Saturday, 5 January 2013

Bumbar v Berlini: Bejrutovanje

Prvo silvestrovanje v Berlinu smo se odločili preživeti čimbolj mirno, ker se nama ni ljubilo nič kaj ekstra, tovarišu Juriju, njegovi ženi in predvsem njunemu še čisto micenemu zakladku pa tudi ne. Zato smo se dopoldne namenili ropat priročno bližnjo tržnico, da bi si pri njih (najina kuhinja še ni uporabna) skuhali neko seksi večerjo, se ga zmerno nalezli, in nekako bolj po penzionistično dočakali to naslednje leto, ki ga po na koncu že strahotno zoprni decembrski "majevski" histeriji naj ne bi sploh dočakali.

Naj tu še hudobno pripomnim, da se take skrajne traparije, kot je bila ta o spet še enem koncu sveta, še posebej trdovratno primejo prav v Sloveniji, kjer se skrajno zanikrni mediji z vsemi prijemalkami in lovkami oprimejo vsake take norosti in gnjavijo z njo do nezavesti. Tu nisem nikogar slišal niti slučajno omeniti tega prekletega majevskega konca koledarja. (Kristus, se pač enemu Maju ni več ljubilo klesat klinčevega koledarja naprej, ker se je najbrž vmes od dolgega časa najedel pejotla ali pa je pametno predvidel, da ga dlje kot do konca leta 2012 n.š. pa res ne bodo rabili... Ali pa je pustil še nekaj dela za prihodnje rodove kamnosekov v svoji familiji, ki so potem imeli kaj pametnejšega za klesat ali pa so zaradi dolgoveznosti spremenili poklic...) Je pa res, da televizije nimava več (in je tudi ne nameravava imeti, saj je brez nje življenje neprimerno manj zoprno), cajtungov nekako ne berem, ker ne znam dovolj švabsko še zaenkrat, pogovarjam se pa iz istega razloga z domačini prav tako malo. Tako da, kaj pa vem, mogoče so tu ravno tako kupovali konzerve in vodo za konec sveta (zakaj pri bogu milem bi si kdo delal zaloge za konec sveta, če je pa KONEC SVETA?!), samo opazil tega nisem. Kar pa je bilo ravno tako super in skrajni čas je že bil, da sem nehal poslušati neskončno gofljanje o tem, saj sem imel tega zlajnanega štosa v času, ki sem ga vmes preživel v Dravogradu, že tako poln kufer, da bi počasi že skoraj privoščil zasebni konec sveta naslednji širokooki novinarki, ki bi ga še enkrat omenila. Mater, kako ne pogrešam slovenskih medijev, predvsem pa TVja ne. (Ravno danes je Moniko nekaj popadlo in je na leptopu dala gor slovenski TV dnevnik. Zdržala je natančno stavek in pol o nekih Pahorjevih težavah, nakar je izjavila, da ne more več, in je šla raje raziskovat čudoviti svet štedilnikov, ker pač morama enega kupit čimprej.)

Na tržnici smo na grški stojnici uplenili pet nadvse okusnih namazov za predjed (tzatziki, humus in namaz iz oliv, artičok ter sušenega paradižnika), na oddelku z divjačino pa čudovit hrbetek divjega prašička za v pečico. Zraven smo se namenili vtaknit mlad krompirček, male šampinjončke, česen in čebulico... V kitajskem supermarketu smo nabavili radioaktivne rakce, ki smo jih imeli za drugo predjed, na vinski postaji pa seveda par buteljk, in sicer za hec eno južnoafriško, eno kalifornijsko in eno čilensko (vsako za pet evrov, ker smo pač kmetje, pri čemer sta bila čilenski Cabernet Sauvignon in kalifornijski beli kdovekaj precej spodobna, ona južnoafriška pa čisto užitna, vendar nič omembe vrednega). Ni manjkal tudi nek posebej cenen "šampanjec", samo zato, da je pač počilo. No, seveda smo pa šli tudi po razne sorte pirčkov za rahlo podaljšan aperitiv v več inkarnacijah.

Vmes smo šli iskat še nekaj, ne vem več kaj, v en "bio" supermarket, kjer sem spet dobil napad cinizma. Bio sadje in bio zelenjavo še nekako teoretično toleriram, čeprav si zraven resno mislim svoje. Pri bio jajcih in bio špagetih mi začne že rahlo oko trzati. Pri bio šamponih in bio žajfi se mi začne resno temniti, pri BIO PLENICAH mi pa mrak na oči pade. Zaboga milega, a bio plenice potem rabiš, da poserješ vso to bio mleko in bio frutek? Mater, kako masovno se folk pusti lupit takim nekim hudobnim marketinškim shemam.

Ko sem potem takole po cesti bentil o bio plenicah, je Jurij hitro podelil z nama svoj traktat o bio jajcih / jajcih iz talne reje / free-range jajcih, ki ga ima pripravljenega za razne prehranske fundamentaliste. Pri tem je treba upoštevati, da je dandanes v spodobni trgovini že praktično nemogoče kupiti hudobno pridobljeno jajce, torej tako, ki ni vsaj bio, eko, free-range, al pa iz talne reje, oziroma od posebej negovanih in spoštovanih kur. Torej, če rečemo, da se v Berlinu podnevi preganja takole čez palec ene štiri milijone ljudi, in če denemo, da z raznimi bio sendvički, picami, testeninami, jajci, solaticami, majonezicami in vsem tem ta folk snede na dan 8 milijonov spodobnih jajc, pa še ene 8 milijonov se jih recimo porabi za bio industrijske namene, potem mora samo za Berlin nekje ždeti kakih 17 milijonov zelo spoštovanih in spoštljivo obravnavanih kur nesnic. Seveda najbrž po možnosti gojenih v prosti talni reji, drugače ziher niso dovolj bio, sploh pa niso dovolj svobodne in sploh neposiljene. Dobro, prej 20 milijonov kur, saj jih iz spoštljivosti tudi jajc ne smeš siliti nesti. Aha, aja, zdaj mi je jasno - ZATO torej ima Nemčija vse te vesoljske postaje, ker so tam not orbitalni kurniki, kjer te kokoške prhutajo prosto lebdeče v breztežnosti cele dneve (zato, da vsaj lahko govorimo o kubikih, ne o kvadratnih metrih kokoši) in tu pa tam - po želji - znesejo kako bio jajce.

No, bio debate na stran... Po uspešnem vendar kar napornem lovu smo se za nekaj časa razšli in šli vsi malo počivat. Napornem, ker se je ljudi kar trlo, verjetno še posebej zato, ker je prišlo silvestrovo na ponedeljek, Nemci pa nedelje za razliko od slovenčkov jemljejo precej resno in je takrat skoraj vse zaprto (razen majhnih večno odprtih trgovinic). V supermarketih je bilo v ponedeljek zgodaj popoldne popolnoma nemogoče karkoli kupiti – prvič v življenju sem videl vrsto, ki se je vila dobesedno od vhoda okrog celega sploh ne majhnega supermarketa do blagajn, tako da bi najbrž moral čakati kaki dve uri, in tokrat za spremembo ne pretiravam. Seveda naju je z Moniko samo odneslo ven in sva smuknila preostale potrebščine kupit kar v lokalni turški market, kjer je bilo sicer še vedno precej ljudi, predvsem pri mesarju, vendar sva na blagajni čakala samo par minut. Pa itak imajo lokalni turki genialno sadje in zelenjavo, sploh v primerjavi s smetmi, ki jih pri nas ljudem vsiljujejo v Mercatorju.

No, že čez dan je tovariš Jurij napovedoval vojno stanje zvečer, vendar še ni bilo slutiti neke panike, midva sva se pa tudi imela za navajena vsega hudega. Konec koncev sva v Ljubljani živela na Prulah, kjer je znalo tudi fino bobneti, v Izoli sva pa tudi domovala v blokovskem naselju z obilo ljubitelji pirotehnike in fuzbal navijači iz raznih bivših jugoslovanskih republik (v trenerkah ali brez). Tudi najin pesjan je na srečo ravno toliko jagerski, da se načeloma ne boji pokanja.

Vendar, ko sva proti večeru zakorakala gor proti Juriju, ki stanuje kak kilometer in pol od naju, je bila situacija "na terenu" že taka, da sva se raje strateško umaknila na u-bahn in se peljala eno postajo (seveda kart nismo kupili, ker zdaj smo pač prebivalci imigrantskega Neuköllna in se moramo obnašati tako, kot se tu spodobi – jasno, "when in Rome, do as the Romans do"). Tako je pesjanarka doživela svojo prvo vožnjo s podzemno in se morebiti izognila temu, da bi fasala kako raketo v kožuh:


To pa zato, ker je tu – vsaj v tem zloglasnem Neuköllnu – očitno poseben šport, da raket ne lansiraš v zrak, tako kot bi to navadno naredili navadni ljudje, ampak jih položiš in naciljaš dol po cesti!

Ko smo prvič nabasali na ta fenomen (tik preden smo se odločili za previdnostni umik v podzemno), sem mislil, da so se raketice komu pač slučajno prevrnile, ampak opolnoči, ko smo šli bolščat v ta kaos z Jurijevega balkona, se je pa izkazalo, da je bilo to prekleto namerno. Ko sem naslednji dan slučajno koga opazil na Fejsbuku jamrati, kako silovito je pokalo kje v Slovenj Gradcu ali v Domžalah ali celo v Ljubljani, sem se moral samo kislo nasmihati. Pa ne da se imam zdaj za nekega frajerja, ko se slučajno prekladam po tem zimsko usranem velemestu, pa se zdaj hvalisam z nekimi za lase privlečenimi štorijicami tule... Ampak to tu, vsaj v tem delu mesta, je bilo nekako tako kot v Bejrutu, ali pa še rahlo bolj zgoščeno in vse naenkrat, pa malo bolj barvito in malenkost manj smrtonosno. Mislim, ne da sem bil kdaj v Bejrutu, sploh ne med kakim zloglasnim pouličnim bojem, ampak tako nekako se je zdelo. Pripravljalo se je že ves večer intenzivno, ampak opolnoči je pa izbruhnil tak pekel, da je to težko opisati z besedami. Sicer sem za finto celo posnel nek video, ampak tudi ne prikaže tega urnebesa dovolj nazorno, saj se v temi ne vidi, da sem pol raket snemal dol na cesto, ne pa gor v zrak, poleg tega pa nekako ne moreš snemati v vse smeri naenkrat. Rakete so za nameček šaljivci in veseljaki pošiljali tudi skozi okna in z balkonov v bajte na nasprotni strani ceste, tako da smo morali celo tam na balkonu hudičevo paziti, da ne bi staknili kakega izstrelka direkt v čelo ali pa v kak še bolj občutljiv del telesa. Naša sicer vsega hudega vajena strašno jagerska kuža se je prvič v življenju zasekirala zaradi pokanja, se začela nekam ubogo tresti, potem pa se je zavlekla pod mizo v kuhinjo, kjer jo je Monika morala tolažiti z nekam radodarnimi koščki sveže pečenega divjega prašička. Ob tem se je zlobna požrešna pesjanarka, ki je to sigurno vse tako odigrala samo zato, da bi dobila pečenko, nekako čudežno pomirila. Za nameček oboževalci pokanja, žvižganja in iskrenja kar niso hoteli nehati in po kaki uri konstantne kanonade smo se že precej naveličani še ostali raje pridružili Moniki in Malči v kuhinji, ki pri Juriju na srečo gleda na mirno notranje dvorišče. Zunaj so zaradi šviganja vsega mogočega po cesti morali celo avtomobili ustavljati, dim od smodnika pa se je na koncu zbral v tako nepredirno in smrdljivo meglo, da sem se počutil kot včasih na odru, ko mi je kak bedak direkt pod bobni upalil ono mašino za meglo.

