Grab your copy of Cynicism Management - the novel in Aventura eBookstore, on Amazon, Barnes & Noble, Kobo, etc. For the links to all the (freely downloadable) music that goes with the novel check this blog post.

MASTERED TRACKS by Cynicism Management

Friday, 11 April 2014

New Ray Kosmick tracks

Here are three new tracks by the fictional band Ray Kosmick and His Porn Groove Crew... Another new track and a remix are still in the works, and then the fabulous Ray Kosmick - a fictional character from the novel entitled Cynicism Management and the upcoming novel Pendulum Pet, which is still being written and will hopefully be finished sometime this year - will finally release his first full-length album.








Tuesday, 17 December 2013

Shadow Chasers EP released!

We're very happy to report that the new Cynicism Management EP, entitled Shadow Chasers, has just been released! For now it is available on Bandcamp, free of charge (or, if you wish, you can wire us your potential voluntary contributions - name your price :))





More info about the album:

CYNICISM MANAGEMENT - Shadow Chasers EP

1. Virtual Outcast (6:05)
2. Happy Place (5:10)
3. Shadow Chasers (6:25)
4. Derelict Playboy Blues (5:20)

Monika Fritz - vocals
Jure Praper - guitar solos
Borut Praper - drums, bass, keyboards, guitar riffs

All tracks written and arranged by Borut Praper. Lyrics by Borut Praper. Vocals co-arranged by Monika Fritz. Guitar solos arranged by Jure Praper. Recorded, produced and mixed by Borut Praper in Studio S.U.R. in Izola, Slovenia (2012) and Berlin, Germany (2013). Mastering by Borut Bernik @ 808mastering.com. Photos by Borut Praper.

Thanks: all members of the (former) Cynicism Management live line-up back home. Jan Baruca for lending us his studio equipment in Izola. Jure Praper for long-distance guitar solos and moral support. Sunčan Stone for reading the lyrics. Carlos Kolmer, Stojan Kralj, Aljoša Mislej and Andrej Hrvatin for listening.

This work is licensed under a Creative Commons Attribution-NonCommercial-NoDerivatives 4.0 International License.

Feel free to distribute! :)


Saturday, 14 December 2013

Artwork done, EP coming soon

The artwork for the upcoming four-track Shadow Chasers EP is done. The tracks are currently in mastering, so the Bandcamp release is just around the corner, to be followed by releases in other online stores as soon as the digital music distributor AMAdea Music distributes the album and the stores choose to publish it.









Monday, 9 December 2013

The tracks are off to mastering

Drum roll: yay, the four tracks for the upcoming Shadow Chasers EP are off to mastering! So now the release is de facto "upcoming" or "coming soon" or "imminent", I suppose...

Wednesday, 4 December 2013

News about the Shadow Chasers EP

Glad to report that all of the vocals for Shadow Chasers, the upcoming four-track EP by Cynicism Management, have finally been recorded and all the "postproduction tweaks" have been completed. The mixes are also mostly done! Just waiting for one more guitar solo by our "long-distance collaborator" Jure Praper, and then the four tracks are off to mastering, hopefully in the beginning of next week!


Thursday, 28 November 2013

Two new Ray Kosmick tracks

Žarko Kozmič a.k.a. Ray Kosmick, a fictional porn industry expert from the novel Cynicism Management, has just come up with two new compositions:





Altogether that makes five new tunes. For to go and it'll be enough to release the album Nothing for Something with Ray's non-existent band Porn Groove Crew, to be released in 2014.


Wednesday, 13 November 2013

Ray Kosmick's new achievements

Ray Kosmick, the most important supporting character in the Cynicism Management novel, has just come up with two exquisite compositions in the context of the Ray Kosmick And His Porn Groove Crew project:





These wonderful creations were released under a Creative Commons licence and are available as free downloads at SoundCloud.


Saturday, 13 July 2013

CYNICISM MANAGEMENT - THE NOVEL officially published!

It finally happened - after roughly three and a half years of work, of which writing the actual story was definitely not the hardest part at all, the novel Cynicism Management finally saw the light of day! Only as an e-book, of course, but nevertheless. I would hereby like to thank the British e-book publisher Aventura eBooks for publishing it despite the slightly unorthodox idea behind it and the fact that the publication must have involved some pretty annoying technical issues.

The reason for this is that Cynicism Management is a "literary musical" experiment – a novel which also contains, or refers to, music by two (more or less fictional) bands - (Cynicism Management and Ray Kosmick And His Porn Groove Crew). Since currently not all e-book formats support embedded audio, the publisher decided not to include the songs in the book itself. Instead they included links at the end of the book, pointing the readers to the music. Of course, everybody can easily find the music online themselves, as all of it is available on the internet free of charge. The places in the text where certain tracks should be "played" are quite obvious and have also been clearly marked. Of course, the novel can be read without ever listening to a single note – the music is only there as spice, or a kind of an "Easter egg" thing, and it can either be enjoyed with the novel, independently, or ignored completely.

The novel is available in the Aventura Bookstore as well as on Amazon, Kobo, and in other major e-book stores.

The music that goes with the novel is available at the following links and can be downloaded free of charge and "fuss free":

CYNICISM MANAGEMENT

RAY KOSMICK AND HIS PORN GROOVE CREW

An additional "track", or rather, sound effect, quite relevant for the conclusion of the story, can be found on SoundCloud. It's just something extra for those olden, or should I say, "rather vintage" C-64 fans among us.

Both bands are also on SoundCloud - here (CYN) and here (RAY). New material by these "bands" also keeps appearing here as it gets recorded.




Monday, 24 June 2013

Bumbar v Berlini: Keneally, Minnemann, Beller in Drka Djon Satriani

Obstaja možnost, da se bom z naslednjim traktatom zameril kakemu ljubitelju hitrostnega drkanja kitare, ampak kaj morem – vsakemu svoje. Kar se mene tiče, je bilo Satrianija na včerajšnjem koncertu v Berlinu prekleto težko prenašati. Resnično si nisem predstavljal, da bom kdaj med pridušanjem v brk protestno odkorakal s koncerta, na katerem bodo igrali Mike Keneally, Marco Minnemann ali Bryan Beller, kaj šele vsi trije skupaj. Ampak mi je uspelo. Kako hudiča sem zataval na v mojih bukvicah najbolj obupen koncert tega ranga, kar jih pomnim, pri čemer sem za nameček zapravil 50 evrov za karto?! Vsega je kriv nek drug Drka Djon od omenjenega Đoja, in sicer Steve Vai. Naj razložim. Na dolgo in široko spet, seveda, drugače itak ne znam, zgleda.

