Monday 24 June 2013

Bumbar v Berlini: Keneally, Minnemann, Beller in Drka Djon Satriani

Obstaja možnost, da se bom z naslednjim traktatom zameril kakemu ljubitelju hitrostnega drkanja kitare, ampak kaj morem – vsakemu svoje. Kar se mene tiče, je bilo Satrianija na včerajšnjem koncertu v Berlinu prekleto težko prenašati. Resnično si nisem predstavljal, da bom kdaj med pridušanjem v brk protestno odkorakal s koncerta, na katerem bodo igrali Mike Keneally, Marco Minnemann ali Bryan Beller, kaj šele vsi trije skupaj. Ampak mi je uspelo. Kako hudiča sem zataval na v mojih bukvicah najbolj obupen koncert tega ranga, kar jih pomnim, pri čemer sem za nameček zapravil 50 evrov za karto?! Vsega je kriv nek drug Drka Djon od omenjenega Đoja, in sicer Steve Vai. Naj razložim. Na dolgo in široko spet, seveda, drugače itak ne znam, zgleda.

Raznorazne drotarje, od manj do bolj ekstremnih, poslušam zelo vneto že od sedmega razreda osnovne šole. V tem času sem postal na pretirane kitarske masturbacije precej imun, saj že dolgo spremljam vse mogoče žanre, kjer do tega pojava prihaja. Pogosto sem tudi igral s kitaristi, zaljubljenimi v (pre)dolge solaže, in ogromno poslušal tudi precej ekstremne oblike fusiona in podobnih zvrsti, ki povprečnega poslušalca navadno spravijo ob živce v dveh do treh minutah. Vseeno nekako nikoli nisem maral za veseljake, kakršna sta Steve Vai in Joe Satriani. Sicer sem ju vedno načeloma zelo cenil kot tehnično neverjetna kitarista, ampak sta mi bila kot pojavi precej odvratna – šminkerja pač – njuna glasba pa se me tudi ni dotaknila na nobenem globljem nivoju. Kljub temu sem se pred mnogimi leti – pozabil kdaj točno – nekako s stisnjenimi zobmi in zelo sumničavo spravil na Vaijev koncert v Halo Tivoli v Ljubljani, ker ga je spremljal kitarist, klaviaturist, avtor odličnih lastnih čudaških kompozicij in nasploh genij Mike Keneally, katerega velik fan sem bil takrat (in sem še vedno). Keneally je, tako kot Vai, nekdaj igral tudi z Zappo, ki ga je imel za najboljšega kitarista daleč naokoli. Kasneje me je Keneally popolnoma navdušil s svojim bendom Beer For Dolphins, v katerem igra tudi Bryan Beller, ki sem ga včeraj končno videl v živo (slišal pa žal nič).

