Orkamarijamadona, so tečni s temi stanovanji... Ne, stanovanja v Berlinu res ni lahko najeti. Niti potem, ko imaš vse papirje, ker v bistvu sploh ne štekam več, a ti veseljaki sploh hočejo karkoli oddati, ali raje samo sedijo na fletih čimbolj dolgo in držijo fige, da bi se cene čimbolj dvignile (pa da bi se vsi Turki in taki mi bolj njim podobni čimprej izselili). Če se bo slučajno še kdo spravljal sem in nima vnaprej zmenjeno za stanovanje, naj se pripravi - vsaj tako izzgleda - prav zares na vsaj parmesečno paranje živcev na vse možne načine. V podrobnosti raje ne bi hodil preveč, kaj čem razpredat zdaj na dolgo in široko o tem. Koga pa to zanima, še meni se mi samega sebe ne ljubi več poslušati. Edino lahko rečem: nemška učinkovitost in red: hahahaha, japajadi, japajadi! Mogoče kje drugje v Nemčiji, v Berlinu sigurno ne.
Tista rezervna varianta, ki sem jo omenjal v prejšnjem prostem spisu, se pa žal tudi vedno bolj odmika. Ne samo, da se ta firma ne bi glih preveč pogajala, da bi kaj spustila najebnino – eh, kje, oni bi raje videli, da bi jo potem še malo dvignili, ko bodo končno prenovili ta flet (ker zdaj ga še prenavljajo)... V zvezi s prenovo pa tudi ne morejo dati nobene resne ocene, kdaj bi to bilo, ker pač delavci menda fušajo samo tako malo ob popoldnevih ene dvakrat na teden, da pač prenova manj stane. Tako da zaenkrat še ne bi govorili o kakih točnih rokih in pitaj boga, kdaj bi blagovolili začeti govoriti o njih.
Za popizdit, zdaj vedno bolj razumem ona sumničenja, da je do tako učinkovitega razmaha nacističnega aparata prišlo tudi zato, ker znajo razni birokrati tako dovršeno prelagat odgovornost drug na drugega in skomigati z rameni, češ da oni pač o ničemer ne odločajo. Monika se je ob tem neskončnem nesmiselnem šetanju sem in tja (in ob še bolj nesmiselnem neskončnem čakanju nekam tja v tri krasne) več kot primerno spomnila na scene iz Life of Brian:
Coordinator: Crucifixion?
Prisoner: Yes.
Coordinator: Good. Out of the door, line on the left, one cross each.
[Next prisoner]
Coordinator: Crucifixion?
Mr. Cheeky: Er, no, freedom actually.
Coordinator: What?
Mr. Cheeky: Yeah, they said I hadn't done anything and I could go and live on an island somewhere.
Coordinator: Oh I say, that's very nice. Well, off you go then.
Mr. Cheeky: No, I'm just pulling your leg, it's crucifixion really.
Coordinator: [laughing] Oh yes, very good. Well...
Mr. Cheeky: Yes I know, out of the door, one cross each, line on the left.
Dobro, toliko samo mimogrede za medklic, za preganjanje tečnobe. Sem drugače začel pisati že tudi eno malo daljše in vzneseno poročilo, kako je ta berlinska sproščenost sicer genialna na sto načinov... Ampak "sproščenost" ti hitro začne iti zelo na živce, ko se ti zazdijo vsi eni jebivetri, ker se pač samo tebi z nečim mudi in to njih seveda čisto nič ne briga... Jebiga, smo dobro vedeli, da ne bo vse samo super in fajn. Emigracija v tujino je pač kar zajebana stvar, sploh če znaš jezik na začetku glih tako perfektno, da lahko komu, ki je slučajno malo bolj klepetav, samo glupo kimaš in si misliš: "Ja, ja, selbst verständlich, whatever floats your boat."
Se greva pa lahko jutri vsaj malo "sproščat" še midva na koncert Serja Tankiana... Resnično upava, da bo fajn grmelo in da bo pir napol zastonj.
No comments:
Post a Comment