Raznorazne drotarje, od manj do bolj ekstremnih, poslušam zelo vneto že od sedmega razreda osnovne šole. V tem času sem postal na pretirane kitarske masturbacije precej imun, saj že dolgo spremljam vse mogoče žanre, kjer do tega pojava prihaja. Pogosto sem tudi igral s kitaristi, zaljubljenimi v (pre)dolge solaže, in ogromno poslušal tudi precej ekstremne oblike fusiona in podobnih zvrsti, ki povprečnega poslušalca navadno spravijo ob živce v dveh do treh minutah. Vseeno nekako nikoli nisem maral za veseljake, kakršna sta Steve Vai in Joe Satriani. Sicer sem ju vedno načeloma zelo cenil kot tehnično neverjetna kitarista, ampak sta mi bila kot pojavi precej odvratna – šminkerja pač – njuna glasba pa se me tudi ni dotaknila na nobenem globljem nivoju. Kljub temu sem se pred mnogimi leti – pozabil kdaj točno – nekako s stisnjenimi zobmi in zelo sumničavo spravil na Vaijev koncert v Halo Tivoli v Ljubljani, ker ga je spremljal kitarist, klaviaturist, avtor odličnih lastnih čudaških kompozicij in nasploh genij Mike Keneally, katerega velik fan sem bil takrat (in sem še vedno). Keneally je, tako kot Vai, nekdaj igral tudi z Zappo, ki ga je imel za najboljšega kitarista daleč naokoli. Kasneje me je Keneally popolnoma navdušil s svojim bendom Beer For Dolphins, v katerem igra tudi Bryan Beller, ki sem ga včeraj končno videl v živo (slišal pa žal nič).

Tako sem si takrat pred leti rekel, eh, klinc, če že ne morem slišati in videti Keneallyevega benda Beer For Dolphins, bom pa šel na Vaija, pa da gospoda Keneallya vsaj enkrat vidim v akciji. Gojil nisem nikakršnega upanja, da me bo drugače Steve Vai ravno preveč zabaval. Vendar sem bil potem v nasprotju z vsemi pričakovanji nad koncertom popolnoma navdušen. Tako pozitivno ne vem, če me je kdaj kak glasbenik presenetil, mogoče samo še Mike Stern z Davom Wecklom enkrat pred davnimi časi na nekem jazz festu v Lipnici, ko sem na svoje veselje ugotovil, da znajo tudi jazzerji kar orenk pohoditi distoržn. Kakorkoli, od tistega dne je Steve Vai zame res car. Ne zato, ker pač zna mučiti kitaro kot malokdo, pa tudi ne samo zato, ker so bili komadi, ki sicer niso ravno moja "šalčka čaja", čisto prebavljivi, ostali člani zasedbe pa so prišli zelo do izraza (še zdaj se spomnim, kako z veseljem sem buljil v Keneallya in njegovo značilno hkratno igranje klaviatur z eno roko in kitare z drugo). Tudi to, da je bil zvok na koncertu kljub pregovorno slabi akustiki velike Hale Tivoli precej dober, ni bil razlog za presenečenje – vse našteto je pač nekaj, kar privzeto in upravičeno pričakuješ od vsakega glasbenika in zasedbe takega kalibra. Moje predhodno precej negativno mnenje o Vaiju se je obrnilo čisto na glavo predvsem zaradi njegovega neverjetno izpiljenega smisla za humor, teater, dramaturgijo in skrajno samoironijo. Ja, to, da šaljivec skače po odru s kitaro s tremi vratovi, na trupu katere je nalepljena še ena miniaturna plastična kitarica, pa stopi do roba odra in si vklopi ventilator, ki mu piha v fris, da njegovi mogoče že malo redki laski plapolajo v vetru, medtem ko solira v tri krasne... Temu se reče "samoironija" in potem mi je bilo vedno hecno, kako nekateri tega ne morejo dojeti in se jim zdi, da tip misli resno in ga zato ne marajo. Eh, kaj govorim saj isto sem mislil tudi sam, dokler celi "predstavi" nisem bil priča v živo! Seveda, očitno ga Frank Zappa le ni imel zastonj v Mothers Of Invention, ne? Ko se veseljak tako norčuje iz samega sebe in iz vsega skupaj, pri čemer so vsi člani zasedbe in cel show v službi tega rokenrol cirkusa, naredi rezultat kot celota odličen vtis in lahko celo popolnoma odpravi predsodke patentiranih tečnob, kakršna sem jaz.

Steve Vai se mi torej zdi prav fejst kerlc in zajebant, ki me je v mladosti ozdravil nepotrebnih predsodkov... Ampak zdaj mi pa posredno dolguje 50 evrov za najbolj aboten koncert v mojem življenju (mislim velike koncerte svetovnih zvezd – metanje pijanih punkerjev na razbite flaše v kakem bunkerju je vseeno izvzeto). Namreč, zaradi izkušnje z njim sem si zdaj rekel: "Prav, Joe Satriani se mi sicer zdi nadvse zoprn šminker, ki nosi sončne špegle v temi, ampak pride pa mimo s Keneallyem, pa še Bellerjem, PLUS še z Minnemannom, ki je itak en izmed najbolj norih bobnarjev trenutno – to ne more biti slabo. Mogoče bo celo super. Če bo pa slučajno doktor Drkić preveč moril, bom pa še vedno sigurno užival v igranju tria Keneally / Minnemann / Beller, ki zvezde sigurno ne spremljajo brezveze."

Vseeno sem za vsak slučaj prebral še par kritik Satrianijevega špila v Cvetličarni v Ljubljani pred kratkim, ki so bile vse po vrsti pozitivne. Tako sem si rekel, ajd, v Berlinu slabše kot v Ljubljani sigurno ne bo, pa še Minnemanna bom končno videl, ki sem ga na svojo veliko žalost zamudil, ko je pred kratkim prišel mimo s Stevenom Wilsonom... Pa gremo, že dolgo nisem bil na nobeni šmink rock manifestaciji.

