Bumbar v Berlini: Mogoče to?

Glede tega stanovanja, ki ga gremo danes gledat, imam dober občutek. Kako vendar tu, z vhodom poleg Hundesalona, ne bi marali naše male Hündin?

Bumbar v Berlini: Horizontalni dež in guncanje po mestu

V prejšnjem traktatu sem se tako navdušil nad fenomenom Šnufe in razpredanjem o obskurnih tehnikalijah najemanja stanovanj, da sem pozabil omenit, kak se nama z Moniko sploh kaj zdi Berlin po par tednih. Žal prav globoko in podrobno uživat v mestu še nekako nisva imela časa, ker je to stanovanje, ki ga še vedno iščeva, zaenkrat žal seveda še vedno prva stvar na seznamu prioritet. Ampak kolikor sva utegnila videt (tokrat in ob prejšnjem obisku pred par leti), je super.

Tisti, ki ste že bili tu, itak veste, kako je... Prvi vtis je tak, da Berlin nekako sploh ni neko silno velemesto. Čeprav je veliko zanimive arhitekture za pogledat, predvsem kar še stoji predvojnega, pa ni prav veliko impozantnih nebotičnikov (razen v takih delih mesta). Mogoče to lahko razočara koga, ki bi rad ždel v večni senci stolpnic na Manhattanu, ampak če imaš namen vsaj nekaj let živet tu in videt še kak žarek sonca kdaj (in ti je ona Blade Runner temina nekako sladko skrivnostno privlačna samo v filmu, v praksi pa mogoče malo manj), ti vsa ta zračnost hitro postane zelo všeč. Atmosfero iz Blade Runnerja omenjam zato, ker Berlin tja pod jesen itak postane skandinavsko siv, seveda pa tudi malo po angleško uscan: ker je taka ravnina, se oblaki vneto preganjajo tu čez in mimogrede se tudi uščije tako malo za šport, čeprav je še pred petimi minutami izgledalo, kot da bo sonce nabijalo cel dan. S to razliko od angleškega mezenja, da se zna tu mimogrede tudi pošteno ulit, medtem pa tudi pihat tako odločno, da nese scalino praktično vodoravno in ti ne pomaga nobena marela, ker bi v bistvu rabil skafander. Kot bumbar, sveže preseljen direkt iz milo mediteranske in večno s soncem obsijane Izole, seveda nobenega skafandra ne premorem, niti dostojnih nepremočljivih gojzarjev, tako da bo zimska oprema ena izmed večjih in bolj tečnih letošnjih investicij.

Horizontalni dež in sivina zvenita malo morbidno, ampak imamo glede tega zaenkrat precejšnjo srečo – za ta čas je čudno toplo in tudi zaliva zadnje štirinajst dni presenetljivo poredko. V vsakem primeru je pa odlično, da je Berlin vsaj zelo "zračen", če že zna biti malo mračnjaški na momente... Z zračnostjo mislim ogromno prostora in hkrati tudi dobesedno OK zrak – ja, zjutraj stopiš na cesto in te preseneti lesni vonj po odpadlem mokrem jesenskem listju, skoraj kot v Dravogradu, nikakor pa ne neka zatohla juha težkih kovin in v olju ocvrtih začimb, kot na primer v kakem Bangkoku. Tudi promet je v glavnem precej redkejši kot v kaki poblazneli Ljubljani, in ni čutit roke represije, kot se ti zazdi na primer v Stockholmu, kjer bi se prebivalci najbrž brez ugovora plazili tudi po vseh štirih čez prehod za pešce z omejitvijo pol kilometra na uro, če bi jim le to blagovolila ukazati Država. Imam pa zato gasilce na sumu, pa tudi ostale "lastnike" siren s policaji vred, da nonstop vklapljajo sirene samo zato, da se jim ni treba na semaforjih ustavljat, zajebantom. In to zato, ker nisem videl še nobenega požara ali nesreče nikjer, kljub temu pa nonstop vklapljajo sirene, in to strahotno glasne za povrh... Po možnosti točno takrat, ko bi se morali drugače ustavit na semaforju, in seveda točno takrat, kadar so slučajno ravno vštric tebe - zato, da te je kap trofi direkt.

