa žal nima (če je bil šaljivec ali pa samo cepec, ne vem).

Tako zdaj vsak dan romava v "bolnico" obiskovat ubogo kužo. V tolažbo nama je to, da itak ne trpi preveč, ker boli je itak nič ne, zabava se pa tudi z vsakim, ki pride mimo, in seveda jo že vsi poznajo, potrucana kolikor je. Tudi za njeno frizuro lepo skrbijo, saj ima vsak dan na novo čopek narejen. No, pa še posebej kuhano papico ji nesema vsak dan čez pol Berlina (hvala, o! Garmin), kar je pa sploh njena osebna zmaga, saj se je končno znebila precej osovraženih briketov. Potem jih pa skrbi tam, da revica noče nič kaj jesti. Seveda ne, če se je ravnokar napokala jagenjčka z makaroni, hudič!

Včeraj je bila potem spet čisto poskočna, ker so ji z drugo transfuzijo dvignili rdeče krvničke na 30 %, tako da je seveda še toliko bolj gnjavila vse naključne mimoidoče, predvsem pa druge trpeče pesjane. Normalno, če jih je pa nadlegovala tudi, ko je imela samo 11 % – takrat, ko sploh ne bi smela stati na nogah, kaj šele migotariti z repom in težiti nekim naključnim neznancem. Po vitaminih in prvi infuziji, ki so ji jo dali pri lokalnem veterinarju, je zlezla z 11 % na 14 %, po prvi transfuziji s 14 na 17 %, po drugi pa s 17 na teh 30, kar je dober znak. Tako da upamo, da ji ne bo treba dat takoj naslednje transfuzije, pa da bodo vmes utegnili pogruntat, kaj ji je. Seveda je bilo lepo videt psa takega, ampak pretiranega upanja si ni dobro delati še zaenkrat. Zaenkrat vse skupaj pomeni samo, da so porabili dve transfuziji od štirih, ko se baje ponavadi začnejo problemi (pač potem psa lahko počasi pobaše infarkt al pa kap, ker se ji lahko kri strdi v žilah, ko se imunskemu sistemu čisto zmeša) in pridobili par dni, da ugotovijo, zakaj rdeče krvničke crkujejo. Pomeni to tudi, da ji na srečo ne crkujejo hitreje, kot jih uspejo dotočiti, kar se v najhujših primerih menda tudi lahko zgodi.

Danes je bila še vedno na 30 % rdečih krvničk. Dohtarjev sicer ni bilo na spregled, ker so čez praznike samo dežurni tam, tako da sta sestri nekam nesigurno ugibali, da je imela kuža včeraj zvečer 24 % rdečih krvničk, ampak ji niso dali tretje transfuzije, potem pa se ji je stanje čez noč menda izboljšalo brez transfuzije. Če je to res, bi to bil lahko zelo dober znak, ker bi bilo v tem primeru precej verjetno, da je ena od tistih "slepih" terapij začela delovati. Edino spet naju je popadla sumničavost... Namreč, medtem ko je imela revica prej čisto bela ušesca in dlesni in vampek ter je včeraj pri 30 % končno prišla spet na prašičje roza ušesca, se mi je danes že v trdo teriersko betico zdela prekleto zaripla. Nakar sem ji pogledal ušesca, ki so bila že rahlo krvavo rdeča, pa kapilare so se ji nekam jasno videle, pa pogled je imela rudeč kot jaz po gajbi pira in reggae basisti vsako minuto vsakega dne... Tako da če so mi slučajno zdaj psa napumpali s preveč krvi in jo bo na koncu kap – tako da jutri ne bo več ne bela, ne roza, ampak zombakljasto zelena in trda – bom pa tudi popizdil.

Vmes je dohtarca zadnjič še nekaj napletala o tem, da so v vzorcu krvi našli nekaj abnormalnih celic, kar bi lahko kazalo na raka, ampak jih ni bilo toliko, da bi bilo zaskrbljujoče, sumila pa je na limfom. No, ko sva z Moniko malo pogledala po netu, nama ni blo jasno, zakaj punca razmišlja o limfomu, ker limfom bi pobil BELE krvničke, ne pa rdečih. To interpretacijo je podprla tudi moja sestrična veterinarka, ki potem takoj začne zavijati z očmi zaradi takih neumnosti (in to tako, da jo tudi preko telefona slišim, kako zavija z očmi), ampak kaj češ naredit tako na daljavo - ja, tudi jaz bi raje, da bi bila ona zraven, poleg tega bi pa ona že pred enim mesecem sigurno takoj opazila, da ima pes začetke anemije, prekleto, lokalna veterinarka pa je to žal spregledala. Jaz pa seveda takrat nekako še nisem imel trdnega mnenja o tem, koliko roza ali ne roza morajo bit pasje dlesni, porkamadona, pa tudi nekako nerad solim pamet strokovnjakom na njihovem področju, ker sem glih slučajno na Wikipediji nekaj prečital.

Itak je vse skupaj zaendrek, ker je prognoza v vsakem primeru še vedno slaba, dokler ostaja razlog za anemijo neznan... Upava pa lahko samo, da najine zlate smrduhinje na koncu ne čaka evtanazija... Seveda po možnosti potem, ko bova že zmetala kake tri - štiri jurje za transfuzije, infuzije in raznorazne teste in na koncu ne bova imela več keša. Itak bo šel ves honorar od onega na začetku omenjenega Monikinega epskega prevoda za zdravljenje, če bo pa na koncu zdravljenje neuspešno, bo pa sploh fantastično.

Ehhhhh, za popizdit. Sicer sem namesto preigravanja najslabših scenarijev Moniki, da bi jo malo razvedril, predlagal, da bi šnupija, če škripne, pač dala nagačit, da bi vsaj imela še naprej neko pametno in dostojno družbo tu v Nemčiji, pa se je vsaj malo narežala za spremembo, namesto da cmizdiva spet ko dva totalna debila (ja, s to fazo sva zaenkrat že opravila do neke mere).

Hecno, kako se čisto preveč patološko navežeš na te cucije, če nisi ravno Joža Gulikoža. Mislim, če bi bil pravi zahojeni kmetawzar, bi psa pač odvrgel na smetišču in si nabavil novega Medota, ki bi ga privezal na ketno doli pri kantah in ga nabrcal v rit vsakokrat, ko bi slučajno šel mimo (pač za preventivo – on bi že vedel, zakaj). Ampak žal mi to nekako ne znese, tako da si lahko tudi jaz res mislim, tako kot na začetku omenjeni frend, ki je za srečno novo leto končal pod defibrilatorjem: fuck off, 2013.

Bumbar v Berlini: Nobenih šokantnih novic

Trenutno se ne dogaja prav nič šokantnega, celo nič kaj posebej zanimivega, tako da nimam kaj dosti pisati. Z Moniko sva oddelala prvi mesec tečaja nemščine, štiri ure na dan, vsak dan. No, zdaj imava malo oddiha od tega, ker sva za spremembo trenutno zasuta s prevajalskim delom, tako da se enostavno ne utegneva toliko posvečati nemščini. V bistvu škoda, ker je bilo čisto zabavno... Poleg tega bi se bilo treba čimbolj potruditi in čimprej obvladati vsaj neke osnove, saj je nekoliko nerodno, da ne znava nemško, ker je – glej glej – kar precej Nemcev tu okoli. Pri katerih me vedno znova preseneča, kako malo jih zna angleško na nekem uporabnem nivoju, očitno smo Slovenčki dosti bolj navajeni in naučeni gofljat v tujih jezikih. No, kakorkoli, po prvem mesecu tečaja lahko zdaj vsaj že dosti bolj samozavestno povem lokalnim Turkom, da hočem pol kile jagnjetine ali 30 dek mešanega mletega in podobne zadeve, pa o vremenu tudi že lahko kako rečem. No, pa pasjo terminologijo že tudi vsaj toliko obvladam, da mi zdaj niti ni več tak problem pričat z babicami v parku, ko peljem cucka ven, ker poznam že vsa standardna vprašanja in odgovore na pasja vprašanja (a je punčka? a je fantek? a je huda? a se hoče samo špilat? katera pasma je? a je čistokrvna? a bo požrla našega malega šnupija? itd.).

No, saj malo pavze od frdamte dojč šprahe je sicer pasalo, čeprav je na tečaju bilo v bistvu čisto luštno... Edino vsak dan štiri ure plus kupček domače naloge je malo naporno, če mora človek še kaj drugega počet zraven. Bomo že počasi. Se mi je pa vsaj začela nemščina zdeti precej smešna, kar je velik napredek od onih par let torture v srednji šoli, ko se mi je zdela samo vrhunsko tečna... Predvsem če jo lomiš kot zadnji čefur, kar pač zdaj seveda sem - vsekakor sodim prav v Neukölln.

Drugače pa, kot pravim, nič kaj posebnega... V ponedeljek pred kakima dvema tednoma me je napadel nek zoprn in trdovraten berlinski prehlad, nakar je stisnilo še Moniko, potem pa se je s srede na četrtek začel davit še pes. Tako da smo spoznali prijazno lokalno veterinarko, ki je Malčiju stisnila dve injekciji antibiotikov. Potem je smrduhinja še malo glodala tabletke in bila sploh vrhunsko kisla do pred par dnevi. Menda je imela neko zoprno vnetje grla. Na srečo sem par dni prej pomotoma kupil nek tako grozljivo smErdljivi sir, da ga je bilo nemogoče jest... Pesjanarka pa ga je seveda tako oboževala, da je tablete, ki sva jih tlačila notri, prav nič niso motile. Je bila pa tako grozno boga, da je čisto malo pomagalo samo intenzivno kotaljenje po kavču in postelji. Bogôta njenega visočanstva je jasno vidna na teh fotkah:

Na srečo je bila že takoj naslednji dan precej boljše, se je pa vseeno hitro naučila, da je dobro malo pokašljevat, če ji slučajno ne narediva dovolj hitro prostora na kavču.