Tako sem si takrat pred leti rekel, eh, klinc, če že ne morem slišati in videti Keneallyevega benda Beer For Dolphins, bom pa šel na Vaija, pa da gospoda Keneallya vsaj enkrat vidim v akciji. Gojil nisem nikakršnega upanja, da me bo drugače Steve Vai ravno preveč zabaval. Vendar sem bil potem v nasprotju z vsemi pričakovanji nad koncertom popolnoma navdušen. Tako pozitivno ne vem, če me je kdaj kak glasbenik presenetil, mogoče samo še Mike Stern z Davom Wecklom enkrat pred davnimi časi na nekem jazz festu v Lipnici, ko sem na svoje veselje ugotovil, da znajo tudi jazzerji kar orenk pohoditi distoržn. Kakorkoli, od tistega dne je Steve Vai zame res car. Ne zato, ker pač zna mučiti kitaro kot malokdo, pa tudi ne samo zato, ker so bili komadi, ki sicer niso ravno moja "šalčka čaja", čisto prebavljivi, ostali člani zasedbe pa so prišli zelo do izraza (še zdaj se spomnim, kako z veseljem sem buljil v Keneallya in njegovo značilno hkratno igranje klaviatur z eno roko in kitare z drugo). Tudi to, da je bil zvok na koncertu kljub pregovorno slabi akustiki velike Hale Tivoli precej dober, ni bil razlog za presenečenje – vse našteto je pač nekaj, kar privzeto in upravičeno pričakuješ od vsakega glasbenika in zasedbe takega kalibra. Moje predhodno precej negativno mnenje o Vaiju se je obrnilo čisto na glavo predvsem zaradi njegovega neverjetno izpiljenega smisla za humor, teater, dramaturgijo in skrajno samoironijo. Ja, to, da šaljivec skače po odru s kitaro s tremi vratovi, na trupu katere je nalepljena še ena miniaturna plastična kitarica, pa stopi do roba odra in si vklopi ventilator, ki mu piha v fris, da njegovi mogoče že malo redki laski plapolajo v vetru, medtem ko solira v tri krasne... Temu se reče "samoironija" in potem mi je bilo vedno hecno, kako nekateri tega ne morejo dojeti in se jim zdi, da tip misli resno in ga zato ne marajo. Eh, kaj govorim saj isto sem mislil tudi sam, dokler celi "predstavi" nisem bil priča v živo! Seveda, očitno ga Frank Zappa le ni imel zastonj v Mothers Of Invention, ne? Ko se veseljak tako norčuje iz samega sebe in iz vsega skupaj, pri čemer so vsi člani zasedbe in cel show v službi tega rokenrol cirkusa, naredi rezultat kot celota odličen vtis in lahko celo popolnoma odpravi predsodke patentiranih tečnob, kakršna sem jaz.

Steve Vai se mi torej zdi prav fejst kerlc in zajebant, ki me je v mladosti ozdravil nepotrebnih predsodkov... Ampak zdaj mi pa posredno dolguje 50 evrov za najbolj aboten koncert v mojem življenju (mislim velike koncerte svetovnih zvezd – metanje pijanih punkerjev na razbite flaše v kakem bunkerju je vseeno izvzeto). Namreč, zaradi izkušnje z njim sem si zdaj rekel: "Prav, Joe Satriani se mi sicer zdi nadvse zoprn šminker, ki nosi sončne špegle v temi, ampak pride pa mimo s Keneallyem, pa še Bellerjem, PLUS še z Minnemannom, ki je itak en izmed najbolj norih bobnarjev trenutno – to ne more biti slabo. Mogoče bo celo super. Če bo pa slučajno doktor Drkić preveč moril, bom pa še vedno sigurno užival v igranju tria Keneally / Minnemann / Beller, ki zvezde sigurno ne spremljajo brezveze."

Vseeno sem za vsak slučaj prebral še par kritik Satrianijevega špila v Cvetličarni v Ljubljani pred kratkim, ki so bile vse po vrsti pozitivne. Tako sem si rekel, ajd, v Berlinu slabše kot v Ljubljani sigurno ne bo, pa še Minnemanna bom končno videl, ki sem ga na svojo veliko žalost zamudil, ko je pred kratkim prišel mimo s Stevenom Wilsonom... Pa gremo, že dolgo nisem bil na nobeni šmink rock manifestaciji.

Kakšna napaka.

Začelo se je sicer čisto spodbudno – v Columbiahalle so imeli zunaj beer garden, kjer si je bilo celo možno izboriti proste stole, na "po nemško" čistih sekretih pa ni blo nobene gužve. Tako smo za uvod uživali v toplem poletnem večeru pod milim nebom in se spravili nazaj v dvorano ravno, ko so tehniki pripravili oder za glavno atrakcijo. 

Začetek samega koncerta je obetal: prvi je na oder kot neka taka bogomolka (tip je pač nenavadno visok in suh in s predolgimi kraki) priskakljal Minnemann, ki so mu seveda rojaki brž zaploskali, ter otvoril koncert kar s krajšim bobnarskim solom (in z nepotrebnim vrtenjem palic, seveda, ah, ja, temu se človek pač ne more izogniti). Navadno bi bil jaz kot relativno amaterski bobnar zelo zadovoljen s takim uvodom, predvsem ob norcu ranga Marco Minnemann... Vendar mi je v tem primeru stvar zazvenela nekam čudno, saj sem zelo slabo razločil, kaj točno Marco sploh igra. Ne zaradi njegove pregovorne nečloveške hitrosti in fascinantnih bobnarskih rolad, ampak ker je bil zvok bobnov nekako čudno nerazločen. To sem pripisal "porodnim mukam" z zvokom, ki je pogost pojav na koncertih, tonci pa ponavadi situacijo spravijo v red po komadu ali dveh. No, po kaki minutki se je seveda že pojavila zvezda večera, ki potem praktično ni snela parkljev s kitare do trenutka, ko sem imel vsega dovolj. Pri kitari kajpada težav z razločnostjo ni bilo nobenih, kar me je nemudoma navdalo z nezaupanjem.