Tudi ostale prometne imbecile srečaš seveda tudi tu, in tudi tu se, tako kot pri nas, prevažajo okrog predvsem v črnih BMWjih in audijih, pa kak bohoten mercedes še malo bolj konzervativno tečnari zraven. Ampak nekega groznega prometnega cirkusa ni videt, tako kot praktično neprestano v kakem Londonu, kjer te za dobro mero še skoraj povozijo vsake pet minut, ker seveda gledaš v napačno stran, preden stopiš na cesto. Tu vsaj vozijo po "pravi" strani, tako da si še nekako lahko predstavljaš, da boš kdaj vozil tu okoli... z GPSom, seveda. Edino tramvajev se moraš malo navadit, ker te mogoče znajo nekoliko presenetit na momente. Resen kaos je na cestah mogoče samo ob določenih urah v strogih centrih. Pravim v množini, ker Berlin pač še vedno nekako nima enega samega tipičnega "downtowna", ampak premore par delov, kjer je narod in pleh vidno bolj nagužvan kot drugje... Predvsem recimo tam, kjer tečni kvazi-alternativni Američani z opravo in obvezno avreolo strašanskih liberalnih aktivistov in umetnikov vztrajno obiskujejo Checkpoint Charlie, ki pa je seveda popolnoma fake, saj od originala menda (in tudi precej očitno, če imaš oči povezane z vsaj dvema nevronoma) ni ostalo čisto nič.

No, od Čekpojnt Čarlija je razen par lažnih spominkov za nas, povprečne bivše Jugose, ostalo mogoče to neko posebno bratstvo, ko se ob druženju z nekdanjimi Vzhodnimi Nemci, starejšimi od 35 let, počutiš nekako šaljivo in domače. V oni simpatični "Lolek in Bolek", "Gustav", "A je to" in "nisem videl olive/banane/kivija do svojega trinajstega leta" maniri, pač... Ja, z njimi se imaš o čem pogovarjat. Seveda če znaš nemško ali če slučajno kdo (kar je bolj redko) zna dobro angleško - hja, reveže so v šolah gnjavili še z ruščino...

Ampak gremo nazaj na promet, oziroma na res razveseljivo odsotnost prometnega kaosa. Ta civilizacijski veledosežek Berlinu več kot očitno ni uspel zaradi nadevanja lisic, limanja blazno dragih nalepk, legitimiranja, in sploh prometne represije. (Prijatelje v modrem sem videl do zdaj v Berlinu celih trikrat... Enkrat se je en basal s kebabom. Drugič sta dva dremucala v presenetljivem soncu sredi oktobra na Alexanderplatzu. In tretjič je ena malenkost bolj strah zbujajoča četica v neprebojne jopiče odetih in oboroženih mladeničev – ki bi lahko izgledali že resno, če ne bi pol njih prežvekovalo krapov iz bližnjega Dunkin Donutsa – rahlo zdolgočaseno, ampak vidno kislo, opazovala velikansko hordo poblaznelih švedskih navijačev, ki so po mestu zganjali pač neke svoje nadvse hrupne in obscene navijaške rituale, ki jih ne razumem niti jaz niti najbrž oni (tako policaji kot sami navijači). Ne me narobe razumet, saj je nekaj špasnega na mrtvo naklanih Švedih, ki sredi zgodnjega popoldneva opletajo z binglji sred šestpasovnice, iščoč primerno drevo, da bi se olajšali. Ampak hecno je to najbrž predvsem meni kot naključnemu mimoidočemu, ki se mi ni treba po službeni dolžnosti s podivjanimi Skandinavci ukvarjat, razen v tem smislu, da se jim ognem v širokem loku... Medtem ko so se nekateri od teh "robocopov" že vidno sekirali. Oziroma so si ob zobanju peciva najbrž mislili, jebemomast, kaj zdaj, naj premlatimo te podivjane Vikinge že kar takoj, ali bi počakali, da se kateri od njih najprej zvrne v nenadni omotici pod tramvaj, pa potem posredujemo?