Kakšna napaka.

Začelo se je sicer čisto spodbudno – v Columbiahalle so imeli zunaj beer garden, kjer si je bilo celo možno izboriti proste stole, na "po nemško" čistih sekretih pa ni blo nobene gužve. Tako smo za uvod uživali v toplem poletnem večeru pod milim nebom in se spravili nazaj v dvorano ravno, ko so tehniki pripravili oder za glavno atrakcijo. 

Začetek samega koncerta je obetal: prvi je na oder kot neka taka bogomolka (tip je pač nenavadno visok in suh in s predolgimi kraki) priskakljal Minnemann, ki so mu seveda rojaki brž zaploskali, ter otvoril koncert kar s krajšim bobnarskim solom (in z nepotrebnim vrtenjem palic, seveda, ah, ja, temu se človek pač ne more izogniti). Navadno bi bil jaz kot relativno amaterski bobnar zelo zadovoljen s takim uvodom, predvsem ob norcu ranga Marco Minnemann... Vendar mi je v tem primeru stvar zazvenela nekam čudno, saj sem zelo slabo razločil, kaj točno Marco sploh igra. Ne zaradi njegove pregovorne nečloveške hitrosti in fascinantnih bobnarskih rolad, ampak ker je bil zvok bobnov nekako čudno nerazločen. To sem pripisal "porodnim mukam" z zvokom, ki je pogost pojav na koncertih, tonci pa ponavadi situacijo spravijo v red po komadu ali dveh. No, po kaki minutki se je seveda že pojavila zvezda večera, ki potem praktično ni snela parkljev s kitare do trenutka, ko sem imel vsega dovolj. Pri kitari kajpada težav z razločnostjo ni bilo nobenih, kar me je nemudoma navdalo z nezaupanjem.

Na tej točki naj poudarim, da se sicer nimam za nekega blaznega strokovnjaka na področju akustike in koncertnega zvoka, pa tudi foteljski audiofilski purist nisem. Vseeno kot dolgoletni obiskovalec koncertov, glasbenik in samozvani producent najbrž približno vem, kako bi se naj zadeve slišale. Bi rekel, da najbrž bolje od povprečnega zdelanega starega rockerja, ki jih je na koncertu sumljivo mrgolelo (tako postarne in zmatrane publike že lep čas nisem videl, in laskavi verz "my hair's receding down my spine" iz nekega mojega besedila o večnih starošolskih metalcih iz osemdesetih je tu prišel resno do izraza). In zvočna juha, kakršni sem bil priča tokrat, bi se mi zdela neužitna celo v kaki klubski luknji in bi znal mimogrede zatežiti tipu za mikserjem, naj ga vendar neha srat. Na enem glavnih berlinskih koncertnih prizorišč pa se mi zdi kaj takega, predvsem pri koncertu svetovnega ranga, popolnoma nedopustno (tip za mikserjem pa je bil – mogoče z razlogom? – zaščiten s posebej visoko ograjo).

Še bolj me pogreje, da najbrž ne obstaja nobena možnost, da bi šlo za nesrečno naključje. Najprej sem sicer seveda sumničavo gledal po dvorani, če je mogoče akustično toliko nemogoča, saj sem bil tu prvič in z njo nisem imel izkušenj... Ampak v Berlinu pa ja ne bi dajali glavnih koncertov v neužitne čudaške dvorane tipa Stožice. Poleg tega mi je kompanjon Jure, ki je bil tu že na nebroju koncertov, zatrdil, da tako skrajno zaendrek zvoka ni slišal še nikoli, ne tu, ne kje drugje. Tudi ko sem se postavil čisto blizu mešalne mize in šel – kolikor se mi je pač ljubilo prebijati tja – proti sredini dvorane, je bila slika bolj ali manj enaka. Tako da domnevam, da je bil zvok tak na zahtevo Vélikega Onanista osebno, saj druge razlage ne vidim – razen če se je cela tehnična ekipa pred koncertom nažrla strihnina in ga poplaknila z litrom bencina.

Najbolj enostavno bi celo reč opisal kot strahotno glasno kitaro čez neužitno neopredeljivo župco... Ali kot je pripomnil Jure, bi kaj takega pričakoval na predstavitvi kakega novega modela kitare na frankfurtskem sejmu, kjer bi nek gostujoči kitarist nažigal neskončne solote in pač demonstriral, kako na neko zverinsko hi-gain tehnologijo zvenijo različne kitarske tehnike, neskočni sustaini in zoprni feedbacki, zadaj pa bi se prelivala neka nedoločljiva podlaga in brbotala kot neka sluzasta čorba, iz katere ne ločiš ne korenčka ne zrna graha, da se o kakem rezancu sploh ne pogovarjamo.

Čisto brez pretiravanja lahko zatrdim, da kaj tako bednega pa še ne. Kitara je bila tako nepopisno na glas, predvsem v primerjavi z ostalim, da od bobnov – če se že pomudimo pri inštrumentu, ki je meni zelo ljub – nisem slišal NIČ. Ma ja, VEM, da dostikrat kdo, predvsem kak bobnar, reče, da se bobnov ni slišalo, pa so vseeno bili nekako v neki približni meji normale – še vedno je bilo možno vsaj približno ugotoviti, kaj bobnar sploh igra. Vem tudi, da si marsikdo misli, da ni nič hudega, če smo prekleti bobnarji kdaj malenkost tišji za spremembo. Ampak oprostite – prisežem, da tako nedoločljivi sliki bobnov nisem bil priča nikoli na koncertih na tem nivoju, pa jebemomast, da sem še na kakem malo bolj posrečenem jam sessionu na kakem skednju boljše dojel, kaj bi naj bobnar sploh igral. Od sunka bas bobna v trebuh ni bilo nič, pa tudi slišalo se ga praktično ni, še snera nikjer, činel pa sploh ne. Zakaj je imel Minnemann sploh overheade, če jih očitno niso rabili, mi ni jasno, še manj pa vem, zakaj je nosil sploh činele in neke tolkalske igračke vključno z gong bass bobnom s sabo pa se nekaj trudil z njimi, če ni bilo mogoče slišati niti, kaj igra na hi-hatu. Samo če si pozorno gledal, po čem mlati, si si mogoče lahko nekako pričaral nekaj zvoka z obilo domišljije in mentalnih trikov, in si bolj videl kot slišal, da se na veliko trudi z nekimi detajli. Čemu? Ne vem, mogoče samo zase, da ni zaspal ob dolgočasnem materialu, in ker se je najbrž slišal iz monitorjev stokrat bolje, kot smo ga slišali mi.

