Bumbar v Berlini: 10.000 znakov o Šnufi

Ene par frendov me je zezalo, naj se lotim kakega bloga o tem, kako gre kaj v emigraciji... In v bistvu vidim, da to niti ni tako slaba ideja. Predvsem zato, ker drugače vsakemu posebej pisarim, kako gre kaj v emigraciji. To je v bistvu edini razlog za to pisarijo, saj se v emigraciji drugače vsaj zaenkrat ne dogaja nič kaj tako monumentalnega, da bi se glih splačalo pisat blog o tem, kako kaj gre, poleg tega sva jo pa z Moniko pobrisala samo do Nemčije, ne do recimo Japonske, tako kot prijatelj Sašo... Ki bi imel dosti več razlogov, da bi se lotil kakega bloga o tem, kako gre kaj v emigraciji, ampak se ga nekako ne da prepričat, bes ga lopi...

No, in ker se mi ne ljubi ukvarjat še z enim blogom, če že itak obstaja ta od našega benda, bom priložnostne novice o najinem silno zanimivem življenju v Berlinu objavljal kar na tem blogu od benda. Itak se bo na sto kilometrov ločilo, kaj se tiče benda in kaj ne. Prvič, objave, ki se tičejo benda, so v angleščini (ma nemoj?)... Drugič, objave, ki se tičejo najinih fascinantnih izkušenj v emigraciji, bodo označene z naslovom "Bumbar v Berlini"... In tretjič, bend trenutno itak ne počne nič kaj ekstra, saj na najino veliko žalost nismo mogli hkrati emigrirat VSI člani.

Torej, itak vas že velika večina tistih, ki bi si slučajno želeli prebrat tole do tretjega odstavka, ve, da smo z Babo™ in Pesom™ skočili z naluknjane in gnijoče barkače, ki se motovili tam okrog onega opevanega svetilnika od Slovenije. Razlogov je bilo kar nekaj, glavni pa je bil sigurno ta, da tako depresivne rupetine, kot je Slovenija zadnje čase, enostavno ni bilo več možno prenašat. V silne modrosti naših genialnih politikov se niti ne bom spuščal, ker mi je trenutno najlepše pri vsem skupaj, da mi ni treba več prenašat niti njihovih mentalnih prdcev niti koprofilskih slovenskih medijev, ki v njihovih plinih iščejo svoj morbidni navdih. Že sama odsotnost oddaje TV Dobro jutro, Svet na Kanalu A, Preverjeno in TV dnevnikov na splošno deluje tako blagodejno, kot da bi mi vsako jutro nekdo prozac na skrivaj metal v kavico. Odsotnost v obupu roke vijočih Slovencev, od katerih na koncu dejansko niti solate na tržnici nisem mogel več kupit, ne da bi mi zraven zavili še par zadnjih katastrofalnih pogruntavščin z zeljnika Vélikega vodje in njegovih brezsramnih podrepnikov, pa po jutranjem vzdihu olajšanja zaradi vsesplošnega pomanjkanja novic z rodne grude tudi kar ugodno vpliva name, sicer ne več tako zelo mladega človeka.

Načrt, ki ga trenutno počasi uresničujeva z Moniko, je bil v osnovi enostaven. Prijatelj, ki živi v Berlinu že kakih šest let, nama je preko prijateljev svojih prijateljev zrihtal začasno stanovanje v nekdanjem vzhodnem Berlinu, kjer sva trenutno. To pa zato, ker si v Berlinu seveda ne moreš uredit stalnega stanovanja, če nimaš nekje "oporišča".

Najemanje stanovanj v Berlinu je namreč prav toliko živce parajoče, kolikor lahko človek vidi na raznih izseljeniških forumih po netu. Prvič, na Berlin je naval. Ne samo v štorijah, ampak tudi v resnici. Zato so se stanovanja podražila in ni več tako, kot je bilo še pred par leti. V praksi to pomeni predvsem, da se v nekaterih delih mesta, ki so bili mogoče še do pred kratkim zelo zanimivi (recimo Kreuzberg), praktično ne splača več iskati stanovanja z relativno ugodno najebnino. Neukölln je na podobni poti. Ne samo, da so se cene tam precej povišale, ampak na oglede stanovanj pride tudi po več deset ljudi naenkrat. Ja, ena izmed posledic navala je to, da so nepremičninske agencije začele organizirati skupinske oglede stanovanj, ki znajo na začetku delovati precej tečno in brezosebno, dokler se malo ne navadiš na idejo. Nakar ti postane jasno, da zaradi velikega zanimanja žal skoraj ne gre drugače.