Koliko dinčkov takale precej socialna četrt na ta način pošlje v zrak, zakaj že in kakšna je korelacija med družbenim razredom in ljubeznijo do pirotehnike ter kakšni so razlogi za to - to je mogoče vprašanje za kakega sociologa ali celo antropologa. Jaz samo vem, da bi znal vse te evrčke precej bolj zvito in pretkano uporabiti, najbrž za kake posebej umetniške projekte, računalniško/tehnično/glasbeno/studijsko robo in še kakega divjega prasca. In ko smo ravno pri divjih prascih: za dobro mero še sličica obranih vretenčec hrbteničke našega divjega prašička:


Da je bil več kot slasten, mi boste morali žal verjeti na besedo – pekli oziroma bolj počasi in ljubeče negovali smo ga skoraj štiri ure pri samo 70 stopinjah, v maslu in olivnem olju s posebej pozorno izbranimi začimbicami in grobo soljo. Sad malce dolgotrajnega, vendar toliko bolj uživantskega in dišečega dela je bilo popolnoma mehko, roza in skrajno sočno meso, ki se je kar topilo v ustih. Neolupljene strte stroke česna in krhlje čebule smo dodali v predzadnji fazi. Krompirček smo prej popekli v ponvi in ga skupaj s šampinjončki dodali v zadnji fazi, da se je lepo zapekel v soku pečenke in povaljal v začimbah. Priporočam.

Bilo je torej več kot fajn. Kljub temu smo se pridno – že tam proti drugi uri – v relativno trdnem agregatnem stanju prav po upokojensko odpravili proti stanovanju, ki mu zdaj pravimo dom. Tokrat smo iz previdnosti raje capljali po stranskih cestah, in to dobesedno po preprogi ostankov petard, raketowja in ostalega pirotehničnega sranja. Naslednji dan je bilo prav zanimivo pogledati, kako je zunaj vse prekrito s tem drekom in resno sem se vprašal, kdo zaboga bo zdaj to počistil. Pogled po ulici je bil, kot bi se zazrl v pokopališče rabljene pirotehnike, le par mulčkov je še brskalo za raznimi neeksplodiranimi artefakti in naboji za plašilke. Upam, da ni kateremu od njih potem odneslo kakega stikljivega prstka. No, mogoče pa ni ostankov namerno čistil nihče in jih tudi ne bo, ker je še zdaj je vse tu naokrog nastlano s tem, predvsem na travniku v parku, kjer se pes še zdaj spotika čez lanserje raznih projektilov, zelo pozorno moram pa gledati tudi, da se slučajno ne spotakne ob kako razbito flašo. Najbrž bodo enostavno pustili, da se ostanki bejrutske noči po naravni poti razkrojijo v dežju in snegu ter se ljudem pod nogami zmeljejo v kašo v usranem črnem pesku, ki ga tu sipljejo po pločnikih namesto soli, po mojem samo zato, da moramo psa skopat vsakič, ko naredi tri korake po glavni ulici, saj je v trenutku črna do rebrc. Najbrž so proizvajalci tega peska hkrati še lastniki lokalne tovarne pasjega šampona.

Tako je torej to v četrti, kjer pride deset imigrantov na enega staroselca... Zdaj pa naj se še en Kamničan kaj pritoži.


Saturday, 29 December 2012

Bumbar v Berlini: Vratolomna selitev, 2. del

V ponedeljek zjutraj (17.12.) je moj stric s pomočjo GPSa pripeljal točno na pravi naslov, pa še parkplace za kombi in avto smo našli skoraj točno pred vrati za dobro mero. Na srečo sva z Moniko v prvem nadstropju, mislim da 22 stopnic gor, tako da tovorjenje po stopnicah ni bilo prehudo.

Mislim, seveda je bilo tečno, zaradi nadvse neugodno bolečega kolena in najbrž tudi neprespanosti se mi je ene parkrat kar lepo psihedelično zvrtelo, čisto na koncu so mi pa potem prepovedali še naprej vlačit stvari, ker sem menda res že nekam bledo izgledal. Poleg tega, glede na predpisano "štirinajstdnevno mirovanje, hladne obkladke in naklofene", od česar si seveda nisem mogel privoščit ničesar, je bilo precej nevarno, da si bom še dodatno poškodoval že itak nekam nestabilen sklep. Vseeno smo stvari pretovorili gor v stanovanje presenetljivo hitro.

Stanovanje pa, kaj naj rečem...

Stric in bratranci so bili sicer navdušeni, ker bo brlog res čisto srčkan – ko bo enkrat urejen. Mene je pa, seveda še vedno vsega nervoznega in popolnoma neprespanega, rahlo razhudilo, v kakem stanju so ga veseljaki oddali, ker sem takoj začel računat, koliko dodatnih nepredvidenih financ bo šlo v to, da ga spravimo v neko normalno stanje.

Oddajanje neopremljenih stanovanj ta firma, ki nama je stanovanje blagovolila dati v najem, očitno jemlje tako resno, da so še luči z dozami vred pobrali dol in so ostale samo žice. Na srečo sta Monika in tista v prejšnjem zapisu omenjena prijateljica, še preden smo prispeli z vso kramo, naprosili nekega veseljaka s področja bivše Juge, da jima je prišel priklopit žarnice, potem pa sta se lotili beljenja.

No, in tu pridemo do najbolj dih jemajoče (dobesedno) značilnosti fleta – najhujših nikotinskih sedimentov, kar sem jih videl kdaj v svojem ne več tako zelo kratkem življenjecu. Mislim... Izgledalo in smrdelo po čikih je tako, kot bi štiri generacije turških verižnih kadilcev ždele tu not pri zaprtih oknih vse od konca druge svetovne vojne. Rumenorjavo! Rumena je tolkla ven, kjer sta revici pobelili, kuhinja popolnoma rumena, rjava, rjave fuge v kopalnici, rjavi "okvirji", kjer so prej visele slike... Za crknit. Revež, ki je priklapljal žarnice, jih je priklapljal na srečo, ker so bile vse tri žice – rjave! Sploh ni videl, katera je katera! Električna omarica na hodniku je bila temno rjava, in šele ko jo je Monika zdrgnila z varekino, je ugotovila, da je v resnici spodaj siva. Domofon – rjav. Žica domofona – čudovito bolno nikotinsko temno rumena. Mislim... Tisti, ki hodite ali ste hodili v Arhiv bar v Ljubljani veste, kaj so to nikotinsko rjave stene (še zdaj Miha posebej špara tiste narisane knjige tam)... No, nekako tako je tu izgledala cela kuhinja, kopalnica, hodnik in polovica dnevne, samo smrdelo je še bolj kot v Arhiv baru. Kaj zaboga je prejšnji najemnik tu not počel, mi ni jasno, sem pa prepričan, da je umrl (ali trenutno umira) od pljučnega raka. Edina logična razlaga za tako stanje je, da je vsak dan namesto dišečih palčk po celem fletu prižgal sto čikcev, da so mu naredili lepo meglo, v kateri je on srečno in zadovoljno meditiral. Mogoče je bil pa alien s planeta z nikotinsko atmosfero, mamicu mu vidim.

Druga stvar, ki jo tem klincem še posebej zamerim, so popolnoma uničena tla v kuhinji in delno do pretežno uničena tla v spalnici, ker so ven strgali nek itison, ki je bil priliman na deske, lepilo so pa potem malo pozabili odstraniti. Ker bo treba zato v kuhinji obvezno položit laminate in porihtat pode (da se o desetkratnem beljenju ne pogovarjamo, saj nikotin nekako čudežno primezi ven skozi vse plasti bele), upam, da nama bodo za stroške vrnili vsaj mesečno najebnino. In če se bo nas čez eno leto, ko bo konec obdobja, za katerega sva stanovanje plačala vnaprej, kdo lotil metat ven ali nama jel višati najebnino, se ne čudite, če bodo našli kako napihnjeno trupelce kakega nepremičninarja v lokalni reki Spree.

Pa domofone bi lahko porihtali, preklete škrtice frdamane, ker ne vem, kako me bo kdo doklical s ceste, ki nima moje telefonske! Kaj če končno pride serviser z modemom? Halo? Mater, zahojenci.

Po drugi strani smo lahko pa samo srečni, da je lastnik "naše" bajte tak zanikrni skopuški smrduh, da ničesar ne popravi (še zunanje ključavnice ne – za hec sem spodnja vhodna vrata poskusil odklenit z avto ključem, pa gre... S čisto vsem gre odpret, najbrž tudi z bobi palčko). Namreč, drugje po Berlinu so več kot očitno pogruntali, da se trenutno odda VSE, zato cene šibajo v nebo. Tam, tista rezervna varianta v prijateljevi bajti, ki sem jo omenjal – seveda so se potem odločili oddat tisti mini flet za še VEČJO najemnino, menda so jo ravnokar nabili še za par deset evrov. Tu pa, kjer sva, klinc, pa konec koncev niti ni tako zelo visoka najemnina glede na trenutno situacijo v Berlinu. Same najemnine je 420 EUR + 70 ogrevanje + 70 drugi stroški + 80 elektrike... Flet ima pa 64 kvadratov. Ja, z malo visokim računom za elektriko se bo treba pa sprijaznit, ker je bojler iz neznanih razlogov – kljub toplovodu – električen.

Drugače pa, ja, čim ti lastniki bajte kaj prenovijo, ti "prenovijo" tudi najebnino, tako da je mogoče boljše, da ničesar ne prenavljajo in naj bo ta naš "landlord" še kar naprej tak jebiveter. Bova že sama poštimala tako, da bo nekako izgledalo, z raznimi izboljšavami nas pa naj kar pustijo pri miru, hvala lepa. No, zvonce spodaj bi lahko popravili, tu se pa tudi neha. Sicer pa glede na to, kako se očitno obnaša lastnik te bajte, se ni za bat, da bi nam hitro vsilili kake nove kopalnice, na novo zbrušene pode ali kaj podobnega.