Zvok bobnov bi torej brez trohice pretiravanja lahko opisal kot nedoločljivo žlobudranje, iz katerega je tu in tam samo malček pokukal kak tom, se pojavil kak kick, pa mogoče kak udarec po enem ali drugem sneru, ampak večinoma samo kadar naporni Satriani mogoče tu in tam za delček sekunde ni proizvajal svojih božanskih tonov. K temu je treba prišteti še popolnoma zamazano namakanje basa Bryana Bellerja v brezokusnem močniku Keneallyevih klaviatur, pa je izkušnja popolna. Sveta pomagavka, ta Drka Đo je bil pa ja tako neznosno na glas, da je kratek in tako ali tako slabo slišen in nedefiniran solo na basu popolnoma povozil samo s tem, ko je čisto mičkeno potegnil trzalico po struni. Zakaj je moral na ta način prispevati k itak redkemu trenutku, ko bi lahko kdo drug v bendu vsaj približno kaj povedal, pa itak ve samo on. V komadu Unstoppable Momentum, ki se mi je edini zazdel vsaj približno zanimiv (najbrž zaradi tega, ker je ta komad pač na 5/4, pa se je vsaj nekaj malega spremenilo po uvodnih kot jajce jajcu podobnih monotonih štiričetrtinskih prispevkih), je imel Minnemann spet solo... Ki pa se ga sploh ni slišalo, saj ga je Véliki Drkator seveda povozil s frazo na kitari.

V tem trenutku sem začel že prekleto na glas negodovati in skoraj ploskati vsakič, ko je blagovolil dežurni težak samo za sekundo utihniti. Več kot sekundo mu pa itak najbrž ni uspelo biti tiho cel koncert, ker v bistvu ni nehal solirati od prve sekunde do momenta, ko smo demonstrativno šli ven na radler. Pa ne samo solirati – desetkrat preglasno solirati! Tako so komadi, z delno izjemo malo bolj zanimivega Unstoppable Momentum, vsaj meni zveneli vsi enako in z glasbenega stališča popolnoma nezanimivo. Pač "jen, dva, tri, četiri" – cvil, šprudl, drk, prd, iiiik, džžžž dž iii, brlbrlbrl, plink, plonk, trilili, drk drk drk, pa pitch shifter vsaki dve sekundi.

Ko smo ravno pri pitch shifterju... Resno  trenutek, ko itak že z nategovanjem najtanjše strune nekje gori pri kobilici proizvedeš najbolj ultrazvočni in petstotisočkrat ojačani ton na kitari z neskončnim sustainom in še feedbackom za dobro mero, je seveda najbolj primeren za to, da ušesa parajoče cviljenje zabiješ še oktavo gor s pofukanim pitch shifterjem. V bistvu bi itak večini kitaristov, če bi bilo po mojem, zaplenil to prekleto peklensko napravico, ker znajo težiti z njo kot death metalski bobnarji z dvojnimi fusi, če jo le imajo na voljo. Pri čemer se death metalskim bobnarjem to opraviči, ker vseeno igrajo zvrst glasbe, kjer hitrostno drkanje duplih fusov veliko šteje, ogromno morajo vaditi in garati za tak način igranja, pa bas boben zveni precej bolj ugodno, tudi če je preveč na glas. Vendar pa je ultrazvočni terorizem na tristokrat preglasni kitari, zabit navzgor za eno oktavo z efektom, za katerega uporabo moraš samo znati pohoditi ga, kar potem seveda počneš posebej zagnano po stokrat na komad, vsaj meni neopisljivo zoprn. Zato sem se par minut poigraval predvsem z mislijo, kako bi kretenu spulil ta drek izpod nog in mu ga zalučal v tintaro (potem pa bi se stopil še uscat na tonca).

Ja, sklepam, da sem bil kljub takim prijetnim sanjarijam po nerazločnem solu na bobnih, neslišnem solu na basu in nerazpoznavnim klaviaturam že precej tečen... Žebelj v krsto je bil pa to, da je bil edini slišni prispevek ostalih članov samo občasen solo Keneallya, katerega zeleni stratocaster je bil na momente SKORAJ tako na glas kot celotna kolekcija šefovih kitar, ker sta se seveda morala po standardno "šminkmetalsko" dvobojevati. V teh dvobojih (ki so bili popolnoma nesmiselni, saj se soliranje enostavno ni nehalo niti toliko, da bi komadi sploh imeli kak razločen uvod, jedro in zaključek ali, bognedaj, kakršnokoli dinamiko sploh) je seveda tudi Keneally – kaj pa naj – odigral pač par brezveznih šprudlarij, ki so mi bile v tistem trenutku že popolnoma odveč.

Vse skupaj je bilo tako neokusno, da sem se najprej podal na odmor na sekret, kjer sem slišal samo Satrianijevo strahovito cviljenje, ki bi ga lahko uporabili za mučenje revežev v Guantanamu (mogoče bi Joe moral razmisliti o karieri pri ameriški vojski?)... Nato smo pa ugotovili, da tudi Jure in Monika tega ne moreta več prenašati, in smo šli na pivo – po moji oceni nekje na tretjini koncerta. Zunaj smo se zadržali dlje časa, saj smo tam viseli, dokler po kake pol ure ni zmanjkalo piva, kar je za Nemce nezaslišano – bi rekel, da je do tega prišlo tudi zato, ker nikakor nismo bili edini pri šanku in je povpraševanje očitno globoko preseglo ponudbo, saj so si ljudje najbrž veliko hodili ven na zrak praskat strjeno kri iz ušes. Nato smo se še enkrat sprehodili skozi dvorano, kjer véliki Đó še vedno ni nehal drkati (naslednji nesmrtni verzi Ramba Amadeusa mi še danes ne grejo iz glave: "Drka drka djon drka drka djon... Drka drka djon drka drka djon... Raja je krenula da se pali i žari... Raja je krenula da se pali i žari...").