Večino stanovanj oddajajo nepremičninska podjetja, ne zasebniki, in kar hitro ugotoviš, s katerimi predeli mesta se katero od njih ukvarja. In ker ne morejo kazat stanovanj vsakemu interesentu posebej, organizirajo skupne oglede, kjer potem oddaš svoje podatke in upaš na najboljše (t.j., da bo upravni odbor izbral ravno tebe). Nemci se namreč zelo bojijo, da bodo dobili v stanovanje neplačnike, saj imajo precej strogo zakonodajo in se najemnikov potem ne morejo kar tako čez noč znebiti.

K podatkom, ki jih v primeru, da te neko stanovanje zanima, zahtevajo od tebe, spada vse mogoče, tudi že prav zoprno osebne podrobnosti. Še najbolj idiotski (predvsem za tujce, ki smo se ravnokar priselili) je pa takozvani Schufa Auskunft, ki mu jaz ljubeče pravim Šnufa, saj ta papir dejansko dobiš tako, da neki privatni firmi dopustiš, da ti po mili volji šnofa po tekočem računu. Za najem praktično vseh stanovanj v Berlinu namreč rabiš njihov pildek, na katerem piše, da nobenemu nisi nič dolžen, da si kreditno sposoben, da je tvoja osebna boniteta A+ in da si sploh vsepovprek super. Kako to oni ugotovijo v tridesetih sekundah na podlagi pred enim dnevom odprtega bančnega računa (tvojega prvega bančnega računa v Nemčiji), je tu popolnoma brezpredmetno dlakocepljenje, glavno, da oni napišejo, da si ti fajn. Bojim se sploh pomislit, kako kak ubogi Švab, ki je kdaj ostal komu kaj dolžen ali česa ni plačal čisto pravočasno, sploh lahko še najame kakršno koli luknjo kdaj v življenju (ker menda ta firma dejansko skrbno sledi vsem tvojim transakcijam, predvsem neplačanim računom ali kreditom). Skrajno sporno se mi zdi tudi to, da Šnufa od tebe zahteva nič manj kot kar tvoj username in password za tvojega ponudnika spletnega bančništva (v Nemčiji, seveda)... Upam, da nisem edini, ki sem spremenil username in password takoj potem, ko so mi izpljunili jebeni Šnufa pildek, ker to je že prav neverjetno. Naša informacijska pooblaščenka ne pusti Google Street View avtomobilom vozit okoli po Sloveniji, da ne bi kakega nič hudega slutečega pijančka slučajno poslikali v nago rit pri scanju za kakim grmom in bi ga potem slučajno opazil sosed, ki je glih slučajno na Google Earthu točno po oni ulici preučeval Street View (kot da ne bi bil nečednosti prav tega rdečeličnega someščana itak že pred tem stokrat zgroženo uzrl tudi v živo)... Tu pa pričakujejo od tebe, da boš prostovoljno delil vpogled v svoje bančne račune in ostale podatke čisto vsakemu privatniku, ki ima pet minut časa, da te vpraša po njih. E, pa jebemomast, niti eno niti drugo se mi ne zdi posebej prisebno.

Torej... Khm... Sem se malo razhudil spet in razbohotil po tipkovnici... Skratka, ja, res je, ta Šnufa pildek je v zadnjih par dnevih tu deloval name tako nekako kot pri nas doma fris Karla Erjavca – navzven benigen in domačijsko zarukan, pa skoraj malo smešen zaradi svoje navidezne nelogičnosti, v resnici pa žleht do amena, pa zločinsko in preračunljivo pokvarjen.