Ampak vidim, da spet kar nekaj napletam in da sem sploh zašel. Torej... Do fenomena neproblematičnega prometa v mestu s 3,5 milijona prebivalcev je najbrž prišlo v prvi vrsti zaradi odličnega javnega prevoza, ki je tako ali tako en od večjih plusov mesta sploh, pa mogoče malo tudi zaradi tega, ker je bilo mesto po drugi svetovni vojni zaradi nekaterih vsem znanih nevšečnosti rahlo načeto, mislim, razrušeno... In potem je bil nekdo morda dovolj priseben, da je ob čiščenju ruševin pomislil tudi na to, da bi naredil dovolj široke ceste... Ali pa je bilo že prej tako, kaj pa vem - zaenkrat še nisem strokovnjak za berlinsko zgodovino. Kakorkoli, ceste so praviloma res široke tako, da se da še mirno parkirat ob robu, motovilit sem in tja, tramvaj potem vozi po sredi mnogokatere od njih, pa še drevesa se bohotijo tam mirno, ne da bi koga motila. Ja, k radodarnosti s prostorom gotovo prispeva neskončna ravnina, na kateri Berlin ždi (Prenzlauer Berg, kjer z Moniko trenutno začasno stanujeva, je "Berg" samo za one z res veliko domišljije in zelo malo veselja do kakršne koli vzpetine, ker najbrž na svojem absolutnem vršacu tiči glih ene tri metre nad okolico).

Aja, za uspešno dešifriranje delovanja javnega prevoza moraš sicer uporabit deset dek možganov in ščepec smisla za barve in splošno kriptografijo, pomaga pa predvsem informacija, da je cona A čisti center, cona B vse okoli, kar bi utegnil zaenkrat obiskati, enkratna karta za cono AB pa velja za 2 uri za vse oblike prevoza. Torej, kupiš enkratno karto za cono AB za 2,40 na postaji podzemne, in s to karto se lahko voziš potem še dve uri s katerimkoli drugim vlakom podzemne ali nadzemne ter s tramvaji in busi. Na voljo imaš seveda tudi dnevne, tedenske in mesečne karte, pa še par raznih bolj kompliciranih podvariant. S kombinacijo t.i. ring vlaka, ki vozi v krogu okrog centralnih delov mesta (en v smeri urnega kazalca, drugi v drugo smer), tramvajev, avtobusov in predvsem podzemnih linij lahko tako zelo hitro in brez problemov prideš kamorkoli. Sicer se je ena frendica hahljala, da so menda mestni birokrati pred kratkim pogruntali nek totalno nerazumjiv sistem, po katerem se z isto karto naj ne bi smel peljat nazaj tja, od koder si bil prišel. Ampak tudi tistih nekaj uslužbencev, ki občasno nadzorujejo, če sploh imaš karto za karkoli, ne more podrobno pojasnit, kako naj bi to delovalo, sploh pa nimajo pojma, od kod si prišel in kam greš - torej kako za božjo voljo naj bi to delovalo sploh? Ampak tako ali tako te pa s takimi nikomur razumljivimi štosi niti slučajno ne morijo, če si več kot očitno tujec.

Drugače se ljudje naokoli na veliko prevažajo tudi s kolesi... Ki jih pustijo na postaji ali pa jih lahko, če jih prime, zavlečejo s sabo tudi na u-bahn, s-bahn ali tramvaj, in se malo potransportirajo, potem pa, hop, se odpeljejo na biciklu naprej.

In še to: na moje veliko veselje isto jemanje s sabo na vlak velja tudi za pse. Naša smrduhinja tu končno ne bo več večno zatirana, revše ubogo... Ja, seveda mora bit na vrvici in se obnašat približno priljudno, pa mogoče moraš zanjo celo polovično karto plačat (tega še nisem čisto dobro preštudiral), ampak lahko gre pa s tabo na podzemno, buse, vlake in tramvaje. No, pa tudi v trgovine, bare, frizeraje in najbrž celo v kak kino. Folk ima pesjane, od malih šnupijev do velikih beštij, s sabo povsod in nihče se zaradi tega ne sekira. Res pa je, da so ti nemški gosposki psi večinoma nekam vzgojeni, mirni in olikani, kar bi lahko predstavljalo rahel šok za našo nekam svojeglavo, poskočno in sploh malo bolj prostaško pesjanarko. Upam samo, da si bo dala izbit iz trde terierske betice idejo, da so vsi njeni nartabuljš prjatli, ki jih je treba nujno poskakat in prešnofat, ker drugače jo bo kap od pretoka nartabuljš prjatlov v povprečnem vagonu podzemne.