No, vsa raja "baš i ni nije krenula da se pali i žari", saj je kar lepo število godrnjavih stricev in tet odhajalo družno z nami, ko smo nekje sredi druge polovice maničnega masturbiranja dežurnega onanista dokončno zapustili prizorišče. Željno sem pričakoval trenutek, ko bom stopil iz hale na cesto, saj sem pričakoval, da bom vsaj takrat slišal samo še base – saj veste, kako so skozi stene basi dosti bolj slišni kot visoki toni? No, tokrat sem bil šokiran – še na cesti se je slišalo samo piskanje neskončnega kitarskega solota, basov pa od nikoder – še bas bobna ne. In ponavljam, NE pretiravam.

Tako smo odkorakali ob spremljavi vélikega Joeja Satrianija, ki je mogoče v tehničnem smislu res nenadkriljiv kiratist... Ampak zame je od včeraj tudi nenadkriljivo teslo brez vsakega smisla za pravo mero. V nasprotju z Vaijem ni premogel tudi nobenega "teatra", nobene štorije, štosa ali kakršnekoli dramaturgije, ki bi kakorkoli opravičila ta njegov neznosni eksces. Koncert je bil razen z njegovimi bedastimi Vin Dizelj špegli, na splošno zoprno pojavo in še bednejšim poziranjem ter mahanjem po zraku, ki bi po mojem sodilo samo v kak trajna-šmink-metal bend leta 1984, podprt še z video projekcijami, ki pa so bile enako kretenoidne kot vse ostalo. Grafični vzorci, inferiorni tudi v primerjavi s samodejnimi generatorji psihedeličnih podobic iz kakega Windows Media Playerja... Kičasti kalejdoskopčki in še bolj kičaste podobice iz prelestne narave in podvodnega sveta, ki jih je najbrž za osnovnošolski video krožek posnela Joejeva hčerka, če jo ima... Človek se vpraša, zakaj – ko bi Satriani delal vsaj reklame za National Geographic, potem bi še razumel. Ali mogoče namiguje na to, da je nekakšen naravovarstvenik, pa sem to poanto spregledal? Če ja, potem se naj neha prevažat z avioni in tovornjaki robe po svetu ter kurit enormne količine elektrike za to svojo drkarijo, porkamarijamadona, pa bo naredil največ dobrega.

Ha, v bistvu so bile na videz nesmiselne in posiljene projekcije vseeno še kako pomenljive: celotna dramaturgija in vizualna podoba nastopa je imela torej ravno toliko vsebine, kot Satrianijevi komadi: popolnoma nič. Vsega skupaj še Mike Keneally (ki je imel špegle na nosu na srečo samo zato, ker brez njih nič ne vidi), Bryan Beller in Marco Minnemann niso mogli rešiti z morebitnimi posrečenimi prispevki, ker jih pač praktično nismo slišali!

Satrianiju ne oporekam skrajne virtuoznosti na kitari, pa tudi iz pregovorne slovenske "nevoščljivosti" zdaj tipa ne šimfam, saj nisem kitarist in me njegova veličina z ničemer ne ogroža (razen z neznosnimi decibeli v zgornjih srednjih tonih – najbrž ga sponzorirajo proizvajalci slušnih aparatov za njegove fane, ki zdržijo več kot pol ure izpostavljeni temu terorju). Aja, mogoče pa ravno zato ne štekam tega, ker nisem kitarist? Kaj pa vem, po eni strani večino fusion kitaristov čisto dobro prenašam, ampak imajo zvok praviloma naštiman tako, da se ne sliši izključno samo njih, in predvsem dosti več domišljije od tega nastopača... Po drugi strani pa tudi na solo nastope Terrya Bozzia ne hodim, čeprav sem bobnar, ker me ne zanimajo ekstremni športi, ampak glasba. Pri čemer pri Bozziu vsaj veš, kaj te čaka, ker svoje fane z ekscesi muči sam, Satriani pa s sabo vlači še tri druge vrhunske glasbenike, za katere si nikakor ne znam predstavljati, kaj v bistvu pri svoji slavi in lastnih stokrat boljših projektih sploh počnejo v tej zasedbi čisto točno. Prekleto, Minnemann in Beller, pridita mimo z The Aristocrats, ne pa s tem pacientom.

Če smem biti za konec še malo žleht: za moje pojme bi bilo čisto v redu, če bi Satriani svoje nastope omejil na razne kitarske klinike in workshope, kjer bi se mu vzhajajoči kitaristi klanjali kot demonstratorju tehnike brez vsebine... Glasbo kot obliko celovite umetnosti pa bi lahko pustil pri miru. In zakaj za svoje pušenje samemu sebi sploh potrebuje kogarkoli drugega na odru, če se nikogar razen njega sploh ne sliši? Najbrž samo zato, da mu taki naivni bedaki, kot sem jaz, dajo 50 evrov za enega najslabših koncertov v življenju. In zakaj sem se moral tako razpisati okrog tega? Zato, da teh 50 evrov vsaj za NEKAJ ponucam!


Friday, 21 June 2013

Bumbar v Berlini: Vročina, muziciranje in Slovenci v Berlinu

OK, ta malo daljši dan tu gor na severu mi gre uradno kar malo na živce. V Berlinu je dan poleti sicer samo malo več kot uro daljši kot pri nas, ampak je vseeno malo hecno – svetlo je do kakih pol enajstih, zjutraj pa sonce vzide okrog pol petih. Če bi rad človek drnjohal tam do ene devetih, se lahko stvari resno zakomplicirajo! Pa še ptiči težijo, da se o druščini pijandur v parku, ki imajo celo poletje tam doli svoj Groundhog Day, ne pogovarjamo. Kako fino mora to biti na Švedskem, Norveškem, pa na kaki čudoviti Islandiji ali na Finskem, si raje sploh ne predstavljam. Definitivno me pozimi tema ni preveč motila, svetloba zna pa najedati. Mogoče sem vampir.