Tako da sva imela v bistvu veliko srečo, da je bilo to stanovanje toliko razmontirano, da ni bilo prehudega navala nanj, pa so se ga potem vendarle odločili dat nama, in to kljub psu (najbrž samo zato, ker sva lahko plačala za eno leto vnaprej)... No, pa v dnevni sobi je ena stena poševna (tako da soba ni kvadratna, ampak se oži tja proti balkonu), kar je baje rahlo tradicionalistično zaplankanim Nemcem povzročalo hudo omotico (tako je poročal prijatelj Juri, ki je bil na skupinskem ogledu stanovanja), nama je pa v bistvu še simpatično tako – sva pa ja videla že dovolj pravokotnih sob v življenju in me ena trapezoidna nič kaj ne moti, prej nasprotno. Skratka, če se hočeš kot "samozaposlen" čudak z zverinskim psom preselit v Berlin, moraš imeti trenutno veliko srečo in dovolj prihrankov, da kako firmo podkupiš s plačilom vnaprej. Pa na plačilo provizije agentu je kar treba pristati, drugače pri trenutnem navalu, kot tujec z obvezno pomanjkljivo papirologijo in brez redne plače nimaš skoraj nobene možnosti.

Treba je pa izpostaviti tudi pluse. Kot že rečeno, ko bo urejeno, bo stanovanje čisto prisrčno, pa še precej veliko je. Frendi bodo lahko prišli na obisk, pa bodo lahko mirno drnjohali v ločeni dnevni, midva pa v spalnici, in še do kopalnice ne bo treba hodit drug mimo drugega, ker obe sobi vodita na hodnik (pa še ključev za spodaj ne bodo rabili, ker bodo lahko ono pokvarjeno ključavnico odpirali kar s svojimi ključi).

Najbolj pomembno je pa, da je stanovanje na popolnoma genialni lokaciji v Neuköllnu, ki nama je seksi predvsem zato, ker se tu ne počutiva kot neka posebna tujca – tu so skoraj vsi sami tujci. Tako je mučenje nemščine v nedoločnikih popolnoma vsakdanja stvar in bolj ko se sporazumevamo z rokami, bolje se razumemo. Na eni strani, ene 100 metrov stran od naju, je Tempelhof, znamenito nekdanje letališče, zdaj ogromen park. Letališče na srečo že lep čas ne deluje več, piste so pa spremenjene v... no... teren za rolanje in kolesarjenje, na travnikih pa folk zna celo odojke menda obračat včasih. Čeprav sem prepričan, da bo to kmalu podleglo kakemu posebej smelemu podvigu Kapitala, bo zaenkrat služilo temu, da bo naša smrduhinja končno lahko vlekla Moniko na rolerjih po nekdanji pristajalno-vzletni stezi, to je pa tudi nekaj. Aja, asfalt na pistah je izredno kakovosten in je čista zmaga za tiste, ki rolajo. Jaz raje ne bi, ker bi si poleg kolena zlomil še vrat, si bom pa mogoče spomladi omislil kak bicikl in bom lahko potem z njim dirkal tam okrog.

Severno in južno od najinega vogala je tiho žbunje: dva britofa. Služila bosta kakemu kontemplativnemu sprehodu in temu, da se kot nekrofilski Slovenčki ne bomo slučajno počutili premalo morbidno. Je pa res, da Švabi ne postavljajo nekih strašnih mavzolejev, predvsem pa ne urejajo rožnih vrtičkov in svečnatih inštalacij na grobovju, tako da vse skupaj izpade kot nek malo bolj tih park.

Hkrati je pa kakih 100 metrov vzhodno takoj glavna ulica, kjer imamo v neposredni bližini vse mogoče restavracije (par vietnamskih, tajska, kitajska, indijska, par picerij, dostojna italijanska, kup turških), bolgarsko trgovino, kjer dobiš genialne sire napol zastonj, in turški supermarket, kjer je vse napol zastonj. Ena izmed glavnih prednosti te lokacije je, da je hrana tu še za Berlin poceni, pa že Berlin na splošno je poceni v primerjavi s Slovenijo. Ko bova imela uporabno kuhinjo, se bo dalo samo pri hrani sigurno prihraniti vsaj polovico denarja, ki ga je za špecerijo šlo v Izoli. Liter prvovrstnega jogurta pri Turkih? 89 centov. Liter mleka 50 centov. Kila prvoklasnega sira? Napol zastonj. Poleg tega ima mesar jagenjčka, kar je pa meni tako ali tako še v posebno veselje. Na splošno je hrana preverjeno približno 50 % cenejša kot v Sloveniji, posebej če malo gledaš, kje kaj kupiš. Dejansko neseš iz trgovine vrečko sprotne hrane in delikatesic, za katero bi pri nas v odiralskem Mercatorju ali Šparu dal 40 €, za 20 €. Delal sem tudi čisto točno primerjavo, pa sem potem po par dnevih naveličal, ko sem se prepričal, da je res tako.

Za pol evra ali za deset centov več, če ti glih paše, dobiš tudi pol litra pira. Odličnega pira, ne pa prisilnih pirov slovenskega monopolista. Ko smo ravno pri piru – samo že od Kebra naprej skrajno zatirani Slovenček lahko doživlja take dimenzije ekstaze, ko ugotovi, da bolj vsakodnevni pirčki stanejo od 0,50 € (diskonti / večje trgovine), posebej vrhunski pa nekje do 1,70 € (pirovski "butiki"), in da jih lahko kupiš TUDI PO DEVETI URI ZVEČER! Celo noč! Kjerkoli! In da obstajajo na vsakem koraku samo temu namenjene trgovinice, kjer je not skoraj izključno le neverjetna kolekcija raznoraznih sort ledeno mrzlih pirov, od najbolj navadnih do najbolj nenavadnih, ki samo čakajo na srečnega posvojitelja. Še v videoteki imajo hladilnik s pirom zraven za vsak slučaj, če te ravno popade žeja med izbiranjem filmov. Ko se takole počutiš kot razvajen pamž v trgovini z bonbončki, ugotoviš, da boš moral zelo pazit na svoj wamp in dobro kontrolirat svoj cvetoči alkoholizem – ker drugače utegneš kmalu tudi izgledati kot povprečen Bavarec, z rdečimi lički in noskom vred.

Imamo pa v neposredni bližini tudi malo večji trgovski center, kjer dobiš še vse tisto, česar slučajno pri Turkih in Bolgarih slučajno ne bi. Aja, glavna jed pri Vietnamcih (ki zadošča za vse lakotniške potrebe) te pride ene 6 evrov (brez pira), več kot dostojno lasagno sem pa zadnjič pri lokalnih sicer nekako sumljivo turških Italijanih dobil za 2,60 evra. V bistvu sploh verjeti nisem mogel, da bom za ta drobiž dobil karkoli uporabnega, prinesli so mi pa veliko posodo naravnost odlične lasagne. Zakon.

Torej totalen mir, dovolj parkplacev, dovolj pasjih scalnic, celo letališče, kjer lahko ta hudič kosmati teka sem in tja, vseeno pa lahko do "centra akcije" še vedno mirno odkorakaš peš (ali se lenobno zapelješ dve postaji z bližnjim U-bahnom) – še vedno smo v znamenitem multi-kulti pasu Kreuzberg-Neukölln. Aja, pa še krožni vlak, S-bahn, je v neposredni bližini, tako da z javnim prometom od tod prideš kamorkoli v Berlinu v najkrajšem možnem času. Za nameček je moj zasebni tempelj, kamor bom sigurno vdano hodil v ritmu sklanjat trudno glavico (ena izmed bolj seksi koncertnih dvoran, kjer sem poslušal Serja Tankiana, pred kratkim pa na svojo veliko žalost zamudil Katatonio zaradi teh norih nepremičninarjev), je pa slaba dva kilometra stran – kakih 25 minut turistične šetnje.

Z veseljem lahko poročam tudi, da si kolena na srečo vendarle nisem še dodatno zjahal. Sicer še vedno malo šepam (tako kot po zadnji berlinski poledici kar prenekateri Berlinčan, ker čiščenje pločnikov jim je pa tu španska vas), ampak gre na boljše. Ja, ko šepaš, potem vidiš še kar veliko sotrpinov, najbrž tako, kot vidiš veliko drugih nosečnikov, če si noseč.

Prejšnji četrtek je bilo koleno ravno dovolj dobro, da sem si upal sest za volan, ker sva šla Moniko izselit iz tistega sposojenega stanovanja v nekdanjem vzhodnem Berlinu. Pa sem si rekel, klinc, itak nimam pojma, kako moram peljat skozi Berlin, pa bom kar GPSu prepustil presojo – nakar me je zlohotna napravica seveda zavlekla direkt skozi največji kaos in delo na cesti točno v najbolj zanikrnem centru, tako da sem porabil okrog 50 minut za borih 8-9 km.

Se kdo spomni mojih vzhičenih zapisov iz enega od prvih poročil iz Berlina o odsotnosti prometnega kaosa in o sploh "na izi" prometu? Seveda – to drži kot pribito, če si peš ali s podzemno! Promet sicer JE umirjen, ampak to zato, ker je standardna omejitev 50, posebna (zelo pogosta) pa 30! Kot pešcu se ti zato zdi vse zelo na komot, ampak ko pa voziš... Potem pa nenadoma dobiš zelo otipljiv občutek, da je tu še dosti huje kot v Trstu. Za določene dele mesta mirno izjavljam, da so me spomnili na Teheran. Pasov se itak noben ne drži (tudi narisane črte dostikrat sploh niso in ko moraš v vzhodnem Berlinu zapeljat levo čez šestpasovnico z "odstavnima pasovoma" polnima avtomobilov in dvojno tramvaj progo na sredini, pri čemer prisežem, da ponoči sploh ne vidiš, kam moraš pristati potem, ko boš nekako nekam zavil, vodilne črte ni pa nobene, te resno malo stisne v riti). Sicer so pa kakršnekoli črte dostikrat res odveč, ker na zunanjem pasu itak na vsakih sto metrov nekdo prižge vse štiri žmigavce (ali pa še to ne), pa kar malo parkira sredi ceste. In kar pusti avto tam. Ali pa kaj raztovarjajo. Ali nekaj pač ustvarjajo. Ali pa kdo nekaj motovili in nekam obrača. Ali pa kdo vzvratno bočno parkira. Ali pa tovornjak s prikolico obrne vzvratno čez celo štiripasovnico, nikomu ništa. Tako da je vse skupaj brezveze in je najboljše večinoma vozit kar po notranjem pasu, čimbolj po sredi ceste, pa spuščat pred sebe reveže, ki nagazijo na oviro. Tako da folk nonstop motovili sem in tja brez vsakega smiselnega reda, pa tudi obračajo kar tako na vsem lepem, boli njih, ali pa menjajo tri pase na treh metrih tako, da obrnejo skoraj pravokotno. Se je treba zelo navadit.

Je pa res, da se nihče ne sekira kaj dosti, pa če delaš še take neumnosti – ker jih itak vsi delajo. Še policaji se ne sekirajo – en me je hotel z lučkami nekaj naganjat na zunanji pas, da bi dirkal mimo, pa mi ni takoj kliknilo... Pa se je kar takoj mirno odločil, sam menjal pas, pa se nekako prerinil po zunanjem mimo. In še to ti je lahko v veliko uteho, da ko pride do zožitve (kar je itak dejansko po petkrat na kilometer zaradi različnih razlogov), se voznikom tu avtomatično vklopi načelo zadrge in te bo skoraj vsak spustil noter. Za razliko od pobesnelih Slovenčkov, ki bi potem jezno gledali one, ki so si drznili obtičat na "napačnem" pasu in jih za noben denar ne bi spustili predse. Potem je treba upoštevati še konfuzne pešce in stekle kolesarje, ki so resnično tako nevarni, da je za popizdit. Mimogrede kakega snameš kje.