Bumbar v Berlini: Nepremičninski bumbarji v Berlini

Orkamarijamadona, so tečni s temi stanovanji... Ne, stanovanja v Berlinu res ni lahko najeti. Niti potem, ko imaš vse papirje, ker v bistvu sploh ne štekam več, a ti veseljaki sploh hočejo karkoli oddati, ali raje samo sedijo na fletih čimbolj dolgo in držijo fige, da bi se cene čimbolj dvignile (pa da bi se vsi Turki in taki mi bolj njim podobni čimprej izselili). Če se bo slučajno še kdo spravljal sem in nima vnaprej zmenjeno za stanovanje, naj se pripravi - vsaj tako izzgleda - prav zares na vsaj parmesečno paranje živcev na vse možne načine. V podrobnosti raje ne bi hodil preveč, kaj čem razpredat zdaj na dolgo in široko o tem. Koga pa to zanima, še meni se mi samega sebe ne ljubi več poslušati. Edino lahko rečem: nemška učinkovitost in red: hahahaha, japajadi, japajadi! Mogoče kje drugje v Nemčiji, v Berlinu sigurno ne.

Tista rezervna varianta, ki sem jo omenjal v prejšnjem prostem spisu, se pa žal tudi vedno bolj odmika. Ne samo, da se ta firma ne bi glih preveč pogajala, da bi kaj spustila najebnino – eh, kje, oni bi raje videli, da bi jo potem še malo dvignili, ko bodo končno prenovili ta flet (ker zdaj ga še prenavljajo)... V zvezi s prenovo pa tudi ne morejo dati nobene resne ocene, kdaj bi to bilo, ker pač delavci menda fušajo samo tako malo ob popoldnevih ene dvakrat na teden, da pač prenova manj stane. Tako da zaenkrat še ne bi govorili o kakih točnih rokih in pitaj boga, kdaj bi blagovolili začeti govoriti o njih.

Za popizdit, zdaj vedno bolj razumem ona sumničenja, da je do tako učinkovitega razmaha nacističnega aparata prišlo tudi zato, ker znajo razni birokrati tako dovršeno prelagat odgovornost drug na drugega in skomigati z rameni, češ da oni pač o ničemer ne odločajo. Monika se je ob tem neskončnem nesmiselnem šetanju sem in tja (in ob še bolj nesmiselnem neskončnem čakanju nekam tja v tri krasne) več kot primerno spomnila na scene iz Life of Brian:

Coordinator: Crucifixion?

Prisoner: Yes.

Coordinator: Good. Out of the door, line on the left, one cross each.

[Next prisoner]

Coordinator: Crucifixion?

Mr. Cheeky: Er, no, freedom actually.

Coordinator: What?

Mr. Cheeky: Yeah, they said I hadn't done anything and I could go and live on an island somewhere.

Coordinator: Oh I say, that's very nice. Well, off you go then.

Mr. Cheeky: No, I'm just pulling your leg, it's crucifixion really.

Coordinator: [laughing] Oh yes, very good. Well...

Mr. Cheeky: Yes I know, out of the door, one cross each, line on the left.

Dobro, toliko samo mimogrede za medklic, za preganjanje tečnobe. Sem drugače začel pisati že tudi eno malo daljše in vzneseno poročilo, kako je ta berlinska sproščenost sicer genialna na sto načinov... Ampak "sproščenost" ti hitro začne iti zelo na živce, ko se ti zazdijo vsi eni jebivetri, ker se pač samo tebi z nečim mudi in to njih seveda čisto nič ne briga... Jebiga, smo dobro vedeli, da ne bo vse samo super in fajn. Emigracija v tujino je pač kar zajebana stvar, sploh če znaš jezik na začetku glih tako perfektno, da lahko komu, ki je slučajno malo bolj klepetav, samo glupo kimaš in si misliš: "Ja, ja, selbst verständlich, whatever floats your boat."