Na tej točki naj poudarim, da se sicer nimam za nekega blaznega strokovnjaka na področju akustike in koncertnega zvoka, pa tudi foteljski audiofilski purist nisem. Vseeno kot dolgoletni obiskovalec koncertov, glasbenik in samozvani producent najbrž približno vem, kako bi se naj zadeve slišale. Bi rekel, da najbrž bolje od povprečnega zdelanega starega rockerja, ki jih je na koncertu sumljivo mrgolelo (tako postarne in zmatrane publike že lep čas nisem videl, in laskavi verz "my hair's receding down my spine" iz nekega mojega besedila o večnih starošolskih metalcih iz osemdesetih je tu prišel resno do izraza). In zvočna juha, kakršni sem bil priča tokrat, bi se mi zdela neužitna celo v kaki klubski luknji in bi znal mimogrede zatežiti tipu za mikserjem, naj ga vendar neha srat. Na enem glavnih berlinskih koncertnih prizorišč pa se mi zdi kaj takega, predvsem pri koncertu svetovnega ranga, popolnoma nedopustno (tip za mikserjem pa je bil – mogoče z razlogom? – zaščiten s posebej visoko ograjo).

Še bolj me pogreje, da najbrž ne obstaja nobena možnost, da bi šlo za nesrečno naključje. Najprej sem sicer seveda sumničavo gledal po dvorani, če je mogoče akustično toliko nemogoča, saj sem bil tu prvič in z njo nisem imel izkušenj... Ampak v Berlinu pa ja ne bi dajali glavnih koncertov v neužitne čudaške dvorane tipa Stožice. Poleg tega mi je kompanjon Jure, ki je bil tu že na nebroju koncertov, zatrdil, da tako skrajno zaendrek zvoka ni slišal še nikoli, ne tu, ne kje drugje. Tudi ko sem se postavil čisto blizu mešalne mize in šel – kolikor se mi je pač ljubilo prebijati tja – proti sredini dvorane, je bila slika bolj ali manj enaka. Tako da domnevam, da je bil zvok tak na zahtevo Vélikega Onanista osebno, saj druge razlage ne vidim – razen če se je cela tehnična ekipa pred koncertom nažrla strihnina in ga poplaknila z litrom bencina.

Najbolj enostavno bi celo reč opisal kot strahotno glasno kitaro čez neužitno neopredeljivo župco... Ali kot je pripomnil Jure, bi kaj takega pričakoval na predstavitvi kakega novega modela kitare na frankfurtskem sejmu, kjer bi nek gostujoči kitarist nažigal neskončne solote in pač demonstriral, kako na neko zverinsko hi-gain tehnologijo zvenijo različne kitarske tehnike, neskočni sustaini in zoprni feedbacki, zadaj pa bi se prelivala neka nedoločljiva podlaga in brbotala kot neka sluzasta čorba, iz katere ne ločiš ne korenčka ne zrna graha, da se o kakem rezancu sploh ne pogovarjamo.