Skratka, zahvaljujoč GPSu prečudovita izkušnja za prvič po Berlinu: direkt v najhujše možno sranje, menda zloglasno tu okrog: področje okrog Kottbusser Tora, ki je že itak za znoret, trenutno pa še toliko bolj, ker nekaj razkopavajo tam okrog in je za nameček vse totalno razsuto.

Nazaj grede sem se hotel temu hudičevemu poligonu izogniti, pa sem si pot zastavil drugače, potem sem pa nekje narobe zavil in GPS me je spet zvlekel točno v Kottbuser Tor. Še enkrat 50 minut in še hujša mora, ker me je prekleta napravica vmes usmerila še v eno ulico, zaprto zaradi del, in sem komaj nekako obrnil in peljal nekam na slepo, da me je ta hudič nehal vlačit nazaj vanjo. Tako da sem potem temu vragu prepovedal celotno območje okrog tega prekletega Kottbuser Tora in zdaj me lepo pelje okrog, če mu naročim, da hočem v vzhodni Berlin. No, seveda tega kaj dosti ne bom več rabil, ker se tja po mojem z avtom ne bom peljal več – je pa ja čisto neumno. Z vlakom si tam v 20 minutah za 2,40 evra.

Aja, Primorci, predvsem Koprčani: tu imajo na veliko krožiščih semaforje tako na vstopu vanje kot na izstopu iz njih. Najbrž zato, da kdo ne nagazi kakega kolesarja, ki so itak čisto besni in se jih je treba bat kot hudič križa. Zamisli đumbus!

No, v stanovanju sva si zaenkrat nekako zasilno uredila spalnico, pa malo zložila stvari, da nama je vsaj približno jasno, kje je kaj. Tisti obupni vonj po čikih (še zdaj mi ni jasno, kako je to sploh možno) intenzivno preganjava z raznimi olji, svečami, uparjevalniki, onimi dišavicami za v šteker in podobnimi rekviziti, pa gre počasi na bolje. V spalnici, ki je bila na srečo itak še najmanj namaziljena s katranom, je že čisto v redu. Zdaj predvsem tuhtava, kako stlačiti pralni stroj v kopalnico, pa kako nekako sestaviti čimbolj uporabno kuhinjo. Sva pa razmišljala, da bi nekje staknila oni parni čistilec, da malo stopiva nikotinske obloge iz fug in podobno... Pa mogoče bi celo tisti prekleti lim šel lažje dol z dil z njim.

Pred par dnevi sva preko interneta naročila internet (ha!), pa upam, da nama je uspelo, glede na to, da je bilo vse v nemščini. Če bo vse po sreči, se naju bodo čimprej usmilili, ker brez interneta doma mi je res muka, priznam. Kot bi bil slep, gluh, pa še totalno butast povrhu. In še delat ne morem normalno... Niti vohljat, kaj za eni koncerti so na sporedu v bližini!


Thursday, 27 December 2012

Bumbar v Berlini: Vratolomna selitev, 1. del

Torej... Nekaj časa se nisem oglasil, ker zaradi vseh kolobocij v preteklih treh ali štirih tednih, pakiranja, prekladanja krame, prevažanja krame, raztovarjanja krame in zdaj počasnega iskanja stvari po škatlah nisem imel kaj dosti inspiracije. Poleg tega trenutno trpim za resno krizo identitete zaradi kroničnega pomanjkanja interneta. Hočem vsaj 50/10 konekšn, in to TAKOJ.

No, pa se vrnimo malo v preteklost.

Kot sem že poročal, sva z Moniko november preživela v Dravogradu, v podstrešni garsonjerici nad hišo mojih staršev. Pri njih sva imela tudi spravljeno vso svojo kramo iz izolskega stanovanja, od koder sva se izselila že konec septembra, tako da sva jim veselo zasedla celo garažo in še eno sobo za povrh. Novembra je prijatelj Juri vohljal za možnimi stanovanji po Berlinu, saj ni imelo smisla – predvsem finančnega – da bi midva visela v nedogled tam in čakala po dva tedna na vsak odgovor vsakega nepremičninarja, pa tudi malo neugodno bi bilo v nedogled zlorabljati najine nove vzhodnonemške prijatelje, ki so nama posodili stanovanje oktobra.

Ves čas smo upali tudi na to "rezervno varianto" v Jurijevi bajti, če se slučajno kaj drugega ne bi našlo.

Nato se je pred tremi tedni zgodil čudež in smo končno dobili stanovanje! Od Monike so zahtevali, da gre 3. decembra v Berlin podpisat pogodbo, zato sem jo 2. decembra po snegu peljal na letališče v Graz (mimo kar dveh prevrnjenih holcarjev v razdalji 20 kilometrov, seveda norcev v audiju in še nekem podobnem avtu, ki sta se najbrž namenila po snegu naganjat ene 180). Stanovanje – kjer za spremembo niso pizdili zaradi psa – sva nedvomno dobila samo zato, ker sva plačala za eno leto naprej, plus varščino, plus niti ne tako nizko provizijo za nepremičninskega posrednika. Kljub "rezervni varianti" sva se odločila, da bova to pač naredila, ker je po skoraj treh mesecih brskanja postalo jasno, da kot "svobodna umetnika" s posebej hudobnim psom nimava druge možnosti.

Mimogrede, ta odločitev se je izkazala za več kot pravilno. Namreč, malo po tem, ko sva stanovanje plačala, naju je agent, ki je "urejal" to rezervno varianto, obvestil, da jim je zelo žal, ampak da s psom tam ne moremo biti. Pa tudi prav – tu okrog, kjer smo zdaj, je toliko pesowja, da zverine očitno res niso nezaželene.

Nato se je začela vmesna serija dogodkov, kakršni v angleščini tako slikovito pravijo "clusterfuck".

Z Moniko sva rekla – OK, plačava vnaprej, ampak ne, preden ne vidiva ključev in pogodbe, ker seveda nisva zaupala več nikomur. Nakar je bilo treba narediti točno to, ker drugače ni šlo – potem ko je Monika plačala celoten znesek – v višini tako nekako dveh tretjin najinih celotnih prihrankov – so jo pustili kake štiri dni čakati na ključe in papirje. Najbrž mi ni treba posebej poudarit, da sva v tem času oba postala precejšnji živčni razvalini. Monika je imela svoj mali berlinski pekelček, meni se je pa bledlo na precej utesnjenem – za takega korpulentnega kmetawza, kot sem jaz – dravograjškem podstrešju.

Spal seveda nisem nič, pa tudi kadar sem zadremal, mi je sistematično vrtala luknje v glavo čudovita dravograjška cerkev, ki je točno v ravni črti ene 50 metrov stran od najine dravograjške podstrešne spalničice. Mislim... Itak sem že ves čas, priznam, nadvse nestrpen do katoliške cerkve, ampak tole je pa praktično izbilo sodčku dno. Ne da bi naredili malo bingelj – bongelj, me sicer zbudili iz morebitnega milostnega dremeža, pa bi jaz jezno zabrundal, zacmokal in skušal še malo zadremat. Ne, kje – BIM BAM BOM bing bong bingl bongl boooong boooooooong! Donenje, zvonenje, zvončkljanje, pritrkavanje, vsakič vsaj po pol ure, sem na uro gledal! Seveda so se zaradi bližajočih se praznikov ti zvončni teroristi še bolj trudili. Nonstop! Pa hudiča, kdo zaboga lahko to prenaša? Vmes sem imel že izoblikovane načrte, kako bi stopil do strica, ki živi še bližje cerkvi, pa bi potegnila armbrusta iz njegove kleti in užgala gor po zvoniku... Zvonci bi ob obilici isker ranjeno padli dol na tla, še zadnjič rekli "plink" in "plonk", pa utihnili. Nato bi se pognal not v nekoliko načeto cerkev kot podivjan hribovec, zgrabil najbrž rahlo zaprepadenega župnika za kravateljc in ga utopil v oni juhici od svete vodice, ki naj bi bila pri vratih (ne vem, če je res tam, ker ne hodim not, sem pa videl v filmih, da bi naj bilo tako).

No, vse te sladke male fantazijice proti nespečnosti niso kaj dosti zalegle, ker zvoniti niso in niso nehali, pa če sem si župnika še tako predstavljal hladnega na kakem posebej odročnem mestu in še tako zbrano telekinetično vrtal v zvonove.

Če pa niso zvonili, sva pa itak z Moniko cele noči gobcala po Skajpu, ker v Berlinu tudi ona ni mogla spat, in tam je imela tudi ona svoj lastni clusterfuck. Poleg tega si je v bivšem vzhodnem Berlinu delila tisto stanovanje pri prijateljih še z eno prijateljico, ki pa je imela še svoj, torej tretji, clusterfuck s svojim tipom, delovnimi pritiski, žurerskimi pritiski, pa še 500 evrov so ji ukradli na vlaku iz rukzaka, ki niso bili njeni, ampak jih je po nekem opravljenem prevajalskem delu nesla ravno tej prijateljici, pri kateri sta bili z Moniko (no, bili sta sicer v stanovanju njenega dedca, ampak to so zdaj že hude tehnikalije).

Kakorkoli... Par dni po tem, ko je Monika po večdnevni torturi končno dobila ključe, je meni kot pravemu butastemu naturaliziranemu Primorcu uspelo na prvi dravograjški poledici (resda je bila zelo neugodna in še posebej spolzka, pa vendar) nekako monumentalno spodrsniti. Normalno, da sem bil v nekih bednih patikah z ravnimi podplati! Kaki zimski čevlji, kdo pa še to nosi na morju (no, zdaj jih nosim, ko gazim berlinsko plundro, seveda potem, ko sem se že itak zvrnil). Kot neka tazadnja štorasta klada sem se "ujel" direktno na desno koleno in ga seveda nabil na tla, tako da se je najbrž kar zatreslo vse v bližini. Najbolj neprijetno pri tem je to, da sem to koleno imel prej že dvakrat čisto razmontirano v dveh ločenih prometnih nesrečah – eni pri štirinajstih, drugi pa pri kakih dvajsetih ali kaj takega. Takrat so mi rekli, da bom moral to koleno še posebej pazit, ker je... no... pač precej razjebano.

Torej, ker sem to isto koleno zdaj spet fenomenalno nabil na led (pri čemer ga je najbrž še malo zavrtelo ali zvilo ali kaj takega), sem moral takoj na rentgen v Slovenj Gradec, da so preverili, ali je slučajno kaka voda ali kri not, ker bi bilo treba v tem primeru hitro punktirat. Na srečo so ugotovili samo nategnjene križne vezi. Je pa rekel zdravnik, pol mlajši od mene, da bi moral to koleno pa še posebej pazit, ker je... no... pač precej razjebano. Pa malo bi lahko mogoče shujšali, je še dodal. Česa ne poveš, sem si mislil, ampak sem bil raje kar tiho. Tako ali tako sem se počutil kot tazadnji debil. Predpisal mi je 14 dni mirovanja, mrzle obkladke in naklofene. Nič od tega si seveda nisem mogel privoščit. Mirovanja in obkladkov ne, ker sem moral spakirat vso kramo za v Berlin, naklofenov pa nisem hotel, ker sem hotel pri prekladanju vsaj čutiti, kako in kdaj koleno boli, da si ga ne bi nevede še bolj poškodoval, če ne bi čutil, kdaj boli.

Vmes sem kakopak staknil še nek tak čuden nahod ali virozo ali vnetje sinusov ali karkoli, kakršnega še nikoli nisem videl – približno dva tedna sem pihal cele kraste iz nosa, vse je bilo krvavo okrog mene. V tihih malih nočnih uricah sem pomislil, da imam mogoče kako ebolo ali pa nosno kugo. Glede na to, da je bila moja mati v istem stanju, sem domneval, da sem si preklicano klico najbrž sposodil od nje. Šele včeraj me je ta hudič končno nekako za silo minil, pa seveda sem imel vmes sigurno tudi vročino, samo meril si je raje nisem, ker bi lahko rezultat slabo vplival na motivacijo.

Mogoče sta bili poškodba kolena in viroza podzavesten protest proti emigraciji v preljubo Nemčijo? Že mogoče, ampak jebeš podzavest, če zavestno veš, kaj moraš narediti.

No, enkrat vmes sem se gori na podstrešju od rahlega besa, živčnosti, frustracij in zaradi tega, ker me je koleno bolelo, pa iz nosa mi je kri curljala, nekako tako nerodno metrično-tonsko zabrisal na posteljo, da sem še spodaj neko dilo zlomil, nakar je pol jogija viselo dol in sem se moral stiskat na drugi strani. Najbrž mi ni treba dvakrat omeniti, da sem potem hudobnega kužija, zaradi katerega smo imeli toliko težav s "Hundepassi", raje deložiral, pa je kempiral doli pri mami (kjer je itak najraje, satan).

Seveda sem imel zaradi nespečnosti čas tudi cele noči intenzivno razmišljati o vseh frendih, bendih, familiji, krajih in časih, ki jih bom moral ob emigraciji pustiti za sabo, tako da sem bil še bolj siten. In, priznam, na momente celo precej sentimentalen, mogoče tudi zaradi malce preveč piva, ki sem si ga predpisal za lajšanje fizičnih in duševnih muk s kolenom (za katerega sem samo upal, da ni preveč poškodovano, ker s takim kolenom je še bobne igrati precej sitno).

Aja, pa vmes so me obilno računalniki nekaj zajebavali, ampak to je itak standard. Problem je samo še večji takrat, kadar si totalno živčen, ker takrat pa res nočeš, da ti še mašine vrtajo v glavo z nekimi totalnimi kretenizmi, in potem se mimogrede odzoveš s kakim fizičnim obračunavanjem s tipkovnico ali s čim takim.

Za dobro mero sem dobri stari telefon zamenjal z neko androidno abominacijo, ker moram zdaj imeti igračko, ki sprejme dve sim kartici. In ker načeloma precej mrzim "pametne" telefone (jebemti, hočem telefonirat pa poslat kak sms, ne pa igrat Angry Birds, mejla pa tudi nočem brat v vsakem kafiču, ga mam že doma dosti!), sem se ob vsej živčnosti tudi z njim obilno kregal, saj do pred kratkim še sms-a nisem mogel natipkat normalno s temi svojimi zalitimi parkeljci. Sem se moral najprej dodobra navadit na zelo občutljiv zaslon. Poleg tega sem si za zvonec dal otvoritveno Monkey Island temo, da bi me razveselila vedno, ko bi telefon zvonil, zdaj se pa tega peklenskega napeva ne rešim že skoraj cel mesec in mi nonstop igra v glavi. Ja, pa še nek res zoprn alarm sem si nastavil, ki ga zjutraj, ko sem končno malo zadremal, nisem mogel na hitro izklopit in sem telefon skoraj ob steno zabrisal (je treba najprej telefonček vzet iz etuija, pa zelo dobro pogledat, kam moraš nežno nežno prislonit prstek za "dismiss"). Jebeš nežno, če sem bil nespečna živčna razvalina! No, zdaj sem se hudiča že precej navadil in mi zaradi nekaterih reči celo postaja precej všeč, ga pa še vedno gledam malo nezaupljivo spod čela na trenutke. Predvsem mi gre na živce, da žre baterijo, kot da bi tekmoval z drugimi androidnimi abominacijami, kdo bo zlata ptička.

Kakorkoli... Na srečo mi je bila pri celi kolobociji v veliko pomoč familija, tako da smo organizirali prevoz in spakirali vse stvari s podstrešja, iz garaže, in še od kod po bajti (v skoraj dveh mesecih bivanja in dela v Dravogradu sem imel seveda spet pol razpakiranega, sploh inštrumentov in tehnike). Bratranec Jure, véliki kombinatorik (poudarek lahko tudi na "kombi"), je stlačil v kombi take količine krame, da sem samo zijal. Tako smo lahko začuda spakirali še celotno moje bobnowje, kar mi je bilo v veliko uteho, drugače ne vem, kdaj in kako bi to železnino spravil do Berlina... Pa še je ostalo malo prostora, če bi hotel še kak roštilj odnesti.

Nato smo se prejšnjo nedeljo (16. 12.) zvečer odpravili iz Dravograda v Berlin – stric in bratranca so peljali gor kombi in moj avto, jaz sem pa na sopotnikovem sedežu čohal ubogo pesiko, ki je morala ždet na tleh (avto je bil seveda do strehe poln), in pestoval svoje ranjeno koleno. S takim kolenom seveda nisem mogel vozit nikakor, ker ni bilo gotovo, da bom lahko v kakem pomembnem trenutku prestavil taco na hitro z gasa na bremzo. Pot je bila delno do pretežno kisla – v Avstriji snežni metež z meglo in res prvovrstno poledico, kasneje dež (seveda je v Regensburgu scalo kot za stavo, le zakaj bi se tisto zakotje drugače imenovalo Regensburg), proti jutru se je pa situacija malo umirila in strica je njegov GPS čudežno pravilno (po nekaj dvomih in napetih trenutkih) pripeljal na pravi naslov.

Aja, pa precej debelo smo gledali, ko v nekem trenutku na skoraj 200 kilometrih nemške avtoceste nismo našli bencinske črpalke. Zelo zanimivo, če se slučajno podaš na tisti del ceste s skoraj praznim tankom.

Naprej pa v naslednjem zapisu, tako ali tako sem spet napleteničil za celo novelo nekih traparij.


Saturday, 17 November 2012

Bumbar v Berlini: Serj Tankian

O prvem špilu, na katerega nama je z Moniko uspelo skočit v Berlinu, poročam z grozno zamudo, ker sva se potem morala začasno namestiti v Dravogradu, kjer se še vedno na daljavo posvečava nemškim nepremičninskim čudaštvom, inspiracija za karkoli drugega pa zaradi tega malo "trpi". Ampak ne bi spet o najemanju stanovanj v Berlinu, ker se mi sploh ne da več nad tem bentiti, še manj se ljubi pa komu te jeremiade poslušati oziroma prebirati.

Kot sem se pred kakim mesecem dni že hvalisal (ker sem se tega precej veselil, pa sem bil malo otročji), nama je med lovom na stanovanja v Berlinu nekako uspelo ulovit špil Serja Tankiana... In zadeva me je pa malo presenetila, priznam.

Ker sem kmetawz, ki se glasbenika žal bolj igra v prostem času, kot pa da bi to zares bil, sem se v velegrad Berlin podal s tem v mislih, da ne smem že vnaprej imeti za slabo vsega, kar sem v preteklih... uh... že desetletjih? na glasbenem področju izkusil v Sloveniji. Dejstvo, da sem v resnici popoln amater v primerjavi z resnimi profesionalnimi glasbeniki, imam za razliko marsikaterega slovenskega zvočnega umetnika jasno ozaveščeno. In, priznam, moje osebno mnenje je, da večina slovenskih bendov, naj bodo doma še tako razvpiti, v resnici nima za pet dek pariške v primerjavi s svetom tam zunaj. Oprostite mi, da svetlih izjem iz več razlogov ne bi navajal. Še posebej zato ne, ker se epskih slovenskih bendov nekam malo spomnim, tako da bi lahko kvečjemu tipično po slovensko naštel par svojih prijateljčkov, poleg tega pa poimensko navedel še nekaj posameznih glasbenikov, odličnih po mojem posebej velepomembnem lastnem mnenju. Ampak ker sem v postopku emigracije ravno zato, ker sem sit tipične slovenske folklore, tega nimam namena počet.

No, in ravno zato, ker sem vedel, da sem provincialni idiot, poleg tega pa še obremenjen z dvajsetimi leti tipičnega trpljenja povprečno neuspešnega slovenskega wannabe glasbenika, nisem hotel hoditi na prvi špil v Berlinu z vnaprej oblikovanimi stališči, ki bi Slovenijo dajala v nič, Berlin pa kovala v nebo. Poleg tega Berlina zaenkrat še sploh ne poznam in ga sigurno – na srečo, zato sem pa konec koncev tu – še naslednjih deset let ne bom. Zato sem se obdal z neprebojnim oklepom cinizma in šel preizkusit prvi resni špil v Berlinu – s čim manjšimi pričakovanji in nekim tiho drhtečim upanjem, da pri nas doma le ni tako hudo, kot si zasebno v tihih nočnih uricah, ko včasih razmišljam o tem, mislim, da je.

No, izkazalo se je seveda ravno nasprotno. Ja, pri nas je dejansko grozljivo. Namreč, v zadnjih par letih, ko sem se ponovno malo bolj poglobljeno ukvarjal z igranjem v več bendih, sem se dokončno prepričal, da v Sloveniji dostojna rokerska (če smem uporabit rahlo zlajnan izraz) koncertna glasbena scena praktično ne obstaja več. V tem sestavku ne bi šel v to, kdaj, kako in zaradi koga ali česa je po mojem mnenju prišlo do takega skrajnega mrtvila in zanikrnosti – mogoče kdaj drugič. Ampak dejstvo je, da smo pri nas vrhunsko uničili vse, kar je sploh še približno dihalo.

V Berlinu moraš namreč, kljub neprebojnemu oklepu cinizma, kmalu opaziti, da je tam – za razliko od slovenske nekrofilske puščobe – ta toliko opevana rokerska scena očitno še kako živa. Ni treba, da si poseben genij, da bi to dojel, saj lahko glasbeno življenje empirično izkusiš na vsakem koraku: koncerti so povsod in praktično vsak dan. Poceni sicer bolj razvpiti od njih niso, v untergrunt sceno se pa žal še nisem uspel potapljati zaenkrat (se imam pa namen vsaj do neke mere ob prvi priložnosti). In ko tako kot povprečen ljubitelj dobrih špilov iz Slovenije (ki v Sloveniji zaradi splošnega obupa že par let nisem šel skoraj na noben špil, razen če nisem tam na svojo nesrečo moral celo igrat), pogledam vse te bonbončke, ki se mi ponujajo, se mi začne zdeti tečno edino to, da ne morem slišati vsega, saj niti ne utegnem niti nimam dovolj finančnih sredstev pri roki. Je pa veselje videti, da resna koncertna scena še obstaja – da to ni samo nekaj, o čemer so mi samo rahlo betežni rokerji z nekam nestabilnimi frizurami pravili nekoč.

Ko smo ravno pri porajajočih se plešicah – v Berlinu se končno nisem počutil kot že rahlo ostareli po lastnem mnenju večno mladi roker, saj je bilo predvsem v publiki, ki se je držala bližje šanku, za slovenske razmere neverjetno število zrelih in resnejših poslušalcev in poslušalk, celo še precej starejših od mene. Tako da tu bom vsaj še naslednjih 20 let hodil mirno na rokenrol špile, ne da bi se pri tem počutil kot nedostojen slinež na srednješolskem plesu ali kakem podobnem škratovanju.

In Serj Tankian? Eh, brezveze sploh razlagati. Odlično, super. Tip je pač car, in še peti zna kot hudič za spremembo. Ob sebi je imel tudi same norce, kot ljubiteljski mlatilec open pa sem se seveda posebej veselil več kot odličnega bobnarja, ki je počel celega hudiča tam na svojem lepo elaboriranem kompletu piskrov in pokrovk (predvsem pokrovk, kar mu štejem v velik plus, ker tudi sam najdem cel kup veselja v činelicah).

V veliko veselje mi je bilo tudi to, da ni klatil okrog sebe kot Žival iz Muppet Showa, saj nekako ni imel časa za mahedranje s čupico ob tako zahtevnem materialu. Ja, sem izrazito nenaklonjen pozerstvu, predvsem med bobnarji, ker si vedno mislim, ma, daj, raje malo bolj špilaj, pa malo manj poziraj. Rahlo nenaklonjen sem tudi nepotrebnemu razkazovanju štiristranske neodvisnosti, ki je zadnje čase blazno popularna med bobnarji: če je prava in v kakem fusion/jazz/prog/metal kontekstu, me sicer navadno absolutno navduši (in povsem zafrustrira, kakopak)... Če pa kak bumbar nabija hihat z levo in snare z desno ob polka ritmih na Charlie Watts kompletu za desničarje samo zato, da kaže, kako on to lahko, ti pa ziher ne, mi gre pa to pošteno na jetra. To pa prvič zato, ker v tem primeru tako igranje nima nobene funkcije in "dodane vrednosti", saj bi lahko taka jajca mirno odigral tudi na tradicionalen način. Ne razumem, zakaj bi nekdo toliko časa vadil štiristransko neodvisnost, če potem igra tipična ultra-ravna eno-eninska punk rock polka sranja, ki bi zvenela čisto enako tudi, če bi jih enostavno odigral na tradicionalen desničarski način. Zato takoj posumim, da to počne samo zato, ker je pač nadvse naporen tip s preveč časa, ki se čuti dolžnega dokazovati s spretnostnimi triki namesto z resno glasbo. Ja, tudi vrtenje palčk, razno žongliranje, vstajanje s stola, dvigovanje rok, kazanje satanskih znakov, slemanje, urejanje frizure, mahanje publiki, klicanje na juriš in bruhanje ognja med igranjem strašno preziram, če grem na resen koncert, ne pa na cirkuško predstavo. Drugič pa imam tako mnenje o zlorabljanju štiristranske neodvisnosti samo zaradi poze seveda tudi zato, ker pač jaz tega ne znam in sem pač potem seveda malo nevoščljiv. Namreč, vlaganje dragocenega časa v take zadeve, če seveda tega ne počneš z namenom, da lahko potem igraš posebej kompleksne in virtuozne ritme in vzorce, se mi zdi ravno tako bedasto kot ukvarjanje s kakršnimikoli drugimi psihopatsko-obsesivnimi športnimi disciplinami. Sem pač glede tega lenoba, debelinko, čisto nobene pristne slovenske maratonske obsedenosti ne razumem, še manj alpinistične (padli alpinisti so zame izključno samo žrtve naravne selekcije in jih osebno niti z gore ne bi vlekel po stokrat na stroške davkoplačevalcev), za nameček sem pa še rahlo neroden.

Mimogrede, ob tem se vedno z nasmeškom spomnim, kako smo pred mnogimi leti šli v Festivalno v Ljubljani z odprtimi usti buljit v Simona Phillipsa in njegov fusion bend... Cela dvorana muzičarjev, od tega polovica bobnarjev, pa kaka uboga nič hudega sluteča deklica je komu pod roko nekam zdolgočaseno in zgroženo zrla nekam v dalj in vidno venela. No, nakar smo se bolj cinični primerki še kak mesec ali dva privoščljivo režali bobnarjem, ki so si pod vtisom tega koncerta nenadoma postavili ride na levo stran kompleta in se na grozo svojih bendov potem nekaj z levo roko mučili z njim, dokler se niso naveličali (ali dokler jih niso vrgli iz benda).

No, ampak v nasprotju z bobnarjem Tankianove predskupine Viza, ki je bila sicer zelo profesionalna, ampak že prav kislo pozerska in z dosti preveč "na poskok" kvazi-etno-polka-žur-lalala-refreni materialom za moj okus (kar me je celo malce zaskrbelo: kakšen bo potem Serj?), je bil Tankianov bend popolnoma človeški, nič kaj nastopaški... In nečloveško dober. Bobnar ni nič poziral, in mojemu prijatelju in sogovorniku na koncertu (Moniko so žal stisnili nekam pod drug del šanka), ki je prej zaskrbljeno zmajeval z glavo ob predskupini, sem takoj izpostavil, da bo to najbrž zato, ker bo imel malo preveč dela z dejanskim igranjem. S čimer se je moj kompanjon tudi kmalu strinjal, saj je bila razlika res takoj opazna.

Sicer se mi je zdelo, da je imel Tankianov bobnar (Troy Zeigler, ga nisem poznal prej, si ga bom pa zapomnil zdaj) probleme z levim zapestjem, preden se je uigral. Vidno je bentil čezenj, se mrščil in skušal tačko s telovadbo ob vsaki pavzici, ki jo je slučajno imel (in ni jih bilo ravno na pretek), nekako pripraviti do tega, da ga ne bi zajebavala. Seveda ni bilo čudno, da so bili najbrž vsi rahlo zmatrani, saj je bil berlinski špil zadnji špil šesttedenske turneje, čeprav kazal pretirane utrujenosti razen te očitno "športne poškodbe" ni noben od njih - tudi predskupina ne, to ji je treba z občudovanjem priznati. Po prvem komadu, ko je bilo še nekaj problemov z zvokom in mogoče tudi monitoringom, se je nekam mlado izgledajoči (za svoja dejanska leta) Serj super "uglasil" (po malenkost zaskrbljujočem prvem komadu, ki je vseboval par "istrskih sekund", če smem biti malo zloben). Bobnarja so po par komadih minile muke, ko se je dobro ogrel... Potem je pa žgalo ko satan čisto do konca in me je nasploh prav šokiralo v pozitivnem smislu. Zvok je bil po nekaj porodnih mukah odličen in vse skupaj z lučmi, sceno in vsesplošnim vzdušjem vred je bilo na nivoju, ki ga kot kmetawz s province nisem preveč vajen, saj takemu šusu direkt v wamp in vidno navdušeni ter na sodelovanje pripravljeni množici nisem bil priča že leta.

Moj zvesti spremljevalec cinizem je sicer malo pokašljeval in se nekaj repenčil ob malenkost samo po sebi umevnih političnih sporočilih, vitju rok ob težki usodi matere Zemlje in žuganju, ki se ga g. Tankian pač gre z vmesnim govoričenjem in z besedili, ki so po mnenju nekaterih od nas starih zoprnih prdcev namenjena mulariji, ki nima pojma o ničemer. Ne me narobe razumet: saj se načeloma v mnogočem strinjam z njim in zelo rad tudi sam kako v tem stilu kdaj zinem čez zlobno in zanikrno človeško raso ter njene sisteme, ampak kljub temu mi je njegova lirika preveč neposredna in včasih že skoraj malo naivna. Zaboga, a je res treba tako naravnost pridigati? Ampak, no, kljub temu, da imam sam raje vsaj malenkost bolj kriptične, intrigantne in "nišne" teme, je Tankianovo politično-ekološko nakladanje vseeno boljše od večnega razpredanja o odnosih med moškimi in ženskami. Dopuščam tudi možnost, da Tankian kakemu od omenjenih najstnikov vseeno vsaj malo odpre oči. No, na primer turški genocid nad Armenci, ki ga seveda, razumljivo, omeni v vsakem tretjem predavanju, je recimo res malo zapostavljen zločin med vsemi genocidi, ki so se zgodili in ki se trenutno dogajajo vsem na očeh – recimo ta, ki ga Izraelci ob ameriški podpori mirno in načrtno zganjajo nad Palestinci.

Serjevi refreni so skoraj vsi po vrsti epski, himnični in hitro zapomnljivi, ampak temu lahko ljubitelji takih zadev na tovrstni skoraj že malo prog-metalski manifestaciji samo navdušeno ploskamo, saj je izrazita melodika sploh v tem žanru včasih že prav sramotno zapostavljena. Si je pa veseljak privoščil tudi nek strahotno srce parajoči skoraj solo vokalni izlet, pri katerem sva se na začetku s tem mojim frendom, ki je še večji cinik od mene, spogledovala z nekam sumničavo privzdignjenimi obrvmi. Ampak ko sva tam ob strani počasi srebala pirček in se poglabljala v podrobnosti vsega skupaj precej mirneje od dela že zelo razgrete množice nekam stereotipno poslušnih nemških soldatov, ki so vzklikali na fronti, je Serj prepričljivo demonstriral svoje fantastične vokalne sposobnosti in zadevo zelo lepo odpleteničil do konca. Ko je tako zaključil nekje v precej impresivnih legah ta svoj v nebo vpijoči ep in si drznil na koncu celo pasti na kolena (na njegovo srečo očitno dovolj samoironično in z nekim takim porednim nasmeškom na obrazu), si midva niti režat nisva upala preveč, saj so nama preveč šle dlake pokonci. Nakar sva kislo skomignila in zamrmrala nekaj v smislu, da, ajd, take stvari v resničnem življenju in teatru in tako naprej bolj slabo grejo skozi, ampak na tako superiorno hrumeči rock manifestaciji pa naj mu bo, klinc, če že mora. Pri čemer sva bila več kot očitno navdušena, ampak tega nikakor ne bi hotela še dodatno razkazovat, saj sva bila v tem trenutku tako ali tako že bolj podobna ranjenima najstnicama, kot pa starima prdcema, odetima v neprebojni oklep cinizma.

Hja, mogoče sva bila še dodatno malo ganjena tudi zato, ker sva zelo komot ždela ob šanku in pametovala s pirčki v roki, tako da se lahko tolažim vsaj s tem, da sem bil mogoče zato nekoliko bolj sentimentalen kot navadno. Predvsem se moram pa opravičiti, ker je nek nagajivi fantek v meni pol špila otročje afne guncal, češ, saj je super, da Serj igra samo svoje nove komade, ampak bi bilo pa vseeno vrhunsko, če bi čisto slučajno odigrali še kak Aerials od System of a Down. Nakar so na koncu za bis počili točno še tega. Nepozabno, in to točno pri koncentraciji piva, ko je bilo najboljše.

Friday, 16 November 2012

Opus 0 Single

Here's the Opus 0 single we're about to release on Jamendo and elsewhere shortly:


The 2011 Original Studio Version of Opus 0 was written and recorded especially for the "Rokerji pojejo pesnike" (Rockers Sing the Poets) compilation, in the context of which musicians set the poems by various Slovenian poets to music. So obviously the track is in Slovenian for a change.

"Opus 0" is Cynicism Management's contribution to the project, and the poem sung here as lyrics is "Opus nič" by the renowned poet Ervin Fritz. It's a rather hilarious ditty about death and senselessness of it all (at least as far as those with a particular sense of humour are concerned - others may even find it somewhat pessimistic :)

Opus 0 (RPP 2011 Original Studio Version) was included in the seventh edition of the RPP compilation, released in 2011 (http://www.ljudmila.org/subkulturni-azil/RPP/index.html).

Opus 0 (RPP 2011 Live Acoustic Version) was recorded live at the Rokerji pojejo pesnike 2011 concert (http://www.youtube.com/watch?v=eO6SPJCRuz4) in the Bellevue hotel at Mariborsko Pohorje. It was published on the 2012 Rokerji pojejo pesnike 8 compilation (Akord Records / Subkulturni azil, ARCD 021 / FREE CD 041, 2012). Sound engineer & mix: Daniel Bauman. Mastering: Stojan Kralj.

Opus 0 (Second Chance Blown Remix) is a remix by Aljoša Mislej of the band Second Chance Blown from Izola, Slovenia.

Opus 0 (2012 Studio Version) is a new version of the track with drums recorded in Jan Baruca's studio in Izola, and with Yan Baray on solo guitar. Mix and mastering by Jan Baruca.

Monday, 5 November 2012

Bumbar v Berlini: Bumbar v Dravogradi

Trenutno z Moniko visiva v Dravogradu in čakava, če bo stanovanjska papirologija, oddana v Berlinu, slučajno obrodila kak čudežen sad. Kot realista tega sicer ne pričakujeva, ker se vedno najde vsaj 20 domačinov, ki za stanovanja kandidirajo z boljšimi in popolnejšimi papirji kot ti. In po sistemu, kakršnega imajo, ima vsak z redno socialno podporo prednost pred skrajno sumljivimi freelancerji ali po njihovo Freiberuflerji iz tujine. Tako da trenutno se mi zdi, da je brez vez stanovanje v Berlinu kot nek zanikrn "umetnik" kar od nekje praktično nemogoče dobiti po "ustaljenem" postopku.

Nemogoče je seveda, ker od tebe med drugim praviloma zahtevajo tudi izpisek lanskih prihodkov v Nemčiji, ki ga seveda ne moreš imet, če si se pa ravnokar priselil v Nemčijo. In nekateri tega, da je to popolnoma nelogično, enostavno nočejo slišat: "Aja, nemških izpiskov nimate? Pa nič. Aja, tujih pa ne sprejemamo."

Pri eni firmi so na koncu, ko sta hotela za naju s svojimi izpiski jamčiti prijatelja, ki že šest let živita v Berlinu, najprej zahtevali še Šnufe tudi za njiju... Nisva jim mogla dopovedati niti, da se nočeva prijaviti na njihov zavod za zaposlovanje, saj imava svoje podjetje, svoj poklic in svoje delo... Od naju pa so na koncu zahtevali celo pasji potni list za našo smrduhinjo. Pri čemer je ta velepomembni dokument – Hundepass – seveda ostal z našo Hündin v Dravogradu. Človeka skoraj prime, da bi malenkost posumil, da ga nočejo ravno kot najemnika. Seveda ni, da bi jim ravno pravil "rasisti", saj se Turkov z rednimi socialnimi ne branijo, so pa definitivno prav svinjsko nestrpni do ljudi v svobodnih poklicih. Še dobro, da nam nenehno razlagajo, kako moramo biti "fleksibilni", "mobilni" in kako je treba "spodbujati svobodne poklice"... V resnici pa to neo-liberalistično in popolnoma hinavsko nakladanje seže točno samo do prve zahteve po bančnih izpiskih, s katerih mora biti seveda razvidna redna mesečna plača... Nakar je vsak smetar boljši od svobodnjaka, ne glede na letni zaslužek. Kaj pa veš, mogoče bo naslednje leto slabše! Ma nemoj. Hja, mogoče bo treba iskati v posebej multi-kulti delih Berlina, s poudarkom na "kulti".

Torej, Neukölln, here we come? Upam. Če bo vse po sreči, bova tam dobila stanovanje po vezah: od najemodajalca zgoraj omenjenega prijatelja. Malo neprijetno je edino, da morava počakati, da ga prenovijo, saj so ravno začeli z deli in pred novim letom najbrž ne bodo gotovi. Ampak, kaj hočemo... Bom pač razpakiral glavno računalo in malo "svobodno" ustvarjal v Dravogradu nekaj časa.

No, in tudi tega ne morem trdit po današnjem dnevu čisto ponorele Drave, da je Dravograd, tokrat res DRAVOgrad, dolgočasen:













Tuesday, 30 October 2012

Bumbar v Berlini: Mogoče to?

Glede tega stanovanja, ki ga gremo danes gledat, imam dober občutek. Kako vendar tu, z vhodom poleg Hundesalona, ne bi marali naše male Hündin?



Thursday, 25 October 2012

Bumbar v Berlini: Horizontalni dež in guncanje po mestu

V prejšnjem traktatu sem se tako navdušil nad fenomenom Šnufe in razpredanjem o obskurnih tehnikalijah najemanja stanovanj, da sem pozabil omenit, kak se nama z Moniko sploh kaj zdi Berlin po par tednih. Žal prav globoko in podrobno uživat v mestu še nekako nisva imela časa, ker je to stanovanje, ki ga še vedno iščeva, zaenkrat žal seveda še vedno prva stvar na seznamu prioritet. Ampak kolikor sva utegnila videt (tokrat in ob prejšnjem obisku pred par leti), je super.

Tisti, ki ste že bili tu, itak veste, kako je... Prvi vtis je tak, da Berlin nekako sploh ni neko silno velemesto. Čeprav je veliko zanimive arhitekture za pogledat, predvsem kar še stoji predvojnega, pa ni prav veliko impozantnih nebotičnikov (razen v takih delih mesta). Mogoče to lahko razočara koga, ki bi rad ždel v večni senci stolpnic na Manhattanu, ampak če imaš namen vsaj nekaj let živet tu in videt še kak žarek sonca kdaj (in ti je ona Blade Runner temina nekako sladko skrivnostno privlačna samo v filmu, v praksi pa mogoče malo manj), ti vsa ta zračnost hitro postane zelo všeč. Atmosfero iz Blade Runnerja omenjam zato, ker Berlin tja pod jesen itak postane skandinavsko siv, seveda pa tudi malo po angleško uscan: ker je taka ravnina, se oblaki vneto preganjajo tu čez in mimogrede se tudi uščije tako malo za šport, čeprav je še pred petimi minutami izgledalo, kot da bo sonce nabijalo cel dan. S to razliko od angleškega mezenja, da se zna tu mimogrede tudi pošteno ulit, medtem pa tudi pihat tako odločno, da nese scalino praktično vodoravno in ti ne pomaga nobena marela, ker bi v bistvu rabil skafander. Kot bumbar, sveže preseljen direkt iz milo mediteranske in večno s soncem obsijane Izole, seveda nobenega skafandra ne premorem, niti dostojnih nepremočljivih gojzarjev, tako da bo zimska oprema ena izmed večjih in bolj tečnih letošnjih investicij.

Horizontalni dež in sivina zvenita malo morbidno, ampak imamo glede tega zaenkrat precejšnjo srečo – za ta čas je čudno toplo in tudi zaliva zadnje štirinajst dni presenetljivo poredko. V vsakem primeru je pa odlično, da je Berlin vsaj zelo "zračen", če že zna biti malo mračnjaški na momente... Z zračnostjo mislim ogromno prostora in hkrati tudi dobesedno OK zrak – ja, zjutraj stopiš na cesto in te preseneti lesni vonj po odpadlem mokrem jesenskem listju, skoraj kot v Dravogradu, nikakor pa ne neka zatohla juha težkih kovin in v olju ocvrtih začimb, kot na primer v kakem Bangkoku. Tudi promet je v glavnem precej redkejši kot v kaki poblazneli Ljubljani, in ni čutit roke represije, kot se ti zazdi na primer v Stockholmu, kjer bi se prebivalci najbrž brez ugovora plazili tudi po vseh štirih čez prehod za pešce z omejitvijo pol kilometra na uro, če bi jim le to blagovolila ukazati Država. Imam pa zato gasilce na sumu, pa tudi ostale "lastnike" siren s policaji vred, da nonstop vklapljajo sirene samo zato, da se jim ni treba na semaforjih ustavljat, zajebantom. In to zato, ker nisem videl še nobenega požara ali nesreče nikjer, kljub temu pa nonstop vklapljajo sirene, in to strahotno glasne za povrh... Po možnosti točno takrat, ko bi se morali drugače ustavit na semaforju, in seveda točno takrat, kadar so slučajno ravno vštric tebe - zato, da te je kap trofi direkt.

Tudi ostale prometne imbecile srečaš seveda tudi tu, in tudi tu se, tako kot pri nas, prevažajo okrog predvsem v črnih BMWjih in audijih, pa kak bohoten mercedes še malo bolj konzervativno tečnari zraven. Ampak nekega groznega prometnega cirkusa ni videt, tako kot praktično neprestano v kakem Londonu, kjer te za dobro mero še skoraj povozijo vsake pet minut, ker seveda gledaš v napačno stran, preden stopiš na cesto. Tu vsaj vozijo po "pravi" strani, tako da si še nekako lahko predstavljaš, da boš kdaj vozil tu okoli... z GPSom, seveda. Edino tramvajev se moraš malo navadit, ker te mogoče znajo nekoliko presenetit na momente. Resen kaos je na cestah mogoče samo ob določenih urah v strogih centrih. Pravim v množini, ker Berlin pač še vedno nekako nima enega samega tipičnega "downtowna", ampak premore par delov, kjer je narod in pleh vidno bolj nagužvan kot drugje... Predvsem recimo tam, kjer tečni kvazi-alternativni Američani z opravo in obvezno avreolo strašanskih liberalnih aktivistov in umetnikov vztrajno obiskujejo Checkpoint Charlie, ki pa je seveda popolnoma fake, saj od originala menda (in tudi precej očitno, če imaš oči povezane z vsaj dvema nevronoma) ni ostalo čisto nič.

No, od Čekpojnt Čarlija je razen par lažnih spominkov za nas, povprečne bivše Jugose, ostalo mogoče to neko posebno bratstvo, ko se ob druženju z nekdanjimi Vzhodnimi Nemci, starejšimi od 35 let, počutiš nekako šaljivo in domače. V oni simpatični "Lolek in Bolek", "Gustav", "A je to" in "nisem videl olive/banane/kivija do svojega trinajstega leta" maniri, pač... Ja, z njimi se imaš o čem pogovarjat. Seveda če znaš nemško ali če slučajno kdo (kar je bolj redko) zna dobro angleško - hja, reveže so v šolah gnjavili še z ruščino...

Ampak gremo nazaj na promet, oziroma na res razveseljivo odsotnost prometnega kaosa. Ta civilizacijski veledosežek Berlinu več kot očitno ni uspel zaradi nadevanja lisic, limanja blazno dragih nalepk, legitimiranja, in sploh prometne represije. (Prijatelje v modrem sem videl do zdaj v Berlinu celih trikrat... Enkrat se je en basal s kebabom. Drugič sta dva dremucala v presenetljivem soncu sredi oktobra na Alexanderplatzu. In tretjič je ena malenkost bolj strah zbujajoča četica v neprebojne jopiče odetih in oboroženih mladeničev – ki bi lahko izgledali že resno, če ne bi pol njih prežvekovalo krapov iz bližnjega Dunkin Donutsa – rahlo zdolgočaseno, ampak vidno kislo, opazovala velikansko hordo poblaznelih švedskih navijačev, ki so po mestu zganjali pač neke svoje nadvse hrupne in obscene navijaške rituale, ki jih ne razumem niti jaz niti najbrž oni (tako policaji kot sami navijači). Ne me narobe razumet, saj je nekaj špasnega na mrtvo naklanih Švedih, ki sredi zgodnjega popoldneva opletajo z binglji sred šestpasovnice, iščoč primerno drevo, da bi se olajšali. Ampak hecno je to najbrž predvsem meni kot naključnemu mimoidočemu, ki se mi ni treba po službeni dolžnosti s podivjanimi Skandinavci ukvarjat, razen v tem smislu, da se jim ognem v širokem loku... Medtem ko so se nekateri od teh "robocopov" že vidno sekirali. Oziroma so si ob zobanju peciva najbrž mislili, jebemomast, kaj zdaj, naj premlatimo te podivjane Vikinge že kar takoj, ali bi počakali, da se kateri od njih najprej zvrne v nenadni omotici pod tramvaj, pa potem posredujemo?

Ampak vidim, da spet kar nekaj napletam in da sem sploh zašel. Torej... Do fenomena neproblematičnega prometa v mestu s 3,5 milijona prebivalcev je najbrž prišlo v prvi vrsti zaradi odličnega javnega prevoza, ki je tako ali tako en od večjih plusov mesta sploh, pa mogoče malo tudi zaradi tega, ker je bilo mesto po drugi svetovni vojni zaradi nekaterih vsem znanih nevšečnosti rahlo načeto, mislim, razrušeno... In potem je bil nekdo morda dovolj priseben, da je ob čiščenju ruševin pomislil tudi na to, da bi naredil dovolj široke ceste... Ali pa je bilo že prej tako, kaj pa vem - zaenkrat še nisem strokovnjak za berlinsko zgodovino. Kakorkoli, ceste so praviloma res široke tako, da se da še mirno parkirat ob robu, motovilit sem in tja, tramvaj potem vozi po sredi mnogokatere od njih, pa še drevesa se bohotijo tam mirno, ne da bi koga motila. Ja, k radodarnosti s prostorom gotovo prispeva neskončna ravnina, na kateri Berlin ždi (Prenzlauer Berg, kjer z Moniko trenutno začasno stanujeva, je "Berg" samo za one z res veliko domišljije in zelo malo veselja do kakršne koli vzpetine, ker najbrž na svojem absolutnem vršacu tiči glih ene tri metre nad okolico).

Aja, za uspešno dešifriranje delovanja javnega prevoza moraš sicer uporabit deset dek možganov in ščepec smisla za barve in splošno kriptografijo, pomaga pa predvsem informacija, da je cona A čisti center, cona B vse okoli, kar bi utegnil zaenkrat obiskati, enkratna karta za cono AB pa velja za 2 uri za vse oblike prevoza. Torej, kupiš enkratno karto za cono AB za 2,40 na postaji podzemne, in s to karto se lahko voziš potem še dve uri s katerimkoli drugim vlakom podzemne ali nadzemne ter s tramvaji in busi. Na voljo imaš seveda tudi dnevne, tedenske in mesečne karte, pa še par raznih bolj kompliciranih podvariant. S kombinacijo t.i. ring vlaka, ki vozi v krogu okrog centralnih delov mesta (en v smeri urnega kazalca, drugi v drugo smer), tramvajev, avtobusov in predvsem podzemnih linij lahko tako zelo hitro in brez problemov prideš kamorkoli. Sicer se je ena frendica hahljala, da so menda mestni birokrati pred kratkim pogruntali nek totalno nerazumjiv sistem, po katerem se z isto karto naj ne bi smel peljat nazaj tja, od koder si bil prišel. Ampak tudi tistih nekaj uslužbencev, ki občasno nadzorujejo, če sploh imaš karto za karkoli, ne more podrobno pojasnit, kako naj bi to delovalo, sploh pa nimajo pojma, od kod si prišel in kam greš - torej kako za božjo voljo naj bi to delovalo sploh? Ampak tako ali tako te pa s takimi nikomur razumljivimi štosi niti slučajno ne morijo, če si več kot očitno tujec.

Drugače se ljudje naokoli na veliko prevažajo tudi s kolesi... Ki jih pustijo na postaji ali pa jih lahko, če jih prime, zavlečejo s sabo tudi na u-bahn, s-bahn ali tramvaj, in se malo potransportirajo, potem pa, hop, se odpeljejo na biciklu naprej.

In še to: na moje veliko veselje isto jemanje s sabo na vlak velja tudi za pse. Naša smrduhinja tu končno ne bo več večno zatirana, revše ubogo... Ja, seveda mora bit na vrvici in se obnašat približno priljudno, pa mogoče moraš zanjo celo polovično karto plačat (tega še nisem čisto dobro preštudiral), ampak lahko gre pa s tabo na podzemno, buse, vlake in tramvaje. No, pa tudi v trgovine, bare, frizeraje in najbrž celo v kak kino. Folk ima pesjane, od malih šnupijev do velikih beštij, s sabo povsod in nihče se zaradi tega ne sekira. Res pa je, da so ti nemški gosposki psi večinoma nekam vzgojeni, mirni in olikani, kar bi lahko predstavljalo rahel šok za našo nekam svojeglavo, poskočno in sploh malo bolj prostaško pesjanarko. Upam samo, da si bo dala izbit iz trde terierske betice idejo, da so vsi njeni nartabuljš prjatli, ki jih je treba nujno poskakat in prešnofat, ker drugače jo bo kap od pretoka nartabuljš prjatlov v povprečnem vagonu podzemne.


Wednesday, 24 October 2012

Bumbar v Berlini: Nepremičninski bumbarji v Berlini

Orkamarijamadona, so tečni s temi stanovanji... Ne, stanovanja v Berlinu res ni lahko najeti. Niti potem, ko imaš vse papirje, ker v bistvu sploh ne štekam več, a ti veseljaki sploh hočejo karkoli oddati, ali raje samo sedijo na fletih čimbolj dolgo in držijo fige, da bi se cene čimbolj dvignile (pa da bi se vsi Turki in taki mi bolj njim podobni čimprej izselili). Če se bo slučajno še kdo spravljal sem in nima vnaprej zmenjeno za stanovanje, naj se pripravi - vsaj tako izzgleda - prav zares na vsaj parmesečno paranje živcev na vse možne načine. V podrobnosti raje ne bi hodil preveč, kaj čem razpredat zdaj na dolgo in široko o tem. Koga pa to zanima, še meni se mi samega sebe ne ljubi več poslušati. Edino lahko rečem: nemška učinkovitost in red: hahahaha, japajadi, japajadi! Mogoče kje drugje v Nemčiji, v Berlinu sigurno ne.

Tista rezervna varianta, ki sem jo omenjal v prejšnjem prostem spisu, se pa žal tudi vedno bolj odmika. Ne samo, da se ta firma ne bi glih preveč pogajala, da bi kaj spustila najebnino – eh, kje, oni bi raje videli, da bi jo potem še malo dvignili, ko bodo končno prenovili ta flet (ker zdaj ga še prenavljajo)... V zvezi s prenovo pa tudi ne morejo dati nobene resne ocene, kdaj bi to bilo, ker pač delavci menda fušajo samo tako malo ob popoldnevih ene dvakrat na teden, da pač prenova manj stane. Tako da zaenkrat še ne bi govorili o kakih točnih rokih in pitaj boga, kdaj bi blagovolili začeti govoriti o njih.

Za popizdit, zdaj vedno bolj razumem ona sumničenja, da je do tako učinkovitega razmaha nacističnega aparata prišlo tudi zato, ker znajo razni birokrati tako dovršeno prelagat odgovornost drug na drugega in skomigati z rameni, češ da oni pač o ničemer ne odločajo. Monika se je ob tem neskončnem nesmiselnem šetanju sem in tja (in ob še bolj nesmiselnem neskončnem čakanju nekam tja v tri krasne) več kot primerno spomnila na scene iz Life of Brian:

Coordinator: Crucifixion?
Prisoner: Yes.
Coordinator: Good. Out of the door, line on the left, one cross each.
[Next prisoner]
Coordinator: Crucifixion?
Mr. Cheeky: Er, no, freedom actually.
Coordinator: What?
Mr. Cheeky: Yeah, they said I hadn't done anything and I could go and live on an island somewhere.
Coordinator: Oh I say, that's very nice. Well, off you go then.
Mr. Cheeky: No, I'm just pulling your leg, it's crucifixion really.
Coordinator: [laughing] Oh yes, very good. Well...
Mr. Cheeky: Yes I know, out of the door, one cross each, line on the left.

Dobro, toliko samo mimogrede za medklic, za preganjanje tečnobe. Sem drugače začel pisati že tudi eno malo daljše in vzneseno poročilo, kako je ta berlinska sproščenost sicer genialna na sto načinov... Ampak "sproščenost" ti hitro začne iti zelo na živce, ko se ti zazdijo vsi eni jebivetri, ker se pač samo tebi z nečim mudi in to njih seveda čisto nič ne briga... Jebiga, smo dobro vedeli, da ne bo vse samo super in fajn. Emigracija v tujino je pač kar zajebana stvar, sploh če znaš jezik na začetku glih tako perfektno, da lahko komu, ki je slučajno malo bolj klepetav, samo glupo kimaš in si misliš: "Ja, ja, selbst verständlich, whatever floats your boat."

Se greva pa lahko jutri vsaj malo "sproščat" še midva na koncert Serja Tankiana... Resnično upava, da bo fajn grmelo in da bo pir napol zastonj.