Se greva pa lahko jutri vsaj malo "sproščat" še midva na koncert Serja Tankiana... Resnično upava, da bo fajn grmelo in da bo pir napol zastonj.

Bumbar v Berlini: 10.000 znakov o Šnufi

Ene par frendov me je zezalo, naj se lotim kakega bloga o tem, kako gre kaj v emigraciji... In v bistvu vidim, da to niti ni tako slaba ideja. Predvsem zato, ker drugače vsakemu posebej pisarim, kako gre kaj v emigraciji. To je v bistvu edini razlog za to pisarijo, saj se v emigraciji drugače vsaj zaenkrat ne dogaja nič kaj tako monumentalnega, da bi se glih splačalo pisat blog o tem, kako kaj gre, poleg tega sva jo pa z Moniko pobrisala samo do Nemčije, ne do recimo Japonske, tako kot prijatelj Sašo... Ki bi imel dosti več razlogov, da bi se lotil kakega bloga o tem, kako gre kaj v emigraciji, ampak se ga nekako ne da prepričat, bes ga lopi...

No, in ker se mi ne ljubi ukvarjat še z enim blogom, če že itak obstaja ta od našega benda, bom priložnostne novice o najinem silno zanimivem življenju v Berlinu objavljal kar na tem blogu od benda. Itak se bo na sto kilometrov ločilo, kaj se tiče benda in kaj ne. Prvič, objave, ki se tičejo benda, so v angleščini (ma nemoj?)... Drugič, objave, ki se tičejo najinih fascinantnih izkušenj v emigraciji, bodo označene z naslovom "Bumbar v Berlini"... In tretjič, bend trenutno itak ne počne nič kaj ekstra, saj na najino veliko žalost nismo mogli hkrati emigrirat VSI člani.

Torej, itak vas že velika večina tistih, ki bi si slučajno želeli prebrat tole do tretjega odstavka, ve, da smo z Babo™ in Pesom™ skočili z naluknjane in gnijoče barkače, ki se motovili tam okrog onega opevanega svetilnika od Slovenije. Razlogov je bilo kar nekaj, glavni pa je bil sigurno ta, da tako depresivne rupetine, kot je Slovenija zadnje čase, enostavno ni bilo več možno prenašat. V silne modrosti naših genialnih politikov se niti ne bom spuščal, ker mi je trenutno najlepše pri vsem skupaj, da mi ni treba več prenašat niti njihovih mentalnih prdcev niti koprofilskih slovenskih medijev, ki v njihovih plinih iščejo svoj morbidni navdih. Že sama odsotnost oddaje TV Dobro jutro, Svet na Kanalu A, Preverjeno in TV dnevnikov na splošno deluje tako blagodejno, kot da bi mi vsako jutro nekdo prozac na skrivaj metal v kavico. Odsotnost v obupu roke vijočih Slovencev, od katerih na koncu dejansko niti solate na tržnici nisem mogel več kupit, ne da bi mi zraven zavili še par zadnjih katastrofalnih pogruntavščin z zeljnika Vélikega vodje in njegovih brezsramnih podrepnikov, pa po jutranjem vzdihu olajšanja zaradi vsesplošnega pomanjkanja novic z rodne grude tudi kar ugodno vpliva name, sicer ne več tako zelo mladega človeka.

Načrt, ki ga trenutno počasi uresničujeva z Moniko, je bil v osnovi enostaven. Prijatelj, ki živi v Berlinu že kakih šest let, nama je preko prijateljev svojih prijateljev zrihtal začasno stanovanje v nekdanjem vzhodnem Berlinu, kjer sva trenutno. To pa zato, ker si v Berlinu seveda ne moreš uredit stalnega stanovanja, če nimaš nekje "oporišča".