Čisto brez pretiravanja lahko zatrdim, da kaj tako bednega pa še ne. Kitara je bila tako nepopisno na glas, predvsem v primerjavi z ostalim, da od bobnov – če se že pomudimo pri inštrumentu, ki je meni zelo ljub – nisem slišal NIČ. Ma ja, VEM, da dostikrat kdo, predvsem kak bobnar, reče, da se bobnov ni slišalo, pa so vseeno bili nekako v neki približni meji normale – še vedno je bilo možno vsaj približno ugotoviti, kaj bobnar sploh igra. Vem tudi, da si marsikdo misli, da ni nič hudega, če smo prekleti bobnarji kdaj malenkost tišji za spremembo. Ampak oprostite – prisežem, da tako nedoločljivi sliki bobnov nisem bil priča nikoli na koncertih na tem nivoju, pa jebemomast, da sem še na kakem malo bolj posrečenem jam sessionu na kakem skednju boljše dojel, kaj bi naj bobnar sploh igral. Od sunka bas bobna v trebuh ni bilo nič, pa tudi slišalo se ga praktično ni, še snera nikjer, činel pa sploh ne. Zakaj je imel Minnemann sploh overheade, če jih očitno niso rabili, mi ni jasno, še manj pa vem, zakaj je nosil sploh činele in neke tolkalske igračke vključno z gong bass bobnom s sabo pa se nekaj trudil z njimi, če ni bilo mogoče slišati niti, kaj igra na hi-hatu. Samo če si pozorno gledal, po čem mlati, si si mogoče lahko nekako pričaral nekaj zvoka z obilo domišljije in mentalnih trikov, in si bolj videl kot slišal, da se na veliko trudi z nekimi detajli. Čemu? Ne vem, mogoče samo zase, da ni zaspal ob dolgočasnem materialu, in ker se je najbrž slišal iz monitorjev stokrat bolje, kot smo ga slišali mi.

Zvok bobnov bi torej brez trohice pretiravanja lahko opisal kot nedoločljivo žlobudranje, iz katerega je tu in tam samo malček pokukal kak tom, se pojavil kak kick, pa mogoče kak udarec po enem ali drugem sneru, ampak večinoma samo kadar naporni Satriani mogoče tu in tam za delček sekunde ni proizvajal svojih božanskih tonov. K temu je treba prišteti še popolnoma zamazano namakanje basa Bryana Bellerja v brezokusnem močniku Keneallyevih klaviatur, pa je izkušnja popolna. Sveta pomagavka, ta Drka Đo je bil pa ja tako neznosno na glas, da je kratek in tako ali tako slabo slišen in nedefiniran solo na basu popolnoma povozil samo s tem, ko je čisto mičkeno potegnil trzalico po struni. Zakaj je moral na ta način prispevati k itak redkemu trenutku, ko bi lahko kdo drug v bendu vsaj približno kaj povedal, pa itak ve samo on. V komadu Unstoppable Momentum, ki se mi je edini zazdel vsaj približno zanimiv (najbrž zaradi tega, ker je ta komad pač na 5/4, pa se je vsaj nekaj malega spremenilo po uvodnih kot jajce jajcu podobnih monotonih štiričetrtinskih prispevkih), je imel Minnemann spet solo... Ki pa se ga sploh ni slišalo, saj ga je Véliki Drkator seveda povozil s frazo na kitari.

V tem trenutku sem začel že prekleto na glas negodovati in skoraj ploskati vsakič, ko je blagovolil dežurni težak samo za sekundo utihniti. Več kot sekundo mu pa itak najbrž ni uspelo biti tiho cel koncert, ker v bistvu ni nehal solirati od prve sekunde do momenta, ko smo demonstrativno šli ven na radler. Pa ne samo solirati – desetkrat preglasno solirati! Tako so komadi, z delno izjemo malo bolj zanimivega Unstoppable Momentum, vsaj meni zveneli vsi enako in z glasbenega stališča popolnoma nezanimivo. Pač "jen, dva, tri, četiri" – cvil, šprudl, drk, prd, iiiik, džžžž dž iii, brlbrlbrl, plink, plonk, trilili, drk drk drk, pa pitch shifter vsaki dve sekundi.