Po izjemno vztrajni zimi in zoprno uscani pomladi je postalo tudi vroče kot hudič! Žal okna v spalnici ne moreva imeti kaj dosti odprtega, ker se druščina pijandur iz parka po vsakodnevnem sestankovanju ponoči navadno preseli v svoja stanovanja, če se jim le uspe primajati do tja. In ena od babur iz te druščine ima Groundhog Night potem v stanovanju direkt nasproti in malo nižje od najine spalnice. Kot zanalašč ima spoštovana dama iz pritličja izjemno rezek in skrajno zoprn glas, ki ga seveda obilno trenira skoraj vsako noč... Kaj zaboga pa ima toliko za gobcati, pa na srečo ne razumem. (Pomanjkljivo znanje jezika ima včasih več prednosti, kot bi si človek mislil, in čeprav sem se navadil nemščino že kar presenetljivo dobro razumeti, posebej če je jasna in bolj počasna, mi natančen pomen v noč odmevajočega pijanega tarnanja še vedno milostno ostaja misterij.) Torej, ker najina spalnica in sosedina dnevna gledata na tako fino notranje dvorišče, ki deluje kot genialen amfiteater in ima akustiko za namene ojačevanja govorjene besede izjemno – bi rekel, da boljšo od vseh slovenskih teatrov skupaj – se lahko samo zahvalim dežurnim germanskim božanstvom, da stanujeva čisto blizu Tempelhofa. Letališče Tempelhof je namreč praktično sredi mesta delovalo do leta 2008, zato imamo v stanovanju precej dobra protihrupna okna in balkonska vrata. Ko je letališče delovalo, je namreč moralo biti v tem delu Neuköllna glasno za znoret (zato so tu tičali sami švabski socialci, kasneje pa tudi revni priseljenci). Tako se neskončno čvekanje in robantenje te večno nesrečne gospe vsaj približno odbije od oken, ampak dremež pri odprtih oknih pa žal odpade.

Danes je bilo tako frdamano vroče, da sem se pri motanju kablov in priklapljanju novih mikrofonov v studiu / vadnici skoraj stopil. Še dobro, da nisem imel pira, saj bi ga najbrž zlorabil, ker mi je radenske nekam hitro zmanjkalo. Tako je postalo mlatenje po bobnih rahlo naporno, čeprav temperatura v studiu še vedno niti slučajno ne dosega epskih razsežnosti naše bivše vadnice v Izoli, kjer je bilo tako vroče in soparno, da si lahko skoraj zaplaval skozi sobo, v juhi pa so se za nameček namakali še roji posebej krvoločnih tigrastih komarjev (teh za razliko od morja in borovcev prav nič ne pogrešam).

Kakorkoli, seveda temperatura v studiu ni ravno neka strašna novica – v bistvu sem jo ponucal samo zato, da se lahko pohvalim, da mi je uspelo nabavit še par nujnih mikrofončičev za snemanje bobnowja, tako da imam zdaj pa res že skoraj čisto dostojen komplet. Še par ne tako zelo nujnih rekvizitov nabavim, če bom slučajno kdaj imel kaj evrov odveč, pa bom kot lubadar v smrečici. Končno premorem dostojen par mikrofonov za overheade in par za ambient, za nameček pa sem za malo eksperimentalni centralni overhead ohranil še svoj cenjeni SE5600 mikrofon, ki izjemno lepo pobira snare. In ker snare nikoli ne more zveneti predobro, jaz pa sem celo imel še en kanal prost, sem ga za "overkill" namontiral na sredo med nova Rodeja in tako uspešno zlorabil vseh 12 kanalov, ki jih lahko trenutno snemam hkrati. Testnih posnetkov še nimam, bom pa kaj obesil sem, ko mi bo uspelo posneti kaj novega.

No, tu je par obveznih fotk, ker se govori, da "stene teksta" nobenega ne zanimajo... (Seveda ne, pri današnji Twitter mentaliteti pa ja lahko človek omaga in se zgrudi zaradi predolgih stavkov in predvsem zaradi njihove prevelike količine... Kar mi pa sicer totalno dol visi, saj tole tipkam bolj zase in mogoče za par frendov, ki se jim nakladanje mogoče kdaj zljubi preletet, da vidijo, če sva še živa).





Tudi drugače je na glasbenem področju kar pestro.

Z Moniko sva se posvetila novemu Cynicism Management EPju, ki je razen vokalov in kitarskih solotov že končan. Monika je dobila rabljen GoldMike preamp z eBaya (prekleto, pa ravno pred kakim letom in pol sem za enako ceno prodal praktično novega, ker sem bil prepričan, da ga ne bom več rabil!), da bo lahko doma v miru snemala vokale, solote pa bo na daljavo prispeval bratranec Jure, ki se je kljub rahlo morbidnim pogojem v Slovenj Gradcu in na Koroškem ter v Sloveniji na splošno razcvetel v izjemnega kitarista, ki ima na mojo srečo celo nekaj časa in voljo za snemanje neprofitnih umotvorov.

Po dolgem času sem začel metati skupaj tudi nove komade za moj zajebantski projektič Ray Kosmick And His Porn Groove Crew, ki je zelo verjetno dobil tudi novega občasnega sodelavca, ki bo najbrž prispeval kaj na kitari, tokrat čisto novega frenda iz Berlina, Borisa.