Najemanje stanovanj v Berlinu je namreč prav toliko živce parajoče, kolikor lahko človek vidi na raznih izseljeniških forumih po netu. Prvič, na Berlin je naval. Ne samo v štorijah, ampak tudi v resnici. Zato so se stanovanja podražila in ni več tako, kot je bilo še pred par leti. V praksi to pomeni predvsem, da se v nekaterih delih mesta, ki so bili mogoče še do pred kratkim zelo zanimivi (recimo Kreuzberg), praktično ne splača več iskati stanovanja z relativno ugodno najebnino. Neukölln je na podobni poti. Ne samo, da so se cene tam precej povišale, ampak na oglede stanovanj pride tudi po več deset ljudi naenkrat. Ja, ena izmed posledic navala je to, da so nepremičninske agencije začele organizirati skupinske oglede stanovanj, ki znajo na začetku delovati precej tečno in brezosebno, dokler se malo ne navadiš na idejo. Nakar ti postane jasno, da zaradi velikega zanimanja žal skoraj ne gre drugače.

Večino stanovanj oddajajo nepremičninska podjetja, ne zasebniki, in kar hitro ugotoviš, s katerimi predeli mesta se katero od njih ukvarja. In ker ne morejo kazat stanovanj vsakemu interesentu posebej, organizirajo skupne oglede, kjer potem oddaš svoje podatke in upaš na najboljše (t.j., da bo upravni odbor izbral ravno tebe). Nemci se namreč zelo bojijo, da bodo dobili v stanovanje neplačnike, saj imajo precej strogo zakonodajo in se najemnikov potem ne morejo kar tako čez noč znebiti.

K podatkom, ki jih v primeru, da te neko stanovanje zanima, zahtevajo od tebe, spada vse mogoče, tudi že prav zoprno osebne podrobnosti. Še najbolj idiotski (predvsem za tujce, ki smo se ravnokar priselili) je pa takozvani Schufa Auskunft, ki mu jaz ljubeče pravim Šnufa, saj ta papir dejansko dobiš tako, da neki privatni firmi dopustiš, da ti po mili volji šnofa po tekočem računu. Za najem praktično vseh stanovanj v Berlinu namreč rabiš njihov pildek, na katerem piše, da nobenemu nisi nič dolžen, da si kreditno sposoben, da je tvoja osebna boniteta A+ in da si sploh vsepovprek super. Kako to oni ugotovijo v tridesetih sekundah na podlagi pred enim dnevom odprtega bančnega računa (tvojega prvega bančnega računa v Nemčiji), je tu popolnoma brezpredmetno dlakocepljenje, glavno, da oni napišejo, da si ti fajn. Bojim se sploh pomislit, kako kak ubogi Švab, ki je kdaj ostal komu kaj dolžen ali česa ni plačal čisto pravočasno, sploh lahko še najame kakršno koli luknjo kdaj v življenju (ker menda ta firma dejansko skrbno sledi vsem tvojim transakcijam, predvsem neplačanim računom ali kreditom). Skrajno sporno se mi zdi tudi to, da Šnufa od tebe zahteva nič manj kot kar tvoj username in password za tvojega ponudnika spletnega bančništva (v Nemčiji, seveda)... Upam, da nisem edini, ki sem spremenil username in password takoj potem, ko so mi izpljunili jebeni Šnufa pildek, ker to je že prav neverjetno. Naša informacijska pooblaščenka ne pusti Google Street View avtomobilom vozit okoli po Sloveniji, da ne bi kakega nič hudega slutečega pijančka slučajno poslikali v nago rit pri scanju za kakim grmom in bi ga potem slučajno opazil sosed, ki je glih slučajno na Google Earthu točno po oni ulici preučeval Street View (kot da ne bi bil nečednosti prav tega rdečeličnega someščana itak že pred tem stokrat zgroženo uzrl tudi v živo)... Tu pa pričakujejo od tebe, da boš prostovoljno delil vpogled v svoje bančne račune in ostale podatke čisto vsakemu privatniku, ki ima pet minut časa, da te vpraša po njih. E, pa jebemomast, niti eno niti drugo se mi ne zdi posebej prisebno.

Torej... Khm... Sem se malo razhudil spet in razbohotil po tipkovnici... Skratka, ja, res je, ta Šnufa pildek je v zadnjih par dnevih tu deloval name tako nekako kot pri nas doma fris Karla Erjavca – navzven benigen in domačijsko zarukan, pa skoraj malo smešen zaradi svoje navidezne nelogičnosti, v resnici pa žleht do amena, pa zločinsko in preračunljivo pokvarjen.