Medtem sva s frendom, s katerim sva družno najela prostor, za prvo silo uredila vadnico/studio/pisarno:

Seveda je treba stene še malo obložiti z nečim, ker soba še nekoliko preveč betonsko odmeva. Bomo počasi... Kljub temu sem medtem tu nabluzil prvi komad, tokrat za nek svoj postranski zajebantski projektić Ray Kosmick and His Porn Groove Crew, in tudi posnel bobne zanj:

Hmja, glede na to, s kako improviziranim kompletom mikrofonov so ozvočeni bobni, se meni zdi kar super. (Za tiste, ki se spoznate na zadeve: seveda so potem v miksu bobni malo blendani s sempli, vseeno pa to vsaj meni definitivno zveni stokrat boljše, kot bobne programirat ali jih namlatit izključno na elektronske pade. Kot je razvidno iz fotk, se mikrofona za overheade "rahlo" razlikujeta med sabo... En od mikrofonov za snerčiče ni ravno najbolj optimalen in na sneru 3 mikrofona sploh še ni, prav tako ne na ride čineli... Ambient pa snemam prek par metrov oddaljenega prenosnega snemalnika Zoom H2n na stereo mode, hihi... Ampak še kar funkcionira stvar, glede na možnosti. Ker imam tako različna mikrofona za overheade, sem poskusil snemati tudi na mid-side način, kar je čisto spodobno funkcioniralo, vendar ni bilo toliko učinka, kolikor je bilo komplikacij – predvsem s prostorom je problem, ker mi pri M-S načinu stojala ždijo potem točno tako, da se lahko ubijem prek njih, ko grem do računalnika, pa itak se mi zdi, da bi morala biti za boljši efekt mikrofona dlje stran od bobnowja, za kar pa ni prostora. So pa bobni zdaj posneti na 12 kanalov: kick, snare 1, snare 2, hihat, tom 1, tom 2, tom 3, tom 4, OH1, OH2, ambient 1 in ambient 2. Kasneje, ko nekje staknem dinčke za mikrofone, ki bi jih še rabil, bom k temu dodal še snare 3 in ride, pa bo že čisto super.)

Je pa imeti studio v posebej temu namenjenih prostorih, kjer stojijo tudi ozvočeni bobni, ki jih lahko kadarkoli prav zares posnameš (že skoraj) kot je treba, res pravi užitek. Malo nerodno je sicer, da mora zaradi tega moje glavno računalo biti tam in ga torej nimam doma, ampak na to sem se že čisto navadil. Celo to, da v studiu nimam interneta (imam sicer ključek za nujne primere, ki ga pa še nisem aktiviral, ker sta v Nemčiji telefonija in internet znatno dražja kot pri nas), se je izkazalo za pozitivno, saj tako ne morem bluziti po netu ali igrati Guild Wars 2, namesto da bi delal.

Bumbar v Berlini: Spet šolar

Kdo bi si mislil – spet šolar! Prejšnji ponedeljek sva začela z Moniko hoditi v intenzivni tečaj nemščine, štiri ure na dan, pet dni na teden. Ko sem se takole prvi dan poslanjal po hodniku med petnajstminutnim odmorom, me je spreletel marsikateri že kar na debelo zaprašen srednješolski spomin, predvsem sem pa obžaloval, da blizu ni nekdaj zloglasnega Partizana zraven Prve gimnazije, kamor smo navadno v velikem odmoru smuknili na pir. Malo sem tudi razmišljal, kako sočne znajo bit sošolke, in kako imam kar dostojno bero v razredu... Edini problem je bil, da sem se malo neugodno počutil kot zavaljen stari perverznjakovič zraven, ker sem tako ali tako sigurno starejši tudi od učiteljice. Klinc, sem pač že v oni starosti, ko postajajo že mlade mamice malo premlade, da bi jim smel legalno škiliti v dekolteje.

Kolekcija sotrpinov v skupini je čisto spodobna. En basist iz Italije – bo treba na kak jam session, da vidimo, kako in kaj... No, v bistvu smo se že nekaj zmenili, da bom njihovemu bendu nekaj pomagal pri snemanju nekega njihovega komada, ko moram ravno malo testirati svoj novi studio/vadnico/pisarno. Potem sta v skupini dve zelo simpatični Grkinji, ki ju raje nisem vprašal, kaj si mislita o Angeli Merkel, čeprav me je zelo matrala nagajivost... Zabavna goth Izraelka (bi si človek mislil, da bi to znal bit oksimoron, pa začuda ni), po rodu sicer Rusinja iz Uzbekistana, pri šestih preseljena v Haifo, ki je raje nisem vprašal, kaj si misli o palestinskem vprašanju, čeprav me je zelo matrala taista žleht zvedavost... No, ta se je vmes že preselila v bolj napredno skupino, k svojemu pubecu, kitaristu iz Izraela, drugače Belorusu, kaj si pa Grkinji mislita o Angeli Merkel, pa tudi že v bistvu vemo. Nič kaj, česar človek ne bi pričakoval, bom rekel. Potem sta tu še medicinski sestri iz Španije, tudi v redu, sploh ena od njiju je tak nekam srčkan buhteljček, njuna naloga pa je, da Moniko motita s španščino... Študentka iz Bangladeša... Tu in tam se še ena Poljakinja pojavi, čeprav nekam pogosto šprica (pač, ta slovanska kri)... In učiteljica, po rodu Korejka, rojena v Nemčiji. Skratka, zabavno. Hja, torej, kadar Fabio kam ponikne, kar ni redko, sem blažen med ženami.

Nemščina sama po sebi pa niti ni posebej zabavna, posebej sklanjanje in spoli sploh ne, kar najbrž ni nikomur nobena novica in kar sem tako ali tako že vedel, potem ko sem se s to špraho štiri leta mučil v srednji šoli (in večino neznanja še dodatno pozabil v petnajstih letih, odkar nisem tega nekam robatega jezika niti malo uporabljal). Ampak ajde, saj je vsak teden boljše, in sigurno bo po par mesecih torture že toliko OK, da bom lahko znova začel prebirat Vinetuja, tokrat v originalu, juhej.

Bumbar v Berlini: Skoraj kot Pahor

Še vedno nimam za razložit nič pretresljivega, razen tega, da se vpričo vseh pizdarij, s katerimi se ukvarjava z Moniko v fletu trenutno, počutim skoraj kot Borut Pahor, naš novi predsednik (nam Slovenčkom očitno ni pomoči – še dobro, da sem že emigrant, ker če ne, bi moral to šele postati). En dan sem polagalec laminatov, drug dan pleskar, pa vodovodar, nato električar... Skratka, kot vsem zelo znani primerek skrajno praktičnega in neverjetno spretnega človeka, torej rojeni "hendimen" in "sam svoj mojster za vse", se vneto spopadam z vsakodnevnimi izzivi in skoraj že na pamet vem, kje je kaj v lokalnem Obiju in B1, neki taki podobni štacuni. Jebemomast! pa sem si po izolskem zidarstvu pred leti rekel, da ne grem več nikoli tja not v Obi, razen mogoče po roštilj. Še člansko kartico sem ritualno zabrisal v smeti. Ma ja, seveda...

Še posebej v veselje mi je pa klicat kam po telefonu. Na primer včeraj zjutraj na firmo, ki se ukvarja z izposojo raznih bolj enigmatičnih strojčkov in napravic... In vedno začnem z obveznim uvodom: "Hallo! Mein Deutsch ist leider ein bisschen schlecht, sprechen sie vielleicht Englisch?" "Nein." "OK. Hmmm..." Potem pa začnem zelo "ustvarjalno" mlatit nekaj, čemur bi lahko precej optimistično rekli "v grobem nekaj nemščini podobnega."

V tem primeru nekako v grozljivo sumljivi šprahi zbluzim, da si hočem sposodit Dampfreiniger. Kadar ne štekam, kaj hočejo, imam pripravljen obvezni "Wie, bitte?" ali pa "Entschuldigung?", in če trikrat rečeš "Hmmm, ich verstehe nicht. Was zum Teufel sagen sie?" (no, tega seveda ne rečeš, si pa definitivno misliš), se potem navadno potrudijo malo poenostaviti svoje kompleksne miselne tokove in ti jih poskusijo razložit malo bolj počasi in razločno. No, v tem primeru so me poleg vsega drugega pobarali še, za kaj bom Dampfreiniger uporabljal, pa sem rahlo humoristično izvlekel iz nekih skrajno atrofiranih sinaps: "Ein Moment, ich muss meine Wörterbuch konsultieren..." (Seveda ob takih pogovorih strateško sedim za računalom z odprtimi slovarji in podobnimi pripomočki, skoraj kot da bi bil mogoče "klic v sili" za nekoga, ki hoče biti milijonar – no, to je že rahlo zastarela primerjava, ampak za predstavo bo najbrž dobra.) Kar hitro zvlečem na svetlo Fliesen, Bad in Heizungkörper namesto jebenih radiatorjev, ki so Radiator valjda tudi v nemščini, ampak ne, jaz debil moram v naglici najti "grelno telo". Še dobro, da je tip tako ali tako razumel in je rekel samo "Stimmt, alles klar." Seveda morajo vprašati, kaj misliš delati – prijatelj Juri pravi, da čisto vedno vprašajo, zakaj točno ti misliš, da boš njihov dragoceni strojček zlorabljal, ker menda folk – predvsem najbrž hudobni imigranti – počnejo vse živo s popolnoma neprimernimi orodji in potem seveda grejo napravice najbrž dostikrat rakom žvižgat.