Boris me je tudi priporočil najnovejšemu frendu Slavenu za Slavenov bend. Glede na to, da gre za nadvse zabavno balkansko navezo in da lahko z njimi na veliko treniram srpsko-hrvatski, kar mi gre dosti bolje od rok kot Dojče Šprahe, sem se z veseljem strinjal. Slaven namreč dela fine "bluesy" avtorske štikle, proti nekaj priredbam Waitsa in Casha nimam pa tudi popolnoma nič. Poleg tega je zelo fino igrat z živimi ljudmi po dolgem času, tako da zdaj imam celo občasne vaje in prvi špil napovedan v nekem berlinskem bifeju petega julija. Iniciacija bo sicer rahlo špasna, saj sva s Slavenom ravno pred par dnevi govorila s šefom lokala, ki ima izjemno nenavadne ideje o tem, katere inštrumente se lahko tam igra in katerih ne (oziroma, da ne bom krivičen, imajo te ideje bolj birokrati, ki mu postavljajo pogoje, ne on). Namreč, Slaven je dvomil, da bom lahko s sabo prinesel bas boben (rahlo nelogično, saj se ravno ta neozvočen v lokalih praktično nikoli ne sliši, problem so bolj činele in sneri)... Nakar je šef na vprašanje o tem, kaj od bobnov bom lahko potem sploh privlekel, mrtvo hladno odgovoril: "Nobenih prehodnih... Pa nič činel... Aja, pa ne snera in ne fusa." Aha! Torej lahko špilam šraufe, stojala in stol! No, seveda se je potem izkazalo, da so nezaželeni VSI akustični inštrumenti, torej tudi pihala, godala, sploh trobila... Neznosno in skregano z vsako logiko, razen z birokratsko: namreč, vse mora iti čez limiter, da lahko nadzorujejo glasnost... In ozvočevanje akustičnih inštrumentov, da bi mogoče nekako po ovinkih izpolnili ta pogoj, je očitno preveč komplicirano, ali pa se bojijo, da bi akustična jakost inštrumentov presegla ozvočeni signal, saj očitno inštrumente ozvočujejo zato, da bi jih stišali?! Dobro, če nekako še razumem, da se človek upravičeno boji ogromnih koncertnih bobnov z brutalnim china činelowjem in ušesa parajočimi sneri, mi pa to, kako se lahko treseš ob misli na desetinčni mini hihat in oseminčno splash činelico, kaj šele na kontrabas, frulico ali kaj takega, sploh ni jasno. Tako smo se zdaj zmenili, da bomo vadili pač normalno, na tem prvem koncertiču bo pa itak bolj komorno in bom pač težil samo po tarabuki, ki je sicer tudi akustičen inštrument, ampak se je potem šef lokala nekako s stisnjenimi zobmi odločil, da jo bodo pač milostno OZVOČILI (?!) in da jo lahko igram (ker zgleda, da še shakerje in tamburine malo spod čela gledajo). Odveč je tudi pripomniti, da smo se vse to seveda komaj zmenili, ker je bila posneta muzika (ki je nedvomno šla prek tega silnega limiterja iz neke take absurdne rahlo kafkovske štorije iz centra Berlina) tako peklensko glasna, da smo morali kričati drug drugemu v fris. Glede na to, da drugje po mestu zasedbe igrajo po barih čisto normalno, domnevam, da ima tak popolnoma nelogičen aranžma samo ta bife, ali pa mogoče birokrati uveljavljajo različna pravila po različnih delih mesta. Tej neumnosti sem bil priča v Mitte, kar bi bilo logično – tam se svaljkajo samo turisti, japiji, diplomati, biznismeni in podobna sodrga, pa mogoče oblasti pazijo, da se ne bi preveč razbohotil kak rokenrol, sploh pa ne po deseti uri zvečer.

Še en projekt, ki sem se ga kar še kar resno lotil, je sodelovanje s sosedom tu iz Neuköllna. Namreč, balkona imamo takole nekako dva metra narazen in nekega lepega večera smo viseli zunaj in začeli kot onadva starca iz Muppet Showa komentirat strahovito kompleksno dogajanje doli na cesti in v parku (večna konferenca lokalnih pijančkov, turški znižani audiji z izjemnimi ozvočenji in še boljšim izborom glasbe, mularija v parku, tečni pesjani, ki serjejo po pločnikih, zgodovina Berlina, našega becirka in naše bajte, šimfanje drugih sosedov, tudi omenjene večno nesrečne gospe... Materiala kolikor hočeš). Tako je beseda nanesla tudi na glasbo, nakar se je izkazalo, da sosed igra kitaro, prepeva, piše besedila in doma snema neke čisto dostojne malo bolj "poppy" rock komade – ki nekako malenkost spominjajo na Bowieja na momente. Tako sem se zaradi veselja do tovrstnih podvigov in kvalitete medsosedskih odnosov odločil, da bom veseljaku pomagal posneti par štiklov, sploh ker mi včasih sede odigrat tudi kaj malo manj zamotanega za spremembo. Za prvo velekompozicijo sem prispeval bobne, bas in miks, za drugo pa razen tega še klaviature, pa vse skupaj sva na novo posnela v studiu. Rezultati mi zvenijo kar poslušljivo in ko končava načrtovani EP, bom itak kaj obesil tudi sem. Kakovost medosedskih odnosov je temu primerno napredovala, tako da že čisto mirno težimo drug drugemu, ko kdo kaj rabi, predvsem pa gobcamo na balkonu v takih zelo zabavnih kombinacijah jezikov. Včasih nanese, da imava na obisku kakega jugoslovanskega brata, sosed ima pa itak cimra (v prostem času reperja) iz Italije. Če slučajno visimo na balkonih, torej mi gofljamo slovensko in srbohrvaško (ali za nacionalistično razpoložene tečnobe srbsko, hrvaško in bosansko – pa najbrž nehote čak i črnogorsko). S sosedom, ki je po rodu Španec, večinoma govorimo angleško, z Moniko, ki je diplomirala španščino, pa klepeta še v španščini. Sosed zna seveda perfektno nemško, ker že celo večnost živi v Nemčiji, tako da nama dostikrat kaj razlaga v nemščini, ko mu zmanjka angleščine. Vmes sva se nemško navadila že spodbudno dobro razumeti, govoriti je pa seveda druga pesem, predvsem slovnično pravilno (prekleti spoli in sklanjanje!). Kljub temu s sosedom včasih zaidem kar na nemščino, tudi zato, da malo potreniram, če se le da. Sosedov cimer je dvojezičen – govori italijansko in francosko, zna pa še precej robato angleščino in še bolj "ekasto" nemščino, zato se s sosedom pogovarjata večinoma v angleščini, včasih pa preklopita en v makaronarščino, drug pa v španščino, ker se tako večinoma uspeta zmeniti takrat, ko jima angleščine zmanjka. Tako da zna postati tako veselo, da ti ni več nič jasno, saj se samo v redni kompaniji naju z Moniko in njiju potem vsi skupaj in vsak posebej zatekamo v slovenščino, nemščino, angleščino, italijanščino, španščino in francoščino, kar zna biti poštena telovadba. Zadnjič sva imela za par dni na obisku enega Američana, po rodu iz Bangladeša, ki je bil pravo jezikovno olajšanje, saj te pri razgovorih v angleščini z Nemci zna hitro potegniti v pošteno zniževanje kakovosti tega tako masovno zlorabljanega jezika – ne samo, da nehote dobiš totalno tečen akcent, tudi stavčne strukture in besedni zaklad mimogrede pošteno poenostaviš, če ne zaradi vpliva sogovornika pa zato, da te sogovornik res razume. Vsaj videla sva, da znava celo še dostojno angleško, če se le pogovarjava s kom, ki zna dostojno angleško, drugače se lahko hitro zalotiš, kako klatiš nekakšno nemško angleščino.