Ja, torej, če je kdo pomislil na to – res je, Nemci imajo kar radi birokracijo. Sicer se mi niti ni zdelo, da bi bili kakorkoli bolj zoprni od povprečnega slovenskega birokrata na tem področju, ampak so pa vseeno kar veseljaki. Je pa res, da si lahko te papirje, ki jih rabiš za najemanje stanovanja, urediš v približno treh dneh. Če seveda veš, katere papirje potrebuješ, v kakem vrstnem redu jih moraš uredit, in kako.

Najprej moraš rešit ta catch-22 s tem Šnufa papirjem. Namreč, tako gre to:
- Šnufe ne dobiš brez bančnega računa;
- bančnega računa ne dobiš brez naslova v Nemčiji;
- naslova v Nemčiji ne dobiš brez Šnufe.

Pravilni vrstni red za reševanje tega gordijskega vozla je, da poznaš nekoga, ki že ima stanovanje v Berlinu, in ki te je pripravljen prijavit tam. Pri tem (in pri vseh ostalih opravilih) popolno neznanje nemščine ali tolčenje v nedoločnikih, nevredno celo naročanja kebaba pri lokalnem Turku (to je moja trenutna raven znanja), NE pomaga. V nasprotju s tem, kar vam je mogoče kdo (vključno z mano) kdaj razlagal – NE, v Berlinu NE govorijo vsi angleško. Predvsem ne v nekdanjem vzhodnem Berlinu. Sploh pa uradniki ne, ker zaradi možnosti, da bo prišlo do nesporazumov, menda ne smejo gobcati kar nečesa približno tja v tri krasne.

Torej, najprej te en dobrotnik začasno prijavi v Berlinu... Potem greš pa s pildkom, da si se prijavil, na banko. Tam so nama bili (kako čudno, a ne!) pripravljeni priskočiti na pomoč tudi v angleškem jeziku, seveda, kajti denarci ne poznajo meja in jezikovnih preprek. (No, roko na srce, če imaš veliko denarja odveč, tudi Šnufe najbrž ne rabiš glih tako nujno – pač plačaš krepko provizijo nepremičninskim agentom, pa ti zrihtajo stanovanje.) Banka ti račun kakopak odpre en-dva-tri in tudi spletni dostop dobiš takoj, ki je skrajno enostaven – nimajo certifikatov tako kot pri nas, ampak uporabljajo dodatno preverjanje prek SMSov. Aja, saj res – najboljše si je najprej zato takoj, ko stopiš z aviona z namenom, da boš ostal, nabavit tudi en pre-paid telefončič, pa brez omiljenega laptopa, skenerja, printerja in dostopa do interneta ter do spletne banke doma tudi gre bolj težko, seveda... Oziroma ródo, bi rekli Štajerci.

No, kak dan kasneje, ko se tvoj fini deviški novi račun pojavi vsepovsod, kamor Big Brother bolšči, pa prek neta zaprosiš za to klinčevo Šnufo in jim s stisnjenimi zobmi daš username in pass. Na računu mora bit glih toliko, da to Šnufo tudi plačaš z njim – trenutno okrog 20 evrov. Eh, najbrž je lahko tudi prazen, ker se mi zdi, da tudi PayPal sprejemajo, seveda. Nato ti izpljunejo ta čudežni Šnufa certifikat v .pdf formatu, ki ga moraš potem masovno in popolnoma debilno, saj čisto nič ne pomeni v resnici, kazat nepremičninskim posrednikom. (Note to self: ukini stodnevno "zastonj" šnufanje po lastni Šnufi, ki ti ga seveda kao dobrohotno "brezplačno" uturijo zraven, pa če hočeš ali ne. Namen tega je seveda, da te po 100 dneh, ko si itak že bil pozabil na to in nisi izrecno ukinil "storitve", SPET upalijo za 20 evrov, ker imaš očitno namen to "storitev" – torej neprestano zretje v svojo lastno Šnufo, ki je sploh nisi hotel – koristit še naprej. Ja, Šnufa mi gre na jetra, saj bom nehal zdaj s tem!)