No, Pahorjanski poklici grejo pa tudi super. Prebelili smo itak profesionalno, ker sva letos z Moniko že orenk trenirala – tudi v Izoli sva vse prebelila, preden sva se izselila, tako da tu sva bila že v formi in ni bilo nekih presenetljivosti na tem področju. No, razen tega, da sva določene dele stene belila dobesedno po desetkrat, preden se je ta prekleti nikotin blagovolil vsaj za silo vdati in nehal pronicati skozi belo barvo. Obup! Kot le bled prikaz situacije prilagam par slikic:

Laminati so izpadli celo znosno... Čeprav so totalno zjebana tla tak problem, da je tudi laminate položit čez cel podvig. V kuhinji je še nekako šlo, na delu hodnika pa je imel pod tako grbino, da seveda ni bilo mogoče položiti te pizdarije samo čez, ker bi se vse iztaknilo in razpadlo prvič, ko bi kdorkoli stopil gor, predvsem jaz s svojo tolsto ritjo. Zato sem moral na vrhu preloma montirat ono kovinsko letvico, da sem lahko ustvaril kucelj navzgor in navzdol – pri čemer je na recimo metru in pol razdalje vrh te grbine, ki se nahaja nekje na tretjini razdalje, okrog 2cm višji kot skrajna roba zaplate. Ma...!

Elektrika je bila zaenkrat tudi v redu. Faznprifer je moj najboljši prijatelj, tako da me še ni tok zalučal dol z rahlo majave lestve (stropi so res visoki, tam malo čez tri metre), po možnosti spet na moje ubogo kolenčece, ki je tako neslavno pokasiralo tak fini udarec in zvin tam na oni drsalnici v Dravogradu (uh, to se mi zdaj zdi že neko drugo življenje, orkaduš...). Edino jutri nama bodo dostavili pomivalni stroj (ki ni problem), pa štedilnik, ki pa bo mogoče malo kompliciran, ker je treba priklopit kar lep šopek nekih žic, se mi zdi... Mogoče bom poklical kakega električarja med vami po Skajpu, pa mi boste po videu razložili, kako moram to indukcijsko zmene ukrotiti, da ne bo eksplodiralo (na mojo veliko žalost v bajti nimamo plina)...

Najbolj bizaren podvig je bil pa vodovodarski. Če se mi o laminatih še kaj na daleč sanja, pa osnovne doze in lampe in štekerje znam priklopiti precej suvereno, uspel pa mi je že tudi nek kompleksnejši grelec in celo trojno kopalniško stikalo enkrat v Izoli (tisto še zdaj ne vem, kako sem pogruntal, ne da bi skuril vsaj tri varovalke zraven), moram pa kar javno prijaviti, da vodovod mi je pa od vsega najbolj mrzek in nekako se najbolj bojim tega hudiča zoprnega. Klinc, elektrika je pač tako, da če si priklopil v redu, pač dela, če pa nisi, boš pa kupil kvečjemu novo varovalko (ali pa te bodo, če si res teslo, pobirali s tal rahlo smodečega). Če slučajno kaj crkne, recimo kak šteker, kar se mi je tudi že enkrat zgodilo v Izoli, ker sta dve žici nekako uspeli zlest sčasoma v kurcšlus, se pač malo posveti, pa spet kupiš varovalko, pa ko odpreš hudiča, takoj vidiš, kaj je blo narobe in kje se je zaiskrilo.

Po drugi strani je pa vodovod taka zahrbtna pritlehna reč, ki se zna dolgo dolgo pretvarjati, da dela v redu, nato pa se ali neznosno zamaši nekje tako, da imaš celo jebo, ali pa ti rukne ven voda nekje naenkrat, po možnosti takrat, ko te ni zraven, ali pa se kaka cev kje iztakne ali crkne dihtunga, pa ti naenkrat pride spodnji sosed povedat, da ima pri sebi nov izvir ven iz stropa. Enkrat sem videl, kako to zgleda, ko nam je – takrat smo še stanovali v Mariboru – na vsem lepem vrglo cev s sekret kotlička, in to ravno takrat, ko smo bili tri dni v Dravogradu... Tako da je voda neovirano drla skozi strope in dol po štengah in povsod ne vem koliko časa, preden smo prišli domov. No, samo še požar je bolj zahojena reč od tega, ampak na srečo imajo nerodno zmotane žice dosti redkeje take epske posledice kot nerodno priklopljene ali dotrajane vodovodne cevi.

Torej, da neham nakladat spet v nedogled: v kopalnici smo morali prestavit umivalnik za ene 30 cm v levo, da bi šel še pralni stroj not. Za sestavljanje nekega takega ekstra dislociranega odtoka tako s strani, plus dodatnih priključkov za pralni stroj, smo porabili tako nekako dva dni: en dan čistega teoretiziranja, tuhtanja in bolščanja v raznorazne cevi, cevčice, priključke, dihtunge, obročke, šraufke, adapterje, ventile in ventilčke v Obiju in še eni taki trgovini zvani B1... Nakar je Juri pred par dnevi zjutraj raje stopil do nekega bližnjega upokojenega inženirja vodovodnih inštalacij, ki ima zdaj svojo trgovino s tem materialom, in mu je ta ata potem končno pomagal sestaviti nek tak kompletič, s katerim smo predvčerajšnjim po spet nekajurnem tuhtanju končno uspeli sestaviti ta nek špecialni daljinski odtok... Ki zdaj zaradi nekih raztegljivih plastičnih delov malo spominja na kak sekret na vesoljski postaji Mir, ampak, hudič teče! In ne pušča (zaenkrat)! Skratka, čisti Super Mario Brothers & Sister. Kot ste najbrž uganili, bomo do nadaljnjega prali perilo izključno samo, ko bomo doma. Pa ene parkrat bom najbrž bolščal v pralni stroj – kot babice v starih časih.

Za konec lahko pa po še pardnevnem gnjavljenju z avtom po Berlinu z veseljem sporočim, da sem se kaosa že precej navadil in da se vsaj v bližnji okolici že počutim toliko domače, da seveda že veselo pizdim nad kako budalo, ki nekaj motovili ali parkira sredi ceste kljub prostim mestom ob robu (predvsem taksisti mi grejo na živce, ker je klincem očitno odveč vsaj malo zavit proti pločniku, preden ustavijo – najbrž so si izračunali, da bi jih taka nepotrebna vljudnost stala vsaj 200 nepotrebnih zavojev na povprečen dan). Seveda sem izdatno osvežil znanje vzvratnega bočnega parkiranja, ki sem ga v šestih letih udobne Izole kar malo zapostavil, saj se moraš tu res na hitro zatlačit kam, če se že misliš kam zatlačit... In predvsem z malo večjim in nepreglednim avtom zna biti to kar malo zoprno, če nisi navajen. Osvežil sem pa še nekaj, kar moram posebej omenit kot precej tečno: poznavanje situacij v enakovrednih križiščih. Medtem ko smo v Sloveniji to abominacijo pametno praktično ukinili (ker je debilno na vse možne načine – vsaj ena stvar, ki smo jo naredili prav!), je tu velika večina malo manj prometnih ulic enakovrednih. To v praksi pomeni skoraj vse ceste med glavnimi žilami, kar je mimogrede po tri, štiri križišča zaporedoma. Seveda je odveč omenjati, da Slovenčki nismo več navajeni buljiti v desno, ko se pripeljemo do križišča po več kot očitno širši ulici od one, ki se priključuje nanjo... Zato je treba biti res zbran in namerno previden. Odveč je tudi omenjati, da se moraš zaradi vseh ob robu parkiranih avtov torej na vsakem takem križišču praktično ustaviti, potem pa še vedno nisi prepričan, da bo oni na tvoji levi upošteval, da imaš prednost, tisti na desni si pa isto misli o tebi, tako da se guncaš tri dni skozi ta križišča kot nek penzionist, na koncu je pa to vse skupaj v praksi itak en tak "zakon večjega". Še dobro, da imava relativno velik avto, ker če dirkaš okrog s kakim smartkom ali s čim podobno neopaznim, te najbrž zlobni Turki in nič manj navihani Švabi zgazijo kot kako gonečo se žabo.

Za zaključek pa še Jurijeva informacija, da zaradi te čudaškosti predvsem v bivšem vzhodnem Berlinu, kjer je takih križišč še več kot tu v zahodnem delu, menda strašijo takozvani "cestni pirati", ki zlohotno prežijo v ulicah, ki so videti stranske, pa so v resnici enakovredne... Nato te pa z desne namerno nabijejo v desna vrata, če jim "vzameš prednost", pa pokasirajo denarce za "popravila" (nekih seveda razsutih krip), predvsem pa za razne odškodnine za "neznosno boleče vratove", tako da si je menda to treba zabiti v glavo in strogo vedno gledati, ali je križišče enakovredno.

No, tako... Predvidevava, da se bova s prenovo stanovanja, ali bolje rečeno, spravljanjem stanovanja v neko uporabno stanje, zezala še kakih štirinajst dni. Če nam bo vmes uspelo najeti vadnico/studio/delovni prostor/pisarno, bom pa tako ali tako lahko pol dnevne sobe krame odvlekel tja: vso bobnowje, sintesajzerje, kitare, base in glavni računalnik... Plus še eno mizo. Potem bomo pa že lahko sprejemali obiske in nudili dostojno prenočišče.

Bumbar v Berlini: Bejrutovanje

Prvo silvestrovanje v Berlinu smo se odločili preživeti čimbolj mirno, ker se nama ni ljubilo nič kaj ekstra, tovarišu Juriju, njegovi ženi in predvsem njunemu še čisto micenemu zakladku pa tudi ne. Zato smo se dopoldne namenili ropat priročno bližnjo tržnico, da bi si pri njih (najina kuhinja še ni uporabna) skuhali neko seksi večerjo, se ga zmerno nalezli, in nekako bolj po penzionistično dočakali to naslednje leto, ki ga po na koncu že strahotno zoprni decembrski "majevski" histeriji naj ne bi sploh dočakali.

