V prejšnjem traktatu sem se tako navdušil nad fenomenom Šnufe in razpredanjem o obskurnih tehnikalijah najemanja stanovanj, da sem pozabil omenit, kak se nama z Moniko sploh kaj zdi Berlin po par tednih. Žal prav globoko in podrobno uživat v mestu še nekako nisva imela časa, ker je to stanovanje, ki ga še vedno iščeva, zaenkrat žal seveda še vedno prva stvar na seznamu prioritet. Ampak kolikor sva utegnila videt (tokrat in ob prejšnjem obisku pred par leti), je super.
Tisti, ki ste že bili tu, itak veste, kako je... Prvi vtis je tak, da Berlin nekako sploh ni neko silno velemesto. Čeprav je veliko zanimive arhitekture za pogledat, predvsem kar še stoji predvojnega, pa ni prav veliko impozantnih nebotičnikov (razen v takih delih mesta). Mogoče to lahko razočara koga, ki bi rad ždel v večni senci stolpnic na Manhattanu, ampak če imaš namen vsaj nekaj let živet tu in videt še kak žarek sonca kdaj (in ti je ona Blade Runner temina nekako sladko skrivnostno privlačna samo v filmu, v praksi pa mogoče malo manj), ti vsa ta zračnost hitro postane zelo všeč. Atmosfero iz Blade Runnerja omenjam zato, ker Berlin tja pod jesen itak postane skandinavsko siv, seveda pa tudi malo po angleško uscan: ker je taka ravnina, se oblaki vneto preganjajo tu čez in mimogrede se tudi uščije tako malo za šport, čeprav je še pred petimi minutami izgledalo, kot da bo sonce nabijalo cel dan. S to razliko od angleškega mezenja, da se zna tu mimogrede tudi pošteno ulit, medtem pa tudi pihat tako odločno, da nese scalino praktično vodoravno in ti ne pomaga nobena marela, ker bi v bistvu rabil skafander. Kot bumbar, sveže preseljen direkt iz milo mediteranske in večno s soncem obsijane Izole, seveda nobenega skafandra ne premorem, niti dostojnih nepremočljivih gojzarjev, tako da bo zimska oprema ena izmed večjih in bolj tečnih letošnjih investicij.
Horizontalni dež in sivina zvenita malo morbidno, ampak imamo glede tega zaenkrat precejšnjo srečo – za ta čas je čudno toplo in tudi zaliva zadnje štirinajst dni presenetljivo poredko. V vsakem primeru je pa odlično, da je Berlin vsaj zelo "zračen", če že zna biti malo mračnjaški na momente... Z zračnostjo mislim ogromno prostora in hkrati tudi dobesedno OK zrak – ja, zjutraj stopiš na cesto in te preseneti lesni vonj po odpadlem mokrem jesenskem listju, skoraj kot v Dravogradu, nikakor pa ne neka zatohla juha težkih kovin in v olju ocvrtih začimb, kot na primer v kakem Bangkoku. Tudi promet je v glavnem precej redkejši kot v kaki poblazneli Ljubljani, in ni čutit roke represije, kot se ti zazdi na primer v Stockholmu, kjer bi se prebivalci najbrž brez ugovora plazili tudi po vseh štirih čez prehod za pešce z omejitvijo pol kilometra na uro, če bi jim le to blagovolila ukazati Država. Imam pa zato gasilce na sumu, pa tudi ostale "lastnike" siren s policaji vred, da nonstop vklapljajo sirene samo zato, da se jim ni treba na semaforjih ustavljat, zajebantom. In to zato, ker nisem videl še nobenega požara ali nesreče nikjer, kljub temu pa nonstop vklapljajo sirene, in to strahotno glasne za povrh... Po možnosti točno takrat, ko bi se morali drugače ustavit na semaforju, in seveda točno takrat, kadar so slučajno ravno vštric tebe - zato, da te je kap trofi direkt.