No, ampak čez to birokracijo sva se z Moniko uspešno prebila in trenutno se poskušava čimbolj uspešno grebsti za par simpatičnih stanovanj. Kljub navalu na Berlin se da še vedno najt poceni stanovanja v malo mirnejših delih mesta. Midva sva si na primer za svoje ciljno območje izbrala Britz, ki sicer še spada pod Neukölln in je samo kak kilometer bolj južno od centra tamkajšnjega dogajanja, ampak ni tako fensi šmensi. V vseh delih Berlina naenkrat je tako ali tako nemogoče iskat, ker je tega ogromno, tako kot je ogromno tudi mesto, in idealen flet lahko ziher iščeš pol leta po tamalem. Samo dvomim, da bi te kdo tako dolgo "začasno" prenašal v svojem brlogu – še popolnim svetnikom po par dnevih, kaj šele tednih, mrkne avreola.

Za eno res super stanovanje sva se že praktično zmenila. Poceni, mirno, blizu parka, 5 minut hitre hoje od u-bahna/s-bahna, brez problemov s parkplaci, dve sobi in pol, in PIVOVARNA IZ 11. STOLETJA DIREKT ČEZ CESTO...! Ampak se je na najino veliko žalost izkazalo, da v tej bajti ena zlohotna stara baba ne mara psov. Da kdo naše Palome ne bi maral...! Popoln nesmisel, šokantno, celo, in če bi to naša Malči vedela, bi ji počilo kosmato pasje srce – nje, ki ima vse ljudi in živali sveta (razen golobčkov) tako zelo rada, pa da nekdo ne bi maral!

Kakorkoli, tam doli v tem Britzu je še par možnosti, ena od njih zelo fina, ampak bo treba nekako prepričati to firmo, da smo ravno mi trije (s pesjanom vred) glih tapravi najemniki zanje.

No, še ena rezervna varianta je pa še bolj špasna... Namreč, po naključju se je v bajti, kjer živi ta zgoraj omenjeni prijatelj, ravnokar izpraznilo eno stanovanje. Sicer manjše, pritlično (torej malo temnejše) in z obupno malo kopalnico, ampak ima pa velik plus – veliko privatno teraso, nekakšno zaprto notranje dvorišče, kjer bi se lahko najin smrduh od psa preganjal in po mili volji odtakal, če bi mu uredili temu namenjeno travico, jaz bi pa lahko celo roštilj kuril in si omislil gorilnik za vok/ploščo/kotel! Trenutno so za to stanovanje zahtevali sicer malo večjo najebnino, kot bi nama ravno ustrezalo, ampak če nama slučajno uspe še malo zbit ceno, bo tudi to naravnost fino šlo.

Tako ali tako bi v tem primeru zraven najeli še prostor za vaje / studio / delovni prostor. Tako potem ne bi bil tak problem, da je stanovanje manjše, ker jaz pač ne bi cele sobe zasedel s svojimi inštrumenti in računalniki. O sobah za vadnico / studio smo se že pozanimali in blizu tega dela mesta, kjer iščeva stanovanja (tako da lahko greš recimo z biciklom ali z u-bahnom in potem malo peš) je en kompleks vadnic za glasbenike (ogromna štirinadstropna bajta + kletni prostori). Tam imajo varovane in ogrevane sobe s skupnimi wcji in tuši, približno 100 € na mesec za cca 30 m2 delovnega prostora, razbijaš lahko pa vsak dan od osmih zjutraj do desetih zvečer, od desetih do polnoči pa brez ojačevalcev. Ne zgleda ravno slabo, sploh, če si to še malo razdelimo s tem prijateljem, ki tudi rabi prostor za ustvarjanje hrupa...

Zaenkrat toliko, itak sem spet nabluzil cel traktat o praktično ničemer, prekleto... Aja, pa seveda sem nekako podzavestno, ne da bi pravzaprav hotel, vključil v ta ep tudi nekakšna praktična navodila za emigracijo v Berlin, če komu od vas zmanjka živcev tam v dolini Šentflorjanski. Saj ne, da bi vas nagovarjal k čemu tako bogokletnemu, ampak če koga zanima, eto, trenutno vemo vse o Šnufi, kot jo zaenkrat zahtevajo (in ki je še nedolgo tega stala več kot pol manj kot zdaj, prekleti lopovi!).

Lep pozdrav iz Berlina,

Bori