Naj tu še hudobno pripomnim, da se take skrajne traparije, kot je bila ta o spet še enem koncu sveta, še posebej trdovratno primejo prav v Sloveniji, kjer se skrajno zanikrni mediji z vsemi prijemalkami in lovkami oprimejo vsake take norosti in gnjavijo z njo do nezavesti. Tu nisem nikogar slišal niti slučajno omeniti tega prekletega majevskega konca koledarja. (Kristus, se pač enemu Maju ni več ljubilo klesat klinčevega koledarja naprej, ker se je najbrž vmes od dolgega časa najedel pejotla ali pa je pametno predvidel, da ga dlje kot do konca leta 2012 n.š. pa res ne bodo rabili... Ali pa je pustil še nekaj dela za prihodnje rodove kamnosekov v svoji familiji, ki so potem imeli kaj pametnejšega za klesat ali pa so zaradi dolgoveznosti spremenili poklic...) Je pa res, da televizije nimava več (in je tudi ne nameravava imeti, saj je brez nje življenje neprimerno manj zoprno), cajtungov nekako ne berem, ker ne znam dovolj švabsko še zaenkrat, pogovarjam se pa iz istega razloga z domačini prav tako malo. Tako da, kaj pa vem, mogoče so tu ravno tako kupovali konzerve in vodo za konec sveta (zakaj pri bogu milem bi si kdo delal zaloge za konec sveta, če je pa KONEC SVETA?!), samo opazil tega nisem. Kar pa je bilo ravno tako super in skrajni čas je že bil, da sem nehal poslušati neskončno gofljanje o tem, saj sem imel tega zlajnanega štosa v času, ki sem ga vmes preživel v Dravogradu, že tako poln kufer, da bi počasi že skoraj privoščil zasebni konec sveta naslednji širokooki novinarki, ki bi ga še enkrat omenila. Mater, kako ne pogrešam slovenskih medijev, predvsem pa TVja ne. (Ravno danes je Moniko nekaj popadlo in je na leptopu dala gor slovenski TV dnevnik. Zdržala je natančno stavek in pol o nekih Pahorjevih težavah, nakar je izjavila, da ne more več, in je šla raje raziskovat čudoviti svet štedilnikov, ker pač morama enega kupit čimprej.)

Na tržnici smo na grški stojnici uplenili pet nadvse okusnih namazov za predjed (tzatziki, humus in namaz iz oliv, artičok ter sušenega paradižnika), na oddelku z divjačino pa čudovit hrbetek divjega prašička za v pečico. Zraven smo se namenili vtaknit mlad krompirček, male šampinjončke, česen in čebulico... V kitajskem supermarketu smo nabavili radioaktivne rakce, ki smo jih imeli za drugo predjed, na vinski postaji pa seveda par buteljk, in sicer za hec eno južnoafriško, eno kalifornijsko in eno čilensko (vsako za pet evrov, ker smo pač kmetje, pri čemer sta bila čilenski Cabernet Sauvignon in kalifornijski beli kdovekaj precej spodobna, ona južnoafriška pa čisto užitna, vendar nič omembe vrednega). Ni manjkal tudi nek posebej cenen "šampanjec", samo zato, da je pač počilo. No, seveda smo pa šli tudi po razne sorte pirčkov za rahlo podaljšan aperitiv v več inkarnacijah.

Vmes smo šli iskat še nekaj, ne vem več kaj, v en "bio" supermarket, kjer sem spet dobil napad cinizma. Bio sadje in bio zelenjavo še nekako teoretično toleriram, čeprav si zraven resno mislim svoje. Pri bio jajcih in bio špagetih mi začne že rahlo oko trzati. Pri bio šamponih in bio žajfi se mi začne resno temniti, pri BIO PLENICAH mi pa mrak na oči pade. Zaboga milega, a bio plenice potem rabiš, da poserješ vso to bio mleko in bio frutek? Mater, kako masovno se folk pusti lupit takim nekim hudobnim marketinškim shemam.

Ko sem potem takole po cesti bentil o bio plenicah, je Jurij hitro podelil z nama svoj traktat o bio jajcih / jajcih iz talne reje / free-range jajcih, ki ga ima pripravljenega za razne prehranske fundamentaliste. Pri tem je treba upoštevati, da je dandanes v spodobni trgovini že praktično nemogoče kupiti hudobno pridobljeno jajce, torej tako, ki ni vsaj bio, eko, free-range, al pa iz talne reje, oziroma od posebej negovanih in spoštovanih kur. Torej, če rečemo, da se v Berlinu podnevi preganja takole čez palec ene štiri milijone ljudi, in če denemo, da z raznimi bio sendvički, picami, testeninami, jajci, solaticami, majonezicami in vsem tem ta folk snede na dan 8 milijonov spodobnih jajc, pa še ene 8 milijonov se jih recimo porabi za bio industrijske namene, potem mora samo za Berlin nekje ždeti kakih 17 milijonov zelo spoštovanih in spoštljivo obravnavanih kur nesnic. Seveda najbrž po možnosti gojenih v prosti talni reji, drugače ziher niso dovolj bio, sploh pa niso dovolj svobodne in sploh neposiljene. Dobro, prej 20 milijonov kur, saj jih iz spoštljivosti tudi jajc ne smeš siliti nesti. Aha, aja, zdaj mi je jasno - ZATO torej ima Nemčija vse te vesoljske postaje, ker so tam not orbitalni kurniki, kjer te kokoške prhutajo prosto lebdeče v breztežnosti cele dneve (zato, da vsaj lahko govorimo o kubikih, ne o kvadratnih metrih kokoši) in tu pa tam - po želji - znesejo kako bio jajce.

No, bio debate na stran... Po uspešnem vendar kar napornem lovu smo se za nekaj časa razšli in šli vsi malo počivat. Napornem, ker se je ljudi kar trlo, verjetno še posebej zato, ker je prišlo silvestrovo na ponedeljek, Nemci pa nedelje za razliko od slovenčkov jemljejo precej resno in je takrat skoraj vse zaprto (razen majhnih večno odprtih trgovinic). V supermarketih je bilo v ponedeljek zgodaj popoldne popolnoma nemogoče karkoli kupiti – prvič v življenju sem videl vrsto, ki se je vila dobesedno od vhoda okrog celega sploh ne majhnega supermarketa do blagajn, tako da bi najbrž moral čakati kaki dve uri, in tokrat za spremembo ne pretiravam. Seveda naju je z Moniko samo odneslo ven in sva smuknila preostale potrebščine kupit kar v lokalni turški market, kjer je bilo sicer še vedno precej ljudi, predvsem pri mesarju, vendar sva na blagajni čakala samo par minut. Pa itak imajo lokalni turki genialno sadje in zelenjavo, sploh v primerjavi s smetmi, ki jih pri nas ljudem vsiljujejo v Mercatorju.

No, že čez dan je tovariš Jurij napovedoval vojno stanje zvečer, vendar še ni bilo slutiti neke panike, midva sva se pa tudi imela za navajena vsega hudega. Konec koncev sva v Ljubljani živela na Prulah, kjer je znalo tudi fino bobneti, v Izoli sva pa tudi domovala v blokovskem naselju z obilo ljubitelji pirotehnike in fuzbal navijači iz raznih bivših jugoslovanskih republik (v trenerkah ali brez). Tudi najin pesjan je na srečo ravno toliko jagerski, da se načeloma ne boji pokanja.

Vendar, ko sva proti večeru zakorakala gor proti Juriju, ki stanuje kak kilometer in pol od naju, je bila situacija "na terenu" že taka, da sva se raje strateško umaknila na u-bahn in se peljala eno postajo (seveda kart nismo kupili, ker zdaj smo pač prebivalci imigrantskega Neuköllna in se moramo obnašati tako, kot se tu spodobi – jasno, "when in Rome, do as the Romans do"). Tako je pesjanarka doživela svojo prvo vožnjo s podzemno in se morebiti izognila temu, da bi fasala kako raketo v kožuh:

To pa zato, ker je tu – vsaj v tem zloglasnem Neuköllnu – očitno poseben šport, da raket ne lansiraš v zrak, tako kot bi to navadno naredili navadni ljudje, ampak jih položiš in naciljaš dol po cesti!

Ko smo prvič nabasali na ta fenomen (tik preden smo se odločili za previdnostni umik v podzemno), sem mislil, da so se raketice komu pač slučajno prevrnile, ampak opolnoči, ko smo šli bolščat v ta kaos z Jurijevega balkona, se je pa izkazalo, da je bilo to prekleto namerno. Ko sem naslednji dan slučajno koga opazil na Fejsbuku jamrati, kako silovito je pokalo kje v Slovenj Gradcu ali v Domžalah ali celo v Ljubljani, sem se moral samo kislo nasmihati. Pa ne da se imam zdaj za nekega frajerja, ko se slučajno prekladam po tem zimsko usranem velemestu, pa se zdaj hvalisam z nekimi za lase privlečenimi štorijicami tule... Ampak to tu, vsaj v tem delu mesta, je bilo nekako tako kot v Bejrutu, ali pa še rahlo bolj zgoščeno in vse naenkrat, pa malo bolj barvito in malenkost manj smrtonosno. Mislim, ne da sem bil kdaj v Bejrutu, sploh ne med kakim zloglasnim pouličnim bojem, ampak tako nekako se je zdelo. Pripravljalo se je že ves večer intenzivno, ampak opolnoči je pa izbruhnil tak pekel, da je to težko opisati z besedami. Sicer sem za finto celo posnel nek video, ampak tudi ne prikaže tega urnebesa dovolj nazorno, saj se v temi ne vidi, da sem pol raket snemal dol na cesto, ne pa gor v zrak, poleg tega pa nekako ne moreš snemati v vse smeri naenkrat. Rakete so za nameček šaljivci in veseljaki pošiljali tudi skozi okna in z balkonov v bajte na nasprotni strani ceste, tako da smo morali celo tam na balkonu hudičevo paziti, da ne bi staknili kakega izstrelka direkt v čelo ali pa v kak še bolj občutljiv del telesa. Naša sicer vsega hudega vajena strašno jagerska kuža se je prvič v življenju zasekirala zaradi pokanja, se začela nekam ubogo tresti, potem pa se je zavlekla pod mizo v kuhinjo, kjer jo je Monika morala tolažiti z nekam radodarnimi koščki sveže pečenega divjega prašička. Ob tem se je zlobna požrešna pesjanarka, ki je to sigurno vse tako odigrala samo zato, da bi dobila pečenko, nekako čudežno pomirila. Za nameček oboževalci pokanja, žvižganja in iskrenja kar niso hoteli nehati in po kaki uri konstantne kanonade smo se že precej naveličani še ostali raje pridružili Moniki in Malči v kuhinji, ki pri Juriju na srečo gleda na mirno notranje dvorišče. Zunaj so zaradi šviganja vsega mogočega po cesti morali celo avtomobili ustavljati, dim od smodnika pa se je na koncu zbral v tako nepredirno in smrdljivo meglo, da sem se počutil kot včasih na odru, ko mi je kak bedak direkt pod bobni upalil ono mašino za meglo.