Tudi ostale prometne imbecile srečaš seveda tudi tu, in tudi tu se, tako kot pri nas, prevažajo okrog predvsem v črnih BMWjih in audijih, pa kak bohoten mercedes še malo bolj konzervativno tečnari zraven. Ampak nekega groznega prometnega cirkusa ni videt, tako kot praktično neprestano v kakem Londonu, kjer te za dobro mero še skoraj povozijo vsake pet minut, ker seveda gledaš v napačno stran, preden stopiš na cesto. Tu vsaj vozijo po "pravi" strani, tako da si še nekako lahko predstavljaš, da boš kdaj vozil tu okoli... z GPSom, seveda. Edino tramvajev se moraš malo navadit, ker te mogoče znajo nekoliko presenetit na momente. Resen kaos je na cestah mogoče samo ob določenih urah v strogih centrih. Pravim v množini, ker Berlin pač še vedno nekako nima enega samega tipičnega "downtowna", ampak premore par delov, kjer je narod in pleh vidno bolj nagužvan kot drugje... Predvsem recimo tam, kjer tečni kvazi-alternativni Američani z opravo in obvezno avreolo strašanskih liberalnih aktivistov in umetnikov vztrajno obiskujejo Checkpoint Charlie, ki pa je seveda popolnoma fake, saj od originala menda (in tudi precej očitno, če imaš oči povezane z vsaj dvema nevronoma) ni ostalo čisto nič.
No, od Čekpojnt Čarlija je razen par lažnih spominkov za nas, povprečne bivše Jugose, ostalo mogoče to neko posebno bratstvo, ko se ob druženju z nekdanjimi Vzhodnimi Nemci, starejšimi od 35 let, počutiš nekako šaljivo in domače. V oni simpatični "Lolek in Bolek", "Gustav", "A je to" in "nisem videl olive/banane/kivija do svojega trinajstega leta" maniri, pač... Ja, z njimi se imaš o čem pogovarjat. Seveda če znaš nemško ali če slučajno kdo (kar je bolj redko) zna dobro angleško - hja, reveže so v šolah gnjavili še z ruščino...
Ampak gremo nazaj na promet, oziroma na res razveseljivo odsotnost prometnega kaosa. Ta civilizacijski veledosežek Berlinu več kot očitno ni uspel zaradi nadevanja lisic, limanja blazno dragih nalepk, legitimiranja, in sploh prometne represije. (Prijatelje v modrem sem videl do zdaj v Berlinu celih trikrat... Enkrat se je en basal s kebabom. Drugič sta dva dremucala v presenetljivem soncu sredi oktobra na Alexanderplatzu. In tretjič je ena malenkost bolj strah zbujajoča četica v neprebojne jopiče odetih in oboroženih mladeničev – ki bi lahko izgledali že resno, če ne bi pol njih prežvekovalo krapov iz bližnjega Dunkin Donutsa – rahlo zdolgočaseno, ampak vidno kislo, opazovala velikansko hordo poblaznelih švedskih navijačev, ki so po mestu zganjali pač neke svoje nadvse hrupne in obscene navijaške rituale, ki jih ne razumem niti jaz niti najbrž oni (tako policaji kot sami navijači). Ne me narobe razumet, saj je nekaj špasnega na mrtvo naklanih Švedih, ki sredi zgodnjega popoldneva opletajo z binglji sred šestpasovnice, iščoč primerno drevo, da bi se olajšali. Ampak hecno je to najbrž predvsem meni kot naključnemu mimoidočemu, ki se mi ni treba po službeni dolžnosti s podivjanimi Skandinavci ukvarjat, razen v tem smislu, da se jim ognem v širokem loku... Medtem ko so se nekateri od teh "robocopov" že vidno sekirali. Oziroma so si ob zobanju peciva najbrž mislili, jebemomast, kaj zdaj, naj premlatimo te podivjane Vikinge že kar takoj, ali bi počakali, da se kateri od njih najprej zvrne v nenadni omotici pod tramvaj, pa potem posredujemo?