Ja, torej, če je kdo pomislil na to – res je, Nemci imajo kar radi birokracijo. Sicer se mi niti ni zdelo, da bi bili kakorkoli bolj zoprni od povprečnega slovenskega birokrata na tem področju, ampak so pa vseeno kar veseljaki. Je pa res, da si lahko te papirje, ki jih rabiš za najemanje stanovanja, urediš v približno treh dneh. Če seveda veš, katere papirje potrebuješ, v kakem vrstnem redu jih moraš uredit, in kako.

Najprej moraš rešit ta catch-22 s tem Šnufa papirjem. Namreč, tako gre to:
- Šnufe ne dobiš brez bančnega računa;
- bančnega računa ne dobiš brez naslova v Nemčiji;
- naslova v Nemčiji ne dobiš brez Šnufe.

Pravilni vrstni red za reševanje tega gordijskega vozla je, da poznaš nekoga, ki že ima stanovanje v Berlinu, in ki te je pripravljen prijavit tam. Pri tem (in pri vseh ostalih opravilih) popolno neznanje nemščine ali tolčenje v nedoločnikih, nevredno celo naročanja kebaba pri lokalnem Turku (to je moja trenutna raven znanja), NE pomaga. V nasprotju s tem, kar vam je mogoče kdo (vključno z mano) kdaj razlagal – NE, v Berlinu NE govorijo vsi angleško. Predvsem ne v nekdanjem vzhodnem Berlinu. Sploh pa uradniki ne, ker zaradi možnosti, da bo prišlo do nesporazumov, menda ne smejo gobcati kar nečesa približno tja v tri krasne.

Torej, najprej te en dobrotnik začasno prijavi v Berlinu... Potem greš pa s pildkom, da si se prijavil, na banko. Tam so nama bili (kako čudno, a ne!) pripravljeni priskočiti na pomoč tudi v angleškem jeziku, seveda, kajti denarci ne poznajo meja in jezikovnih preprek. (No, roko na srce, če imaš veliko denarja odveč, tudi Šnufe najbrž ne rabiš glih tako nujno – pač plačaš krepko provizijo nepremičninskim agentom, pa ti zrihtajo stanovanje.) Banka ti račun kakopak odpre en-dva-tri in tudi spletni dostop dobiš takoj, ki je skrajno enostaven – nimajo certifikatov tako kot pri nas, ampak uporabljajo dodatno preverjanje prek SMSov. Aja, saj res – najboljše si je najprej zato takoj, ko stopiš z aviona z namenom, da boš ostal, nabavit tudi en pre-paid telefončič, pa brez omiljenega laptopa, skenerja, printerja in dostopa do interneta ter do spletne banke doma tudi gre bolj težko, seveda... Oziroma ródo, bi rekli Štajerci.

No, kak dan kasneje, ko se tvoj fini deviški novi račun pojavi vsepovsod, kamor Big Brother bolšči, pa prek neta zaprosiš za to klinčevo Šnufo in jim s stisnjenimi zobmi daš username in pass. Na računu mora bit glih toliko, da to Šnufo tudi plačaš z njim – trenutno okrog 20 evrov. Eh, najbrž je lahko tudi prazen, ker se mi zdi, da tudi PayPal sprejemajo, seveda. Nato ti izpljunejo ta čudežni Šnufa certifikat v .pdf formatu, ki ga moraš potem masovno in popolnoma debilno, saj čisto nič ne pomeni v resnici, kazat nepremičninskim posrednikom. (Note to self: ukini stodnevno "zastonj" šnufanje po lastni Šnufi, ki ti ga seveda kao dobrohotno "brezplačno" uturijo zraven, pa če hočeš ali ne. Namen tega je seveda, da te po 100 dneh, ko si itak že bil pozabil na to in nisi izrecno ukinil "storitve", SPET upalijo za 20 evrov, ker imaš očitno namen to "storitev" – torej neprestano zretje v svojo lastno Šnufo, ki je sploh nisi hotel – koristit še naprej. Ja, Šnufa mi gre na jetra, saj bom nehal zdaj s tem!)