Koliko dinčkov takale precej socialna četrt na ta način pošlje v zrak, zakaj že in kakšna je korelacija med družbenim razredom in ljubeznijo do pirotehnike ter kakšni so razlogi za to - to je mogoče vprašanje za kakega sociologa ali celo antropologa. Jaz samo vem, da bi znal vse te evrčke precej bolj zvito in pretkano uporabiti, najbrž za kake posebej umetniške projekte, računalniško/tehnično/glasbeno/studijsko robo in še kakega divjega prasca. In ko smo ravno pri divjih prascih: za dobro mero še sličica obranih vretenčec hrbteničke našega divjega prašička:

Da je bil več kot slasten, mi boste morali žal verjeti na besedo – pekli oziroma bolj počasi in ljubeče negovali smo ga skoraj štiri ure pri samo 70 stopinjah, v maslu in olivnem olju s posebej pozorno izbranimi začimbicami in grobo soljo. Sad malce dolgotrajnega, vendar toliko bolj uživantskega in dišečega dela je bilo popolnoma mehko, roza in skrajno sočno meso, ki se je kar topilo v ustih. Neolupljene strte stroke česna in krhlje čebule smo dodali v predzadnji fazi. Krompirček smo prej popekli v ponvi in ga skupaj s šampinjončki dodali v zadnji fazi, da se je lepo zapekel v soku pečenke in povaljal v začimbah. Priporočam.

Bilo je torej več kot fajn. Kljub temu smo se pridno – že tam proti drugi uri – v relativno trdnem agregatnem stanju prav po upokojensko odpravili proti stanovanju, ki mu zdaj pravimo dom. Tokrat smo iz previdnosti raje capljali po stranskih cestah, in to dobesedno po preprogi ostankov petard, raketowja in ostalega pirotehničnega sranja. Naslednji dan je bilo prav zanimivo pogledati, kako je zunaj vse prekrito s tem drekom in resno sem se vprašal, kdo zaboga bo zdaj to počistil. Pogled po ulici je bil, kot bi se zazrl v pokopališče rabljene pirotehnike, le par mulčkov je še brskalo za raznimi neeksplodiranimi artefakti in naboji za plašilke. Upam, da ni kateremu od njih potem odneslo kakega stikljivega prstka. No, mogoče pa ni ostankov namerno čistil nihče in jih tudi ne bo, ker je še zdaj je vse tu naokrog nastlano s tem, predvsem na travniku v parku, kjer se pes še zdaj spotika čez lanserje raznih projektilov, zelo pozorno moram pa gledati tudi, da se slučajno ne spotakne ob kako razbito flašo. Najbrž bodo enostavno pustili, da se ostanki bejrutske noči po naravni poti razkrojijo v dežju in snegu ter se ljudem pod nogami zmeljejo v kašo v usranem črnem pesku, ki ga tu sipljejo po pločnikih namesto soli, po mojem samo zato, da moramo psa skopat vsakič, ko naredi tri korake po glavni ulici, saj je v trenutku črna do rebrc. Najbrž so proizvajalci tega peska hkrati še lastniki lokalne tovarne pasjega šampona.

Tako je torej to v četrti, kjer pride deset imigrantov na enega staroselca... Zdaj pa naj se še en Kamničan kaj pritoži.

Bumbar v Berlini: Vratolomna selitev, 2. del

V ponedeljek zjutraj (17.12.) je moj stric s pomočjo GPSa pripeljal točno na pravi naslov, pa še parkplace za kombi in avto smo našli skoraj točno pred vrati za dobro mero. Na srečo sva z Moniko v prvem nadstropju, mislim da 22 stopnic gor, tako da tovorjenje po stopnicah ni bilo prehudo.

Mislim, seveda je bilo tečno, zaradi nadvse neugodno bolečega kolena in najbrž tudi neprespanosti se mi je ene parkrat kar lepo psihedelično zvrtelo, čisto na koncu so mi pa potem prepovedali še naprej vlačit stvari, ker sem menda res že nekam bledo izgledal. Poleg tega, glede na predpisano "štirinajstdnevno mirovanje, hladne obkladke in naklofene", od česar si seveda nisem mogel privoščit ničesar, je bilo precej nevarno, da si bom še dodatno poškodoval že itak nekam nestabilen sklep. Vseeno smo stvari pretovorili gor v stanovanje presenetljivo hitro.

Stanovanje pa, kaj naj rečem...

Stric in bratranci so bili sicer navdušeni, ker bo brlog res čisto srčkan – ko bo enkrat urejen. Mene je pa, seveda še vedno vsega nervoznega in popolnoma neprespanega, rahlo razhudilo, v kakem stanju so ga veseljaki oddali, ker sem takoj začel računat, koliko dodatnih nepredvidenih financ bo šlo v to, da ga spravimo v neko normalno stanje.

Oddajanje neopremljenih stanovanj ta firma, ki nama je stanovanje blagovolila dati v najem, očitno jemlje tako resno, da so še luči z dozami vred pobrali dol in so ostale samo žice. Na srečo sta Monika in tista v prejšnjem zapisu omenjena prijateljica, še preden smo prispeli z vso kramo, naprosili nekega veseljaka s področja bivše Juge, da jima je prišel priklopit žarnice, potem pa sta se lotili beljenja.

No, in tu pridemo do najbolj dih jemajoče (dobesedno) značilnosti fleta – najhujših nikotinskih sedimentov, kar sem jih videl kdaj v svojem ne več tako zelo kratkem življenjecu. Mislim... Izgledalo in smrdelo po čikih je tako, kot bi štiri generacije turških verižnih kadilcev ždele tu not pri zaprtih oknih vse od konca druge svetovne vojne. Rumenorjavo! Rumena je tolkla ven, kjer sta revici pobelili, kuhinja popolnoma rumena, rjava, rjave fuge v kopalnici, rjavi "okvirji", kjer so prej visele slike... Za crknit. Revež, ki je priklapljal žarnice, jih je priklapljal na srečo, ker so bile vse tri žice – rjave! Sploh ni videl, katera je katera! Električna omarica na hodniku je bila temno rjava, in šele ko jo je Monika zdrgnila z varekino, je ugotovila, da je v resnici spodaj siva. Domofon – rjav. Žica domofona – čudovito bolno nikotinsko temno rumena. Mislim... Tisti, ki hodite ali ste hodili v Arhiv bar v Ljubljani veste, kaj so to nikotinsko rjave stene (še zdaj Miha posebej špara tiste narisane knjige tam)... No, nekako tako je tu izgledala cela kuhinja, kopalnica, hodnik in polovica dnevne, samo smrdelo je še bolj kot v Arhiv baru. Kaj zaboga je prejšnji najemnik tu not počel, mi ni jasno, sem pa prepričan, da je umrl (ali trenutno umira) od pljučnega raka. Edina logična razlaga za tako stanje je, da je vsak dan namesto dišečih palčk po celem fletu prižgal sto čikcev, da so mu naredili lepo meglo, v kateri je on srečno in zadovoljno meditiral. Mogoče je bil pa alien s planeta z nikotinsko atmosfero, mamicu mu vidim.

Druga stvar, ki jo tem klincem še posebej zamerim, so popolnoma uničena tla v kuhinji in delno do pretežno uničena tla v spalnici, ker so ven strgali nek itison, ki je bil priliman na deske, lepilo so pa potem malo pozabili odstraniti. Ker bo treba zato v kuhinji obvezno položit laminate in porihtat pode (da se o desetkratnem beljenju ne pogovarjamo, saj nikotin nekako čudežno primezi ven skozi vse plasti bele), upam, da nama bodo za stroške vrnili vsaj mesečno najebnino. In če se bo nas čez eno leto, ko bo konec obdobja, za katerega sva stanovanje plačala vnaprej, kdo lotil metat ven ali nama jel višati najebnino, se ne čudite, če bodo našli kako napihnjeno trupelce kakega nepremičninarja v lokalni reki Spree.

Pa domofone bi lahko porihtali, preklete škrtice frdamane, ker ne vem, kako me bo kdo doklical s ceste, ki nima moje telefonske! Kaj če končno pride serviser z modemom? Halo? Mater, zahojenci.

Po drugi strani smo lahko pa samo srečni, da je lastnik "naše" bajte tak zanikrni skopuški smrduh, da ničesar ne popravi (še zunanje ključavnice ne – za hec sem spodnja vhodna vrata poskusil odklenit z avto ključem, pa gre... S čisto vsem gre odpret, najbrž tudi z bobi palčko). Namreč, drugje po Berlinu so več kot očitno pogruntali, da se trenutno odda VSE, zato cene šibajo v nebo. Tam, tista rezervna varianta v prijateljevi bajti, ki sem jo omenjal – seveda so se potem odločili oddat tisti mini flet za še VEČJO najemnino, menda so jo ravnokar nabili še za par deset evrov. Tu pa, kjer sva, klinc, pa konec koncev niti ni tako zelo visoka najemnina glede na trenutno situacijo v Berlinu. Same najemnine je 420 EUR + 70 ogrevanje + 70 drugi stroški + 80 elektrike... Flet ima pa 64 kvadratov. Ja, z malo visokim računom za elektriko se bo treba pa sprijaznit, ker je bojler iz neznanih razlogov – kljub toplovodu – električen.