Ampak vidim, da spet kar nekaj napletam in da sem sploh zašel. Torej... Do fenomena neproblematičnega prometa v mestu s 3,5 milijona prebivalcev je najbrž prišlo v prvi vrsti zaradi odličnega javnega prevoza, ki je tako ali tako en od večjih plusov mesta sploh, pa mogoče malo tudi zaradi tega, ker je bilo mesto po drugi svetovni vojni zaradi nekaterih vsem znanih nevšečnosti rahlo načeto, mislim, razrušeno... In potem je bil nekdo morda dovolj priseben, da je ob čiščenju ruševin pomislil tudi na to, da bi naredil dovolj široke ceste... Ali pa je bilo že prej tako, kaj pa vem - zaenkrat še nisem strokovnjak za berlinsko zgodovino. Kakorkoli, ceste so praviloma res široke tako, da se da še mirno parkirat ob robu, motovilit sem in tja, tramvaj potem vozi po sredi mnogokatere od njih, pa še drevesa se bohotijo tam mirno, ne da bi koga motila. Ja, k radodarnosti s prostorom gotovo prispeva neskončna ravnina, na kateri Berlin ždi (Prenzlauer Berg, kjer z Moniko trenutno začasno stanujeva, je "Berg" samo za one z res veliko domišljije in zelo malo veselja do kakršne koli vzpetine, ker najbrž na svojem absolutnem vršacu tiči glih ene tri metre nad okolico).
Aja, za uspešno dešifriranje delovanja javnega prevoza moraš sicer uporabit deset dek možganov in ščepec smisla za barve in splošno kriptografijo, pomaga pa predvsem informacija, da je cona A čisti center, cona B vse okoli, kar bi utegnil zaenkrat obiskati, enkratna karta za cono AB pa velja za 2 uri za vse oblike prevoza. Torej, kupiš enkratno karto za cono AB za 2,40 na postaji podzemne, in s to karto se lahko voziš potem še dve uri s katerimkoli drugim vlakom podzemne ali nadzemne ter s tramvaji in busi. Na voljo imaš seveda tudi dnevne, tedenske in mesečne karte, pa še par raznih bolj kompliciranih podvariant. S kombinacijo t.i. ring vlaka, ki vozi v krogu okrog centralnih delov mesta (en v smeri urnega kazalca, drugi v drugo smer), tramvajev, avtobusov in predvsem podzemnih linij lahko tako zelo hitro in brez problemov prideš kamorkoli. Sicer se je ena frendica hahljala, da so menda mestni birokrati pred kratkim pogruntali nek totalno nerazumjiv sistem, po katerem se z isto karto naj ne bi smel peljat nazaj tja, od koder si bil prišel. Ampak tudi tistih nekaj uslužbencev, ki občasno nadzorujejo, če sploh imaš karto za karkoli, ne more podrobno pojasnit, kako naj bi to delovalo, sploh pa nimajo pojma, od kod si prišel in kam greš - torej kako za božjo voljo naj bi to delovalo sploh? Ampak tako ali tako te pa s takimi nikomur razumljivimi štosi niti slučajno ne morijo, če si več kot očitno tujec.
Drugače se ljudje naokoli na veliko prevažajo tudi s kolesi... Ki jih pustijo na postaji ali pa jih lahko, če jih prime, zavlečejo s sabo tudi na u-bahn, s-bahn ali tramvaj, in se malo potransportirajo, potem pa, hop, se odpeljejo na biciklu naprej.
In še to: na moje veliko veselje isto jemanje s sabo na vlak velja tudi za pse. Naša smrduhinja tu končno ne bo več večno zatirana, revše ubogo... Ja, seveda mora bit na vrvici in se obnašat približno priljudno, pa mogoče moraš zanjo celo polovično karto plačat (tega še nisem čisto dobro preštudiral), ampak lahko gre pa s tabo na podzemno, buse, vlake in tramvaje. No, pa tudi v trgovine, bare, frizeraje in najbrž celo v kak kino. Folk ima pesjane, od malih šnupijev do velikih beštij, s sabo povsod in nihče se zaradi tega ne sekira. Res pa je, da so ti nemški gosposki psi večinoma nekam vzgojeni, mirni in olikani, kar bi lahko predstavljalo rahel šok za našo nekam svojeglavo, poskočno in sploh malo bolj prostaško pesjanarko. Upam samo, da si bo dala izbit iz trde terierske betice idejo, da so vsi njeni nartabuljš prjatli, ki jih je treba nujno poskakat in prešnofat, ker drugače jo bo kap od pretoka nartabuljš prjatlov v povprečnem vagonu podzemne.
No comments:
Post a Comment