Ko smo ravno pri pitch shifterju... Resno  trenutek, ko itak že z nategovanjem najtanjše strune nekje gori pri kobilici proizvedeš najbolj ultrazvočni in petstotisočkrat ojačani ton na kitari z neskončnim sustainom in še feedbackom za dobro mero, je seveda najbolj primeren za to, da ušesa parajoče cviljenje zabiješ še oktavo gor s pofukanim pitch shifterjem. V bistvu bi itak večini kitaristov, če bi bilo po mojem, zaplenil to prekleto peklensko napravico, ker znajo težiti z njo kot death metalski bobnarji z dvojnimi fusi, če jo le imajo na voljo. Pri čemer se death metalskim bobnarjem to opraviči, ker vseeno igrajo zvrst glasbe, kjer hitrostno drkanje duplih fusov veliko šteje, ogromno morajo vaditi in garati za tak način igranja, pa bas boben zveni precej bolj ugodno, tudi če je preveč na glas. Vendar pa je ultrazvočni terorizem na tristokrat preglasni kitari, zabit navzgor za eno oktavo z efektom, za katerega uporabo moraš samo znati pohoditi ga, kar potem seveda počneš posebej zagnano po stokrat na komad, vsaj meni neopisljivo zoprn. Zato sem se par minut poigraval predvsem z mislijo, kako bi kretenu spulil ta drek izpod nog in mu ga zalučal v tintaro (potem pa bi se stopil še uscat na tonca).

Ja, sklepam, da sem bil kljub takim prijetnim sanjarijam po nerazločnem solu na bobnih, neslišnem solu na basu in nerazpoznavnim klaviaturam že precej tečen... Žebelj v krsto je bil pa to, da je bil edini slišni prispevek ostalih članov samo občasen solo Keneallya, katerega zeleni stratocaster je bil na momente SKORAJ tako na glas kot celotna kolekcija šefovih kitar, ker sta se seveda morala po standardno "šminkmetalsko" dvobojevati. V teh dvobojih (ki so bili popolnoma nesmiselni, saj se soliranje enostavno ni nehalo niti toliko, da bi komadi sploh imeli kak razločen uvod, jedro in zaključek ali, bognedaj, kakršnokoli dinamiko sploh) je seveda tudi Keneally – kaj pa naj – odigral pač par brezveznih šprudlarij, ki so mi bile v tistem trenutku že popolnoma odveč.

Vse skupaj je bilo tako neokusno, da sem se najprej podal na odmor na sekret, kjer sem slišal samo Satrianijevo strahovito cviljenje, ki bi ga lahko uporabili za mučenje revežev v Guantanamu (mogoče bi Joe moral razmisliti o karieri pri ameriški vojski?)... Nato smo pa ugotovili, da tudi Jure in Monika tega ne moreta več prenašati, in smo šli na pivo – po moji oceni nekje na tretjini koncerta. Zunaj smo se zadržali dlje časa, saj smo tam viseli, dokler po kake pol ure ni zmanjkalo piva, kar je za Nemce nezaslišano – bi rekel, da je do tega prišlo tudi zato, ker nikakor nismo bili edini pri šanku in je povpraševanje očitno globoko preseglo ponudbo, saj so si ljudje najbrž veliko hodili ven na zrak praskat strjeno kri iz ušes. Nato smo se še enkrat sprehodili skozi dvorano, kjer véliki Đó še vedno ni nehal drkati (naslednji nesmrtni verzi Ramba Amadeusa mi še danes ne grejo iz glave: "Drka drka djon drka drka djon... Drka drka djon drka drka djon... Raja je krenula da se pali i žari... Raja je krenula da se pali i žari...").

No, vsa raja "baš i ni nije krenula da se pali i žari", saj je kar lepo število godrnjavih stricev in tet odhajalo družno z nami, ko smo nekje sredi druge polovice maničnega masturbiranja dežurnega onanista dokončno zapustili prizorišče. Željno sem pričakoval trenutek, ko bom stopil iz hale na cesto, saj sem pričakoval, da bom vsaj takrat slišal samo še base – saj veste, kako so skozi stene basi dosti bolj slišni kot visoki toni? No, tokrat sem bil šokiran – še na cesti se je slišalo samo piskanje neskončnega kitarskega solota, basov pa od nikoder – še bas bobna ne. In ponavljam, NE pretiravam.