Drugače pa, ja, čim ti lastniki bajte kaj prenovijo, ti "prenovijo" tudi najebnino, tako da je mogoče boljše, da ničesar ne prenavljajo in naj bo ta naš "landlord" še kar naprej tak jebiveter. Bova že sama poštimala tako, da bo nekako izgledalo, z raznimi izboljšavami nas pa naj kar pustijo pri miru, hvala lepa. No, zvonce spodaj bi lahko popravili, tu se pa tudi neha. Sicer pa glede na to, kako se očitno obnaša lastnik te bajte, se ni za bat, da bi nam hitro vsilili kake nove kopalnice, na novo zbrušene pode ali kaj podobnega.

Tako da sva imela v bistvu veliko srečo, da je bilo to stanovanje toliko razmontirano, da ni bilo prehudega navala nanj, pa so se ga potem vendarle odločili dat nama, in to kljub psu (najbrž samo zato, ker sva lahko plačala za eno leto vnaprej)... No, pa v dnevni sobi je ena stena poševna (tako da soba ni kvadratna, ampak se oži tja proti balkonu), kar je baje rahlo tradicionalistično zaplankanim Nemcem povzročalo hudo omotico (tako je poročal prijatelj Juri, ki je bil na skupinskem ogledu stanovanja), nama je pa v bistvu še simpatično tako – sva pa ja videla že dovolj pravokotnih sob v življenju in me ena trapezoidna nič kaj ne moti, prej nasprotno. Skratka, če se hočeš kot "samozaposlen" čudak z zverinskim psom preselit v Berlin, moraš imeti trenutno veliko srečo in dovolj prihrankov, da kako firmo podkupiš s plačilom vnaprej. Pa na plačilo provizije agentu je kar treba pristati, drugače pri trenutnem navalu, kot tujec z obvezno pomanjkljivo papirologijo in brez redne plače nimaš skoraj nobene možnosti.

Treba je pa izpostaviti tudi pluse. Kot že rečeno, ko bo urejeno, bo stanovanje čisto prisrčno, pa še precej veliko je. Frendi bodo lahko prišli na obisk, pa bodo lahko mirno drnjohali v ločeni dnevni, midva pa v spalnici, in še do kopalnice ne bo treba hodit drug mimo drugega, ker obe sobi vodita na hodnik (pa še ključev za spodaj ne bodo rabili, ker bodo lahko ono pokvarjeno ključavnico odpirali kar s svojimi ključi).

Najbolj pomembno je pa, da je stanovanje na popolnoma genialni lokaciji v Neuköllnu, ki nama je seksi predvsem zato, ker se tu ne počutiva kot neka posebna tujca – tu so skoraj vsi sami tujci. Tako je mučenje nemščine v nedoločnikih popolnoma vsakdanja stvar in bolj ko se sporazumevamo z rokami, bolje se razumemo. Na eni strani, ene 100 metrov stran od naju, je Tempelhof, znamenito nekdanje letališče, zdaj ogromen park. Letališče na srečo že lep čas ne deluje več, piste so pa spremenjene v... no... teren za rolanje in kolesarjenje, na travnikih pa folk zna celo odojke menda obračat včasih. Čeprav sem prepričan, da bo to kmalu podleglo kakemu posebej smelemu podvigu Kapitala, bo zaenkrat služilo temu, da bo naša smrduhinja končno lahko vlekla Moniko na rolerjih po nekdanji pristajalno-vzletni stezi, to je pa tudi nekaj. Aja, asfalt na pistah je izredno kakovosten in je čista zmaga za tiste, ki rolajo. Jaz raje ne bi, ker bi si poleg kolena zlomil še vrat, si bom pa mogoče spomladi omislil kak bicikl in bom lahko potem z njim dirkal tam okrog.

Severno in južno od najinega vogala je tiho žbunje: dva britofa. Služila bosta kakemu kontemplativnemu sprehodu in temu, da se kot nekrofilski Slovenčki ne bomo slučajno počutili premalo morbidno. Je pa res, da Švabi ne postavljajo nekih strašnih mavzolejev, predvsem pa ne urejajo rožnih vrtičkov in svečnatih inštalacij na grobovju, tako da vse skupaj izpade kot nek malo bolj tih park.

Hkrati je pa kakih 100 metrov vzhodno takoj glavna ulica, kjer imamo v neposredni bližini vse mogoče restavracije (par vietnamskih, tajska, kitajska, indijska, par picerij, dostojna italijanska, kup turških), bolgarsko trgovino, kjer dobiš genialne sire napol zastonj, in turški supermarket, kjer je vse napol zastonj. Ena izmed glavnih prednosti te lokacije je, da je hrana tu še za Berlin poceni, pa že Berlin na splošno je poceni v primerjavi s Slovenijo. Ko bova imela uporabno kuhinjo, se bo dalo samo pri hrani sigurno prihraniti vsaj polovico denarja, ki ga je za špecerijo šlo v Izoli. Liter prvovrstnega jogurta pri Turkih? 89 centov. Liter mleka 50 centov. Kila prvoklasnega sira? Napol zastonj. Poleg tega ima mesar jagenjčka, kar je pa meni tako ali tako še v posebno veselje. Na splošno je hrana preverjeno približno 50 % cenejša kot v Sloveniji, posebej če malo gledaš, kje kaj kupiš. Dejansko neseš iz trgovine vrečko sprotne hrane in delikatesic, za katero bi pri nas v odiralskem Mercatorju ali Šparu dal 40 €, za 20 €. Delal sem tudi čisto točno primerjavo, pa sem potem po par dnevih naveličal, ko sem se prepričal, da je res tako.

Za pol evra ali za deset centov več, če ti glih paše, dobiš tudi pol litra pira. Odličnega pira, ne pa prisilnih pirov slovenskega monopolista. Ko smo ravno pri piru – samo že od Kebra naprej skrajno zatirani Slovenček lahko doživlja take dimenzije ekstaze, ko ugotovi, da bolj vsakodnevni pirčki stanejo od 0,50 € (diskonti / večje trgovine), posebej vrhunski pa nekje do 1,70 € (pirovski "butiki"), in da jih lahko kupiš TUDI PO DEVETI URI ZVEČER! Celo noč! Kjerkoli! In da obstajajo na vsakem koraku samo temu namenjene trgovinice, kjer je not skoraj izključno le neverjetna kolekcija raznoraznih sort ledeno mrzlih pirov, od najbolj navadnih do najbolj nenavadnih, ki samo čakajo na srečnega posvojitelja. Še v videoteki imajo hladilnik s pirom zraven za vsak slučaj, če te ravno popade žeja med izbiranjem filmov. Ko se takole počutiš kot razvajen pamž v trgovini z bonbončki, ugotoviš, da boš moral zelo pazit na svoj wamp in dobro kontrolirat svoj cvetoči alkoholizem – ker drugače utegneš kmalu tudi izgledati kot povprečen Bavarec, z rdečimi lički in noskom vred.

Imamo pa v neposredni bližini tudi malo večji trgovski center, kjer dobiš še vse tisto, česar slučajno pri Turkih in Bolgarih slučajno ne bi. Aja, glavna jed pri Vietnamcih (ki zadošča za vse lakotniške potrebe) te pride ene 6 evrov (brez pira), več kot dostojno lasagno sem pa zadnjič pri lokalnih sicer nekako sumljivo turških Italijanih dobil za 2,60 evra. V bistvu sploh verjeti nisem mogel, da bom za ta drobiž dobil karkoli uporabnega, prinesli so mi pa veliko posodo naravnost odlične lasagne. Zakon.

Torej totalen mir, dovolj parkplacev, dovolj pasjih scalnic, celo letališče, kjer lahko ta hudič kosmati teka sem in tja, vseeno pa lahko do "centra akcije" še vedno mirno odkorakaš peš (ali se lenobno zapelješ dve postaji z bližnjim U-bahnom) – še vedno smo v znamenitem multi-kulti pasu Kreuzberg-Neukölln. Aja, pa še krožni vlak, S-bahn, je v neposredni bližini, tako da z javnim prometom od tod prideš kamorkoli v Berlinu v najkrajšem možnem času. Za nameček je moj zasebni tempelj, kamor bom sigurno vdano hodil v ritmu sklanjat trudno glavico (ena izmed bolj seksi koncertnih dvoran, kjer sem poslušal Serja Tankiana, pred kratkim pa na svojo veliko žalost zamudil Katatonio zaradi teh norih nepremičninarjev), je pa slaba dva kilometra stran – kakih 25 minut turistične šetnje.

Z veseljem lahko poročam tudi, da si kolena na srečo vendarle nisem še dodatno zjahal. Sicer še vedno malo šepam (tako kot po zadnji berlinski poledici kar prenekateri Berlinčan, ker čiščenje pločnikov jim je pa tu španska vas), ampak gre na boljše. Ja, ko šepaš, potem vidiš še kar veliko sotrpinov, najbrž tako, kot vidiš veliko drugih nosečnikov, če si noseč.

Prejšnji četrtek je bilo koleno ravno dovolj dobro, da sem si upal sest za volan, ker sva šla Moniko izselit iz tistega sposojenega stanovanja v nekdanjem vzhodnem Berlinu. Pa sem si rekel, klinc, itak nimam pojma, kako moram peljat skozi Berlin, pa bom kar GPSu prepustil presojo – nakar me je zlohotna napravica seveda zavlekla direkt skozi največji kaos in delo na cesti točno v najbolj zanikrnem centru, tako da sem porabil okrog 50 minut za borih 8-9 km.