Precej redno se družimo tudi z nekim nizozemskim basistom, ki sem ga mislim da že omenil v enem od prejšnjih sestavčičev. Tudi on zna odlično angleško, tako da je fino kje viseti z njim, poleg tega imamo pa skupen smisel za sarkazma in cinizma polno nakladanje v tri krasne ter afiniteto do posebej neuporabnih veleumetniških in glasbenih zamisli.

No, poleg tega sem začel dopisno sodelovati z enim čudakom iz Amerike, ki fura še posebej čudaški projekt po imenu Coenurus. Material je ravno toliko bizaren, da me zelo zanima, kako mi bo uspelo posneti bobne zanj, čeprav mi je drugače zadeva skoraj malo pretirano vesoljska... Vendar glede na to, da mi je snemanje bobnov trenutno najdražji hobi, jih bom pač posnel.

To je nekako to. Poročam lahko še, da sva se včeraj odzvala na vabilo znanca s slovenskega veleposlaništva, se enkrat za spremembo vdala v usodo in se narisala na neki prireditvi na ambasadi... Predvsem ker je tudi Slaven rekel, da bo verjetno tam, pa ga potem seveda ni bilo, lisjaka. V družbi kakih 30 ali 40 Slovencev naenkrat je bilo skoraj rahlo nenavadno in mogoče celo malo srhljivo, posebej, ker je bila večina nekam lepo napravljena, jaz pa sem seveda telovadil tam v malo znucanih kratkih hlačah s Tajske in prešvicani kratki majici (kaj morem, če je bilo 36 stopinj zunaj, na podzemni pa kakih 53, za smoking glih ni bilo primerno). Še dobro, da je par čudakov izgledalo še bolj kislo od mene. Kakorkoli, druščina je razpravljala o tem, če bi se slovenska skupnost mogoče le nekako malo bolj povezala in se mogoče začela celo malo družiti kdaj v Berlinu, pri čemer so se začeli bolj vneti primerki relativno resno prepirati že po kakih desetih minutah debate. En sploh ne zanemarljiv tabor nas je bil takih, ki smo jasno namignili in tudi jasno povedali, da se v Berlin nismo prišli družit s Slovenci, sploh pa ne načrtno, in nas niti pod razno niso zanimale domačijske ideje nekaterih prisotnih, predvsem predstavnikov starejše generacije, ki so najprej razpredali o folklori in veselicah, nato pa so se med sabo po stari navadi spet malo sporekli, ker so bili eni očitno bolj rdeči, drugi pa bolj črni. Za kak zaskrbljujoč trenutek je skoraj malo zavelo tudi po tem, da bi se udarili še janšisti in tisti od nas, ki bi jajceglavca najraje videli v dosmrtni ječi (da se slučajno ne poslužim sovražnega govora o kakem kandelabru), ampak so na srečo prevladali taki, ki si jim je v Berlinu že uspelo vzgojiti zmožnost zavestnega ignoriranja slovenskih političnih zdrah. Tisti od nas, ki pa še delamo na tem in še nismo postali imuni na tovrstne "sprožilce" besnila, smo pa sicer vseeno malo trznili vsakokrat, ko je kdo omenil Janšo (zapečeni ateisti smo malo škripali z zobmi tudi takrat, ko je padla kaka ideja o organizaciji česa pod okriljem katoliške misije), ampak smo uspeli to trzanje ohraniti zase – najbrž zaradi blagohotnega zenovskega miru, ki ga človek občuti, ko lahko popolnoma ignorira veliko večino slovenskih medijev vsaj pol leta skupaj. 

No, potem je morala vzbrsteti še obvezna večna debata o tem, zakaj v Berlinu načeloma ni mogoče kupiti slovenskega vina (vsaj ne brez poglobljene raziskave terena), pa sem po kakih petnajstih minutah poslušanja o tem, kakšna tragedija je, da genialno slovensko vino ni bolj vseprisotno, nekatere od rojakov razveselil z rahlo nagajivim pomislekom o tem, koliko slovenskega vinca bi ob butični slovenski proizvodnji sploh ostalo za Slovence, če bi ga masovno tankali v vseh evropskih in po možnosti še kaki ameriški metropoli... Da se ne pogovarjamo o tem, kako konkurenčna in prepoznavna so sploh lahko slovenska vina ob poplavi poceni francoskih, kalifornijskih, avstralskih, južnoafriških, čilenskih in bogve kakih še vin, tako vrhunskih kot zanikrnih, saj v tako opevano legendarno kakovost in dragocenost slovenskih vin žal privzeto verjamemo samo Slovenci, ostale Zemljane bi se pa dalo v to mogoče prepričati samo s kako monumentalno propagandno kampanjo, vredno samega Goebbelsa. Če vzamemo v obzir, da itak vse vino, kar ga Slovenija zmore proizvesti, požulimo Slovenci sami, so najbrž moji dvomi v smiselnost vitja rok nad pomanjkanjem slovenske kapljice v berlinskih "špetijih" (večno dežurne trgovinice, kamor se hodi po osnovne potrebščine, večinoma po pir) upravičeni. 

Kakorkoli že, obisk slovenskega veleposlaništva je bil vseeno precej zabaven, predvsem ker so imeli not klimo in ker se je bilo res fino poznavalsko režati starcem, ki so se že po par minutah več kot očitno udarili zaradi tako stereotipnih večnih zamer in nevoščljivostjo oziroma privoščljivostjo med Slovenci. Zato dvomim, da se bomo začeli Slovenci v Berlinu masovno srečevati z naključnimi rojaki, ker kjer se slučajno znajdejo trije, sta navadno vsaj dva skregana že po petih minutah. Slovenskega vinca bi se sicer lahko z Moniko lotila na pogostitvi, ki je sledila komediji, vendar sva vljudnostni obisk raje na hitro zaključila in šla raje domov pit light pir na balkon ter klepetat s sosedoma. Z znancem z ambasade se bomo pa tako ali tako srečali v miru in takrat, ko ne bo v uniformi, na Slavenovem akustičnem koncertu v bifeju, kjer imajo paranojo pred akustičnimi inštrumenti.