No, ampak čez to birokracijo sva se z Moniko uspešno prebila in trenutno se poskušava čimbolj uspešno grebsti za par simpatičnih stanovanj. Kljub navalu na Berlin se da še vedno najt poceni stanovanja v malo mirnejših delih mesta. Midva sva si na primer za svoje ciljno območje izbrala Britz, ki sicer še spada pod Neukölln in je samo kak kilometer bolj južno od centra tamkajšnjega dogajanja, ampak ni tako fensi šmensi. V vseh delih Berlina naenkrat je tako ali tako nemogoče iskat, ker je tega ogromno, tako kot je ogromno tudi mesto, in idealen flet lahko ziher iščeš pol leta po tamalem. Samo dvomim, da bi te kdo tako dolgo "začasno" prenašal v svojem brlogu – še popolnim svetnikom po par dnevih, kaj šele tednih, mrkne avreola.

Za eno res super stanovanje sva se že praktično zmenila. Poceni, mirno, blizu parka, 5 minut hitre hoje od u-bahna/s-bahna, brez problemov s parkplaci, dve sobi in pol, in PIVOVARNA IZ 11. STOLETJA DIREKT ČEZ CESTO...! Ampak se je na najino veliko žalost izkazalo, da v tej bajti ena zlohotna stara baba ne mara psov. Da kdo naše Palome ne bi maral...! Popoln nesmisel, šokantno, celo, in če bi to naša Malči vedela, bi ji počilo kosmato pasje srce – nje, ki ima vse ljudi in živali sveta (razen golobčkov) tako zelo rada, pa da nekdo ne bi maral!

Kakorkoli, tam doli v tem Britzu je še par možnosti, ena od njih zelo fina, ampak bo treba nekako prepričati to firmo, da smo ravno mi trije (s pesjanom vred) glih tapravi najemniki zanje.

No, še ena rezervna varianta je pa še bolj špasna... Namreč, po naključju se je v bajti, kjer živi ta zgoraj omenjeni prijatelj, ravnokar izpraznilo eno stanovanje. Sicer manjše, pritlično (torej malo temnejše) in z obupno malo kopalnico, ampak ima pa velik plus – veliko privatno teraso, nekakšno zaprto notranje dvorišče, kjer bi se lahko najin smrduh od psa preganjal in po mili volji odtakal, če bi mu uredili temu namenjeno travico, jaz bi pa lahko celo roštilj kuril in si omislil gorilnik za vok/ploščo/kotel! Trenutno so za to stanovanje zahtevali sicer malo večjo najebnino, kot bi nama ravno ustrezalo, ampak če nama slučajno uspe še malo zbit ceno, bo tudi to naravnost fino šlo.

Tako ali tako bi v tem primeru zraven najeli še prostor za vaje / studio / delovni prostor. Tako potem ne bi bil tak problem, da je stanovanje manjše, ker jaz pač ne bi cele sobe zasedel s svojimi inštrumenti in računalniki. O sobah za vadnico / studio smo se že pozanimali in blizu tega dela mesta, kjer iščeva stanovanja (tako da lahko greš recimo z biciklom ali z u-bahnom in potem malo peš) je en kompleks vadnic za glasbenike (ogromna štirinadstropna bajta + kletni prostori). Tam imajo varovane in ogrevane sobe s skupnimi wcji in tuši, približno 100 € na mesec za cca 30 m2 delovnega prostora, razbijaš lahko pa vsak dan od osmih zjutraj do desetih zvečer, od desetih do polnoči pa brez ojačevalcev. Ne zgleda ravno slabo, sploh, če si to še malo razdelimo s tem prijateljem, ki tudi rabi prostor za ustvarjanje hrupa...

Zaenkrat toliko, itak sem spet nabluzil cel traktat o praktično ničemer, prekleto... Aja, pa seveda sem nekako podzavestno, ne da bi pravzaprav hotel, vključil v ta ep tudi nekakšna praktična navodila za emigracijo v Berlin, če komu od vas zmanjka živcev tam v dolini Šentflorjanski. Saj ne, da bi vas nagovarjal k čemu tako bogokletnemu, ampak če koga zanima, eto, trenutno vemo vse o Šnufi, kot jo zaenkrat zahtevajo (in ki je še nedolgo tega stala več kot pol manj kot zdaj, prekleti lopovi!).

Lep pozdrav iz Berlina,

Bori