Se kdo spomni mojih vzhičenih zapisov iz enega od prvih poročil iz Berlina o odsotnosti prometnega kaosa in o sploh "na izi" prometu? Seveda – to drži kot pribito, če si peš ali s podzemno! Promet sicer JE umirjen, ampak to zato, ker je standardna omejitev 50, posebna (zelo pogosta) pa 30! Kot pešcu se ti zato zdi vse zelo na komot, ampak ko pa voziš... Potem pa nenadoma dobiš zelo otipljiv občutek, da je tu še dosti huje kot v Trstu. Za določene dele mesta mirno izjavljam, da so me spomnili na Teheran. Pasov se itak noben ne drži (tudi narisane črte dostikrat sploh niso in ko moraš v vzhodnem Berlinu zapeljat levo čez šestpasovnico z "odstavnima pasovoma" polnima avtomobilov in dvojno tramvaj progo na sredini, pri čemer prisežem, da ponoči sploh ne vidiš, kam moraš pristati potem, ko boš nekako nekam zavil, vodilne črte ni pa nobene, te resno malo stisne v riti). Sicer so pa kakršnekoli črte dostikrat res odveč, ker na zunanjem pasu itak na vsakih sto metrov nekdo prižge vse štiri žmigavce (ali pa še to ne), pa kar malo parkira sredi ceste. In kar pusti avto tam. Ali pa kaj raztovarjajo. Ali nekaj pač ustvarjajo. Ali pa kdo nekaj motovili in nekam obrača. Ali pa kdo vzvratno bočno parkira. Ali pa tovornjak s prikolico obrne vzvratno čez celo štiripasovnico, nikomu ništa. Tako da je vse skupaj brezveze in je najboljše večinoma vozit kar po notranjem pasu, čimbolj po sredi ceste, pa spuščat pred sebe reveže, ki nagazijo na oviro. Tako da folk nonstop motovili sem in tja brez vsakega smiselnega reda, pa tudi obračajo kar tako na vsem lepem, boli njih, ali pa menjajo tri pase na treh metrih tako, da obrnejo skoraj pravokotno. Se je treba zelo navadit.

Je pa res, da se nihče ne sekira kaj dosti, pa če delaš še take neumnosti – ker jih itak vsi delajo. Še policaji se ne sekirajo – en me je hotel z lučkami nekaj naganjat na zunanji pas, da bi dirkal mimo, pa mi ni takoj kliknilo... Pa se je kar takoj mirno odločil, sam menjal pas, pa se nekako prerinil po zunanjem mimo. In še to ti je lahko v veliko uteho, da ko pride do zožitve (kar je itak dejansko po petkrat na kilometer zaradi različnih razlogov), se voznikom tu avtomatično vklopi načelo zadrge in te bo skoraj vsak spustil noter. Za razliko od pobesnelih Slovenčkov, ki bi potem jezno gledali one, ki so si drznili obtičat na "napačnem" pasu in jih za noben denar ne bi spustili predse. Potem je treba upoštevati še konfuzne pešce in stekle kolesarje, ki so resnično tako nevarni, da je za popizdit. Mimogrede kakega snameš kje.

Skratka, zahvaljujoč GPSu prečudovita izkušnja za prvič po Berlinu: direkt v najhujše možno sranje, menda zloglasno tu okrog: področje okrog Kottbusser Tora, ki je že itak za znoret, trenutno pa še toliko bolj, ker nekaj razkopavajo tam okrog in je za nameček vse totalno razsuto.

Nazaj grede sem se hotel temu hudičevemu poligonu izogniti, pa sem si pot zastavil drugače, potem sem pa nekje narobe zavil in GPS me je spet zvlekel točno v Kottbuser Tor. Še enkrat 50 minut in še hujša mora, ker me je prekleta napravica vmes usmerila še v eno ulico, zaprto zaradi del, in sem komaj nekako obrnil in peljal nekam na slepo, da me je ta hudič nehal vlačit nazaj vanjo. Tako da sem potem temu vragu prepovedal celotno območje okrog tega prekletega Kottbuser Tora in zdaj me lepo pelje okrog, če mu naročim, da hočem v vzhodni Berlin. No, seveda tega kaj dosti ne bom več rabil, ker se tja po mojem z avtom ne bom peljal več – je pa ja čisto neumno. Z vlakom si tam v 20 minutah za 2,40 evra.

Aja, Primorci, predvsem Koprčani: tu imajo na veliko krožiščih semaforje tako na vstopu vanje kot na izstopu iz njih. Najbrž zato, da kdo ne nagazi kakega kolesarja, ki so itak čisto besni in se jih je treba bat kot hudič križa. Zamisli đumbus!

No, v stanovanju sva si zaenkrat nekako zasilno uredila spalnico, pa malo zložila stvari, da nama je vsaj približno jasno, kje je kaj. Tisti obupni vonj po čikih (še zdaj mi ni jasno, kako je to sploh možno) intenzivno preganjava z raznimi olji, svečami, uparjevalniki, onimi dišavicami za v šteker in podobnimi rekviziti, pa gre počasi na bolje. V spalnici, ki je bila na srečo itak še najmanj namaziljena s katranom, je že čisto v redu. Zdaj predvsem tuhtava, kako stlačiti pralni stroj v kopalnico, pa kako nekako sestaviti čimbolj uporabno kuhinjo. Sva pa razmišljala, da bi nekje staknila oni parni čistilec, da malo stopiva nikotinske obloge iz fug in podobno... Pa mogoče bi celo tisti prekleti lim šel lažje dol z dil z njim.

Pred par dnevi sva preko interneta naročila internet (ha!), pa upam, da nama je uspelo, glede na to, da je bilo vse v nemščini. Če bo vse po sreči, se naju bodo čimprej usmilili, ker brez interneta doma mi je res muka, priznam. Kot bi bil slep, gluh, pa še totalno butast povrhu. In še delat ne morem normalno... Niti vohljat, kaj za eni koncerti so na sporedu v bližini!

Bumbar v Berlini: Vratolomna selitev, 1. del

Torej... Nekaj časa se nisem oglasil, ker zaradi vseh kolobocij v preteklih treh ali štirih tednih, pakiranja, prekladanja krame, prevažanja krame, raztovarjanja krame in zdaj počasnega iskanja stvari po škatlah nisem imel kaj dosti inspiracije. Poleg tega trenutno trpim za resno krizo identitete zaradi kroničnega pomanjkanja interneta. Hočem vsaj 50/10 konekšn, in to TAKOJ.

No, pa se vrnimo malo v preteklost.

Kot sem že poročal, sva z Moniko november preživela v Dravogradu, v podstrešni garsonjerici nad hišo mojih staršev. Pri njih sva imela tudi spravljeno vso svojo kramo iz izolskega stanovanja, od koder sva se izselila že konec septembra, tako da sva jim veselo zasedla celo garažo in še eno sobo za povrh. Novembra je prijatelj Juri vohljal za možnimi stanovanji po Berlinu, saj ni imelo smisla – predvsem finančnega – da bi midva visela v nedogled tam in čakala po dva tedna na vsak odgovor vsakega nepremičninarja, pa tudi malo neugodno bi bilo v nedogled zlorabljati najine nove vzhodnonemške prijatelje, ki so nama posodili stanovanje oktobra.

Ves čas smo upali tudi na to "rezervno varianto" v Jurijevi bajti, če se slučajno kaj drugega ne bi našlo.

Nato se je pred tremi tedni zgodil čudež in smo končno dobili stanovanje! Od Monike so zahtevali, da gre 3. decembra v Berlin podpisat pogodbo, zato sem jo 2. decembra po snegu peljal na letališče v Graz (mimo kar dveh prevrnjenih holcarjev v razdalji 20 kilometrov, seveda norcev v audiju in še nekem podobnem avtu, ki sta se najbrž namenila po snegu naganjat ene 180). Stanovanje – kjer za spremembo niso pizdili zaradi psa – sva nedvomno dobila samo zato, ker sva plačala za eno leto naprej, plus varščino, plus niti ne tako nizko provizijo za nepremičninskega posrednika. Kljub "rezervni varianti" sva se odločila, da bova to pač naredila, ker je po skoraj treh mesecih brskanja postalo jasno, da kot "svobodna umetnika" s posebej hudobnim psom nimava druge možnosti.

Mimogrede, ta odločitev se je izkazala za več kot pravilno. Namreč, malo po tem, ko sva stanovanje plačala, naju je agent, ki je "urejal" to rezervno varianto, obvestil, da jim je zelo žal, ampak da s psom tam ne moremo biti. Pa tudi prav – tu okrog, kjer smo zdaj, je toliko pesowja, da zverine očitno res niso nezaželene.

Nato se je začela vmesna serija dogodkov, kakršni v angleščini tako slikovito pravijo "clusterfuck".

Z Moniko sva rekla – OK, plačava vnaprej, ampak ne, preden ne vidiva ključev in pogodbe, ker seveda nisva zaupala več nikomur. Nakar je bilo treba narediti točno to, ker drugače ni šlo – potem ko je Monika plačala celoten znesek – v višini tako nekako dveh tretjin najinih celotnih prihrankov – so jo pustili kake štiri dni čakati na ključe in papirje. Najbrž mi ni treba posebej poudarit, da sva v tem času oba postala precejšnji živčni razvalini. Monika je imela svoj mali berlinski pekelček, meni se je pa bledlo na precej utesnjenem – za takega korpulentnega kmetawza, kot sem jaz – dravograjškem podstrešju.

Spal seveda nisem nič, pa tudi kadar sem zadremal, mi je sistematično vrtala luknje v glavo čudovita dravograjška cerkev, ki je točno v ravni črti ene 50 metrov stran od najine dravograjške podstrešne spalničice. Mislim... Itak sem že ves čas, priznam, nadvse nestrpen do katoliške cerkve, ampak tole je pa praktično izbilo sodčku dno. Ne da bi naredili malo bingelj – bongelj, me sicer zbudili iz morebitnega milostnega dremeža, pa bi jaz jezno zabrundal, zacmokal in skušal še malo zadremat. Ne, kje – BIM BAM BOM bing bong bingl bongl boooong boooooooong! Donenje, zvonenje, zvončkljanje, pritrkavanje, vsakič vsaj po pol ure, sem na uro gledal! Seveda so se zaradi bližajočih se praznikov ti zvončni teroristi še bolj trudili. Nonstop! Pa hudiča, kdo zaboga lahko to prenaša? Vmes sem imel že izoblikovane načrte, kako bi stopil do strica, ki živi še bližje cerkvi, pa bi potegnila armbrusta iz njegove kleti in užgala gor po zvoniku... Zvonci bi ob obilici isker ranjeno padli dol na tla, še zadnjič rekli "plink" in "plonk", pa utihnili. Nato bi se pognal not v nekoliko načeto cerkev kot podivjan hribovec, zgrabil najbrž rahlo zaprepadenega župnika za kravateljc in ga utopil v oni juhici od svete vodice, ki naj bi bila pri vratih (ne vem, če je res tam, ker ne hodim not, sem pa videl v filmih, da bi naj bilo tako).