Tako smo odkorakali ob spremljavi vélikega Joeja Satrianija, ki je mogoče v tehničnem smislu res nenadkriljiv kiratist... Ampak zame je od včeraj tudi nenadkriljivo teslo brez vsakega smisla za pravo mero. V nasprotju z Vaijem ni premogel tudi nobenega "teatra", nobene štorije, štosa ali kakršnekoli dramaturgije, ki bi kakorkoli opravičila ta njegov neznosni eksces. Koncert je bil razen z njegovimi bedastimi Vin Dizelj špegli, na splošno zoprno pojavo in še bednejšim poziranjem ter mahanjem po zraku, ki bi po mojem sodilo samo v kak trajna-šmink-metal bend leta 1984, podprt še z video projekcijami, ki pa so bile enako kretenoidne kot vse ostalo. Grafični vzorci, inferiorni tudi v primerjavi s samodejnimi generatorji psihedeličnih podobic iz kakega Windows Media Playerja... Kičasti kalejdoskopčki in še bolj kičaste podobice iz prelestne narave in podvodnega sveta, ki jih je najbrž za osnovnošolski video krožek posnela Joejeva hčerka, če jo ima... Človek se vpraša, zakaj – ko bi Satriani delal vsaj reklame za National Geographic, potem bi še razumel. Ali mogoče namiguje na to, da je nekakšen naravovarstvenik, pa sem to poanto spregledal? Če ja, potem se naj neha prevažat z avioni in tovornjaki robe po svetu ter kurit enormne količine elektrike za to svojo drkarijo, porkamarijamadona, pa bo naredil največ dobrega.

Ha, v bistvu so bile na videz nesmiselne in posiljene projekcije vseeno še kako pomenljive: celotna dramaturgija in vizualna podoba nastopa je imela torej ravno toliko vsebine, kot Satrianijevi komadi: popolnoma nič. Vsega skupaj še Mike Keneally (ki je imel špegle na nosu na srečo samo zato, ker brez njih nič ne vidi), Bryan Beller in Marco Minnemann niso mogli rešiti z morebitnimi posrečenimi prispevki, ker jih pač praktično nismo slišali!

Satrianiju ne oporekam skrajne virtuoznosti na kitari, pa tudi iz pregovorne slovenske "nevoščljivosti" zdaj tipa ne šimfam, saj nisem kitarist in me njegova veličina z ničemer ne ogroža (razen z neznosnimi decibeli v zgornjih srednjih tonih – najbrž ga sponzorirajo proizvajalci slušnih aparatov za njegove fane, ki zdržijo več kot pol ure izpostavljeni temu terorju). Aja, mogoče pa ravno zato ne štekam tega, ker nisem kitarist? Kaj pa vem, po eni strani večino fusion kitaristov čisto dobro prenašam, ampak imajo zvok praviloma naštiman tako, da se ne sliši izključno samo njih, in predvsem dosti več domišljije od tega nastopača... Po drugi strani pa tudi na solo nastope Terrya Bozzia ne hodim, čeprav sem bobnar, ker me ne zanimajo ekstremni športi, ampak glasba. Pri čemer pri Bozziu vsaj veš, kaj te čaka, ker svoje fane z ekscesi muči sam, Satriani pa s sabo vlači še tri druge vrhunske glasbenike, za katere si nikakor ne znam predstavljati, kaj v bistvu pri svoji slavi in lastnih stokrat boljših projektih sploh počnejo v tej zasedbi čisto točno. Prekleto, Minnemann in Beller, pridita mimo z The Aristocrats, ne pa s tem pacientom.

Če smem biti za konec še malo žleht: za moje pojme bi bilo čisto v redu, če bi Satriani svoje nastope omejil na razne kitarske klinike in workshope, kjer bi se mu vzhajajoči kitaristi klanjali kot demonstratorju tehnike brez vsebine... Glasbo kot obliko celovite umetnosti pa bi lahko pustil pri miru. In zakaj za svoje pušenje samemu sebi sploh potrebuje kogarkoli drugega na odru, če se nikogar razen njega sploh ne sliši? Najbrž samo zato, da mu taki naivni bedaki, kot sem jaz, dajo 50 evrov za enega najslabših koncertov v življenju. In zakaj sem se moral tako razpisati okrog tega? Zato, da teh 50 evrov vsaj za NEKAJ ponucam!


No comments:

Post a Comment