Bumbar v Berlini: Skoraj kot Pahor

Še vedno nimam za razložit nič pretresljivega, razen tega, da se vpričo vseh pizdarij, s katerimi se ukvarjava z Moniko v fletu trenutno, počutim skoraj kot Borut Pahor, naš novi predsednik (nam Slovenčkom očitno ni pomoči – še dobro, da sem že emigrant, ker če ne, bi moral to šele postati). En dan sem polagalec laminatov, drug dan pleskar, pa vodovodar, nato električar... Skratka, kot vsem zelo znani primerek skrajno praktičnega in neverjetno spretnega človeka, torej rojeni "hendimen" in "sam svoj mojster za vse", se vneto spopadam z vsakodnevnimi izzivi in skoraj že na pamet vem, kje je kaj v lokalnem Obiju in B1, neki taki podobni štacuni. Jebemomast! pa sem si po izolskem zidarstvu pred leti rekel, da ne grem več nikoli tja not v Obi, razen mogoče po roštilj. Še člansko kartico sem ritualno zabrisal v smeti. Ma ja, seveda...

Še posebej v veselje mi je pa klicat kam po telefonu. Na primer včeraj zjutraj na firmo, ki se ukvarja z izposojo raznih bolj enigmatičnih strojčkov in napravic... In vedno začnem z obveznim uvodom: "Hallo! Mein Deutsch ist leider ein bisschen schlecht, sprechen sie vielleicht Englisch?" "Nein." "OK. Hmmm..." Potem pa začnem zelo "ustvarjalno" mlatit nekaj, čemur bi lahko precej optimistično rekli "v grobem nekaj nemščini podobnega."

V tem primeru nekako v grozljivo sumljivi šprahi zbluzim, da si hočem sposodit Dampfreiniger. Kadar ne štekam, kaj hočejo, imam pripravljen obvezni "Wie, bitte?" ali pa "Entschuldigung?", in če trikrat rečeš "Hmmm, ich verstehe nicht. Was zum Teufel sagen sie?" (no, tega seveda ne rečeš, si pa definitivno misliš), se potem navadno potrudijo malo poenostaviti svoje kompleksne miselne tokove in ti jih poskusijo razložit malo bolj počasi in razločno. No, v tem primeru so me poleg vsega drugega pobarali še, za kaj bom Dampfreiniger uporabljal, pa sem rahlo humoristično izvlekel iz nekih skrajno atrofiranih sinaps: "Ein Moment, ich muss meine Wörterbuch konsultieren..." (Seveda ob takih pogovorih strateško sedim za računalom z odprtimi slovarji in podobnimi pripomočki, skoraj kot da bi bil mogoče "klic v sili" za nekoga, ki hoče biti milijonar – no, to je že rahlo zastarela primerjava, ampak za predstavo bo najbrž dobra.) Kar hitro zvlečem na svetlo Fliesen, Bad in Heizungkörper namesto jebenih radiatorjev, ki so Radiator valjda tudi v nemščini, ampak ne, jaz debil moram v naglici najti "grelno telo". Še dobro, da je tip tako ali tako razumel in je rekel samo "Stimmt, alles klar." Seveda morajo vprašati, kaj misliš delati – prijatelj Juri pravi, da čisto vedno vprašajo, zakaj točno ti misliš, da boš njihov dragoceni strojček zlorabljal, ker menda folk – predvsem najbrž hudobni imigranti – počnejo vse živo s popolnoma neprimernimi orodji in potem seveda grejo napravice najbrž dostikrat rakom žvižgat.

No, Pahorjanski poklici grejo pa tudi super. Prebelili smo itak profesionalno, ker sva letos z Moniko že orenk trenirala – tudi v Izoli sva vse prebelila, preden sva se izselila, tako da tu sva bila že v formi in ni bilo nekih presenetljivosti na tem področju. No, razen tega, da sva določene dele stene belila dobesedno po desetkrat, preden se je ta prekleti nikotin blagovolil vsaj za silo vdati in nehal pronicati skozi belo barvo. Obup! Kot le bled prikaz situacije prilagam par slikic:

Laminati so izpadli celo znosno... Čeprav so totalno zjebana tla tak problem, da je tudi laminate položit čez cel podvig. V kuhinji je še nekako šlo, na delu hodnika pa je imel pod tako grbino, da seveda ni bilo mogoče položiti te pizdarije samo čez, ker bi se vse iztaknilo in razpadlo prvič, ko bi kdorkoli stopil gor, predvsem jaz s svojo tolsto ritjo. Zato sem moral na vrhu preloma montirat ono kovinsko letvico, da sem lahko ustvaril kucelj navzgor in navzdol – pri čemer je na recimo metru in pol razdalje vrh te grbine, ki se nahaja nekje na tretjini razdalje, okrog 2cm višji kot skrajna roba zaplate. Ma...!

Elektrika je bila zaenkrat tudi v redu. Faznprifer je moj najboljši prijatelj, tako da me še ni tok zalučal dol z rahlo majave lestve (stropi so res visoki, tam malo čez tri metre), po možnosti spet na moje ubogo kolenčece, ki je tako neslavno pokasiralo tak fini udarec in zvin tam na oni drsalnici v Dravogradu (uh, to se mi zdaj zdi že neko drugo življenje, orkaduš...). Edino jutri nama bodo dostavili pomivalni stroj (ki ni problem), pa štedilnik, ki pa bo mogoče malo kompliciran, ker je treba priklopit kar lep šopek nekih žic, se mi zdi... Mogoče bom poklical kakega električarja med vami po Skajpu, pa mi boste po videu razložili, kako moram to indukcijsko zmene ukrotiti, da ne bo eksplodiralo (na mojo veliko žalost v bajti nimamo plina)...

Najbolj bizaren podvig je bil pa vodovodarski. Če se mi o laminatih še kaj na daleč sanja, pa osnovne doze in lampe in štekerje znam priklopiti precej suvereno, uspel pa mi je že tudi nek kompleksnejši grelec in celo trojno kopalniško stikalo enkrat v Izoli (tisto še zdaj ne vem, kako sem pogruntal, ne da bi skuril vsaj tri varovalke zraven), moram pa kar javno prijaviti, da vodovod mi je pa od vsega najbolj mrzek in nekako se najbolj bojim tega hudiča zoprnega. Klinc, elektrika je pač tako, da če si priklopil v redu, pač dela, če pa nisi, boš pa kupil kvečjemu novo varovalko (ali pa te bodo, če si res teslo, pobirali s tal rahlo smodečega). Če slučajno kaj crkne, recimo kak šteker, kar se mi je tudi že enkrat zgodilo v Izoli, ker sta dve žici nekako uspeli zlest sčasoma v kurcšlus, se pač malo posveti, pa spet kupiš varovalko, pa ko odpreš hudiča, takoj vidiš, kaj je blo narobe in kje se je zaiskrilo.

Po drugi strani je pa vodovod taka zahrbtna pritlehna reč, ki se zna dolgo dolgo pretvarjati, da dela v redu, nato pa se ali neznosno zamaši nekje tako, da imaš celo jebo, ali pa ti rukne ven voda nekje naenkrat, po možnosti takrat, ko te ni zraven, ali pa se kaka cev kje iztakne ali crkne dihtunga, pa ti naenkrat pride spodnji sosed povedat, da ima pri sebi nov izvir ven iz stropa. Enkrat sem videl, kako to zgleda, ko nam je – takrat smo še stanovali v Mariboru – na vsem lepem vrglo cev s sekret kotlička, in to ravno takrat, ko smo bili tri dni v Dravogradu... Tako da je voda neovirano drla skozi strope in dol po štengah in povsod ne vem koliko časa, preden smo prišli domov. No, samo še požar je bolj zahojena reč od tega, ampak na srečo imajo nerodno zmotane žice dosti redkeje take epske posledice kot nerodno priklopljene ali dotrajane vodovodne cevi.

Torej, da neham nakladat spet v nedogled: v kopalnici smo morali prestavit umivalnik za ene 30 cm v levo, da bi šel še pralni stroj not. Za sestavljanje nekega takega ekstra dislociranega odtoka tako s strani, plus dodatnih priključkov za pralni stroj, smo porabili tako nekako dva dni: en dan čistega teoretiziranja, tuhtanja in bolščanja v raznorazne cevi, cevčice, priključke, dihtunge, obročke, šraufke, adapterje, ventile in ventilčke v Obiju in še eni taki trgovini zvani B1... Nakar je Juri pred par dnevi zjutraj raje stopil do nekega bližnjega upokojenega inženirja vodovodnih inštalacij, ki ima zdaj svojo trgovino s tem materialom, in mu je ta ata potem končno pomagal sestaviti nek tak kompletič, s katerim smo predvčerajšnjim po spet nekajurnem tuhtanju končno uspeli sestaviti ta nek špecialni daljinski odtok... Ki zdaj zaradi nekih raztegljivih plastičnih delov malo spominja na kak sekret na vesoljski postaji Mir, ampak, hudič teče! In ne pušča (zaenkrat)! Skratka, čisti Super Mario Brothers & Sister. Kot ste najbrž uganili, bomo do nadaljnjega prali perilo izključno samo, ko bomo doma. Pa ene parkrat bom najbrž bolščal v pralni stroj – kot babice v starih časih.

Za konec lahko pa po še pardnevnem gnjavljenju z avtom po Berlinu z veseljem sporočim, da sem se kaosa že precej navadil in da se vsaj v bližnji okolici že počutim toliko domače, da seveda že veselo pizdim nad kako budalo, ki nekaj motovili ali parkira sredi ceste kljub prostim mestom ob robu (predvsem taksisti mi grejo na živce, ker je klincem očitno odveč vsaj malo zavit proti pločniku, preden ustavijo – najbrž so si izračunali, da bi jih taka nepotrebna vljudnost stala vsaj 200 nepotrebnih zavojev na povprečen dan). Seveda sem izdatno osvežil znanje vzvratnega bočnega parkiranja, ki sem ga v šestih letih udobne Izole kar malo zapostavil, saj se moraš tu res na hitro zatlačit kam, če se že misliš kam zatlačit... In predvsem z malo večjim in nepreglednim avtom zna biti to kar malo zoprno, če nisi navajen. Osvežil sem pa še nekaj, kar moram posebej omenit kot precej tečno: poznavanje situacij v enakovrednih križiščih. Medtem ko smo v Sloveniji to abominacijo pametno praktično ukinili (ker je debilno na vse možne načine – vsaj ena stvar, ki smo jo naredili prav!), je tu velika večina malo manj prometnih ulic enakovrednih. To v praksi pomeni skoraj vse ceste med glavnimi žilami, kar je mimogrede po tri, štiri križišča zaporedoma. Seveda je odveč omenjati, da Slovenčki nismo več navajeni buljiti v desno, ko se pripeljemo do križišča po več kot očitno širši ulici od one, ki se priključuje nanjo... Zato je treba biti res zbran in namerno previden. Odveč je tudi omenjati, da se moraš zaradi vseh ob robu parkiranih avtov torej na vsakem takem križišču praktično ustaviti, potem pa še vedno nisi prepričan, da bo oni na tvoji levi upošteval, da imaš prednost, tisti na desni si pa isto misli o tebi, tako da se guncaš tri dni skozi ta križišča kot nek penzionist, na koncu je pa to vse skupaj v praksi itak en tak "zakon večjega". Še dobro, da imava relativno velik avto, ker če dirkaš okrog s kakim smartkom ali s čim podobno neopaznim, te najbrž zlobni Turki in nič manj navihani Švabi zgazijo kot kako gonečo se žabo.

Za zaključek pa še Jurijeva informacija, da zaradi te čudaškosti predvsem v bivšem vzhodnem Berlinu, kjer je takih križišč še več kot tu v zahodnem delu, menda strašijo takozvani "cestni pirati", ki zlohotno prežijo v ulicah, ki so videti stranske, pa so v resnici enakovredne... Nato te pa z desne namerno nabijejo v desna vrata, če jim "vzameš prednost", pa pokasirajo denarce za "popravila" (nekih seveda razsutih krip), predvsem pa za razne odškodnine za "neznosno boleče vratove", tako da si je menda to treba zabiti v glavo in strogo vedno gledati, ali je križišče enakovredno.

No, tako... Predvidevava, da se bova s prenovo stanovanja, ali bolje rečeno, spravljanjem stanovanja v neko uporabno stanje, zezala še kakih štirinajst dni. Če nam bo vmes uspelo najeti vadnico/studio/delovni prostor/pisarno, bom pa tako ali tako lahko pol dnevne sobe krame odvlekel tja: vso bobnowje, sintesajzerje, kitare, base in glavni računalnik... Plus še eno mizo. Potem bomo pa že lahko sprejemali obiske in nudili dostojno prenočišče.