No, vse te sladke male fantazijice proti nespečnosti niso kaj dosti zalegle, ker zvoniti niso in niso nehali, pa če sem si župnika še tako predstavljal hladnega na kakem posebej odročnem mestu in še tako zbrano telekinetično vrtal v zvonove.

Če pa niso zvonili, sva pa itak z Moniko cele noči gobcala po Skajpu, ker v Berlinu tudi ona ni mogla spat, in tam je imela tudi ona svoj lastni clusterfuck. Poleg tega si je v bivšem vzhodnem Berlinu delila tisto stanovanje pri prijateljih še z eno prijateljico, ki pa je imela še svoj, torej tretji, clusterfuck s svojim tipom, delovnimi pritiski, žurerskimi pritiski, pa še 500 evrov so ji ukradli na vlaku iz rukzaka, ki niso bili njeni, ampak jih je po nekem opravljenem prevajalskem delu nesla ravno tej prijateljici, pri kateri sta bili z Moniko (no, bili sta sicer v stanovanju njenega dedca, ampak to so zdaj že hude tehnikalije).

Kakorkoli... Par dni po tem, ko je Monika po večdnevni torturi končno dobila ključe, je meni kot pravemu butastemu naturaliziranemu Primorcu uspelo na prvi dravograjški poledici (resda je bila zelo neugodna in še posebej spolzka, pa vendar) nekako monumentalno spodrsniti. Normalno, da sem bil v nekih bednih patikah z ravnimi podplati! Kaki zimski čevlji, kdo pa še to nosi na morju (no, zdaj jih nosim, ko gazim berlinsko plundro, seveda potem, ko sem se že itak zvrnil). Kot neka tazadnja štorasta klada sem se "ujel" direktno na desno koleno in ga seveda nabil na tla, tako da se je najbrž kar zatreslo vse v bližini. Najbolj neprijetno pri tem je to, da sem to koleno imel prej že dvakrat čisto razmontirano v dveh ločenih prometnih nesrečah – eni pri štirinajstih, drugi pa pri kakih dvajsetih ali kaj takega. Takrat so mi rekli, da bom moral to koleno še posebej pazit, ker je... no... pač precej razjebano.

Torej, ker sem to isto koleno zdaj spet fenomenalno nabil na led (pri čemer ga je najbrž še malo zavrtelo ali zvilo ali kaj takega), sem moral takoj na rentgen v Slovenj Gradec, da so preverili, ali je slučajno kaka voda ali kri not, ker bi bilo treba v tem primeru hitro punktirat. Na srečo so ugotovili samo nategnjene križne vezi. Je pa rekel zdravnik, pol mlajši od mene, da bi moral to koleno pa še posebej pazit, ker je... no... pač precej razjebano. Pa malo bi lahko mogoče shujšali, je še dodal. Česa ne poveš, sem si mislil, ampak sem bil raje kar tiho. Tako ali tako sem se počutil kot tazadnji debil. Predpisal mi je 14 dni mirovanja, mrzle obkladke in naklofene. Nič od tega si seveda nisem mogel privoščit. Mirovanja in obkladkov ne, ker sem moral spakirat vso kramo za v Berlin, naklofenov pa nisem hotel, ker sem hotel pri prekladanju vsaj čutiti, kako in kdaj koleno boli, da si ga ne bi nevede še bolj poškodoval, če ne bi čutil, kdaj boli.

Vmes sem kakopak staknil še nek tak čuden nahod ali virozo ali vnetje sinusov ali karkoli, kakršnega še nikoli nisem videl – približno dva tedna sem pihal cele kraste iz nosa, vse je bilo krvavo okrog mene. V tihih malih nočnih uricah sem pomislil, da imam mogoče kako ebolo ali pa nosno kugo. Glede na to, da je bila moja mati v istem stanju, sem domneval, da sem si preklicano klico najbrž sposodil od nje. Šele včeraj me je ta hudič končno nekako za silo minil, pa seveda sem imel vmes sigurno tudi vročino, samo meril si je raje nisem, ker bi lahko rezultat slabo vplival na motivacijo.

Mogoče sta bili poškodba kolena in viroza podzavesten protest proti emigraciji v preljubo Nemčijo? Že mogoče, ampak jebeš podzavest, če zavestno veš, kaj moraš narediti.

No, enkrat vmes sem se gori na podstrešju od rahlega besa, živčnosti, frustracij in zaradi tega, ker me je koleno bolelo, pa iz nosa mi je kri curljala, nekako tako nerodno metrično-tonsko zabrisal na posteljo, da sem še spodaj neko dilo zlomil, nakar je pol jogija viselo dol in sem se moral stiskat na drugi strani. Najbrž mi ni treba dvakrat omeniti, da sem potem hudobnega kužija, zaradi katerega smo imeli toliko težav s "Hundepassi", raje deložiral, pa je kempiral doli pri mami (kjer je itak najraje, satan).

Seveda sem imel zaradi nespečnosti čas tudi cele noči intenzivno razmišljati o vseh frendih, bendih, familiji, krajih in časih, ki jih bom moral ob emigraciji pustiti za sabo, tako da sem bil še bolj siten. In, priznam, na momente celo precej sentimentalen, mogoče tudi zaradi malce preveč piva, ki sem si ga predpisal za lajšanje fizičnih in duševnih muk s kolenom (za katerega sem samo upal, da ni preveč poškodovano, ker s takim kolenom je še bobne igrati precej sitno).

Aja, pa vmes so me obilno računalniki nekaj zajebavali, ampak to je itak standard. Problem je samo še večji takrat, kadar si totalno živčen, ker takrat pa res nočeš, da ti še mašine vrtajo v glavo z nekimi totalnimi kretenizmi, in potem se mimogrede odzoveš s kakim fizičnim obračunavanjem s tipkovnico ali s čim takim.

Za dobro mero sem dobri stari telefon zamenjal z neko androidno abominacijo, ker moram zdaj imeti igračko, ki sprejme dve sim kartici. In ker načeloma precej mrzim "pametne" telefone (jebemti, hočem telefonirat pa poslat kak sms, ne pa igrat Angry Birds, mejla pa tudi nočem brat v vsakem kafiču, ga mam že doma dosti!), sem se ob vsej živčnosti tudi z njim obilno kregal, saj do pred kratkim še sms-a nisem mogel natipkat normalno s temi svojimi zalitimi parkeljci. Sem se moral najprej dodobra navadit na zelo občutljiv zaslon. Poleg tega sem si za zvonec dal otvoritveno Monkey Island temo, da bi me razveselila vedno, ko bi telefon zvonil, zdaj se pa tega peklenskega napeva ne rešim že skoraj cel mesec in mi nonstop igra v glavi. Ja, pa še nek res zoprn alarm sem si nastavil, ki ga zjutraj, ko sem končno malo zadremal, nisem mogel na hitro izklopit in sem telefon skoraj ob steno zabrisal (je treba najprej telefonček vzet iz etuija, pa zelo dobro pogledat, kam moraš nežno nežno prislonit prstek za "dismiss"). Jebeš nežno, če sem bil nespečna živčna razvalina! No, zdaj sem se hudiča že precej navadil in mi zaradi nekaterih reči celo postaja precej všeč, ga pa še vedno gledam malo nezaupljivo spod čela na trenutke. Predvsem mi gre na živce, da žre baterijo, kot da bi tekmoval z drugimi androidnimi abominacijami, kdo bo zlata ptička.

Kakorkoli... Na srečo mi je bila pri celi kolobociji v veliko pomoč familija, tako da smo organizirali prevoz in spakirali vse stvari s podstrešja, iz garaže, in še od kod po bajti (v skoraj dveh mesecih bivanja in dela v Dravogradu sem imel seveda spet pol razpakiranega, sploh inštrumentov in tehnike). Bratranec Jure, véliki kombinatorik (poudarek lahko tudi na "kombi"), je stlačil v kombi take količine krame, da sem samo zijal. Tako smo lahko začuda spakirali še celotno moje bobnowje, kar mi je bilo v veliko uteho, drugače ne vem, kdaj in kako bi to železnino spravil do Berlina... Pa še je ostalo malo prostora, če bi hotel še kak roštilj odnesti.

Nato smo se prejšnjo nedeljo (16. 12.) zvečer odpravili iz Dravograda v Berlin – stric in bratranca so peljali gor kombi in moj avto, jaz sem pa na sopotnikovem sedežu čohal ubogo pesiko, ki je morala ždet na tleh (avto je bil seveda do strehe poln), in pestoval svoje ranjeno koleno. S takim kolenom seveda nisem mogel vozit nikakor, ker ni bilo gotovo, da bom lahko v kakem pomembnem trenutku prestavil taco na hitro z gasa na bremzo. Pot je bila delno do pretežno kisla – v Avstriji snežni metež z meglo in res prvovrstno poledico, kasneje dež (seveda je v Regensburgu scalo kot za stavo, le zakaj bi se tisto zakotje drugače imenovalo Regensburg), proti jutru se je pa situacija malo umirila in strica je njegov GPS čudežno pravilno (po nekaj dvomih in napetih trenutkih) pripeljal na pravi naslov.

Aja, pa precej debelo smo gledali, ko v nekem trenutku na skoraj 200 kilometrih nemške avtoceste nismo našli bencinske črpalke. Zelo zanimivo, če se slučajno podaš na tisti del ceste s skoraj praznim tankom.

Naprej pa v naslednjem zapisu, tako ali tako sem spet napleteničil za celo novelo